Vaje pri predmetu Bogastvo narodov

Danes si bom od kolegov s področja poslovnih ved sposodil metodo poučevanja na podlagi primerov in obdelal en nam znan primer poskusa narodovega oziroma nacionalnega bogatenja. Nacionalni interes Nacionalni interes je pri nas široko uporabljen pojem. Pa ne samo pri nas. Tudi v tujini. Vprašanje nacionalnega interesa je tesno povezano z vprašanjem bogastva narodov. Torej problematike, katere preučevanje praktično pomeni začetek sodobne politične ekonomije. V dobrih časih, ko še ni imel slabšalnega prizvoka, se je pojem nacionalnega interesa dejansko povezoval s procesom krepitve slovenske ekonomske moči. Z bogatenjem slovenskega naroda. Zato je bilo logično, da se je pojem nacionalnega interesa povezoval z vprašanjem lastništva. Bogastvo nekega naroda je bogastvo le, če je tudi lastništvo v njegovi domeni. Zato je bila obramba pred tujimi nakupi slovenskih podjetij del oblikovanja bogastva slovenskega naroda. Nič nas treba biti sram, če rečemo, da so bili vsi cilji in nameni projekta nacionalnega interesa v redu. Vendar je tudi običajno, da doseganje ciljev merimo, in v ta namen si bomo pomagali z že omenjenim študijskim primerom. Pivovarska vojna Spomnimo se, pojem nacionalni interes je prešel v splošno javno rabo z začetkom t. i. pivovarske vojne pri nas. Pivovarna Laško je leta 2000 začela projekt združevanja slovenske industrije pijač. Spomnim se intervjuja s takratnim direktorjem Pivovarne Laško, g. Tonetom Turnškom, v Dnevniku leta 2006, ki je, že po koncu pivovarske vojne, povedal, da je bil namen združene industrije pijač postati močnejši na trgu in se s tem hitreje razvijati, rasti in, če smem dodati samoumevno, tudi bogatiti. Narod kot celota, seveda. No, proces združevanja je preprečil belgijski Interbrew, ki je leta 2001 kupil pomemben lastniški delež v Pivovarni Union. S tem se je začela pivovarska vojna. V tej vojni se je zgodilo marsikaj. Na "naši strani" se je borila politika. V parlamentu se je več kot 50 poslancev, na prvem mestu s pozneje "gotof je" županom, podpisalo v podporo Pivovarni Laško. Doživeli smo zlorabe prevzemne zakonodaje ter zlorabe konkurenčne zakonodaje. Za narod se sredstev ni izbiralo. Lepa ponazoritev takratne "forme mentis" je bila obrazložitev Združenja Manager ob podelitvi nagrade g. Tonetu Turnšku, v kateri je zapisalo, da je zaslužen za skrivni prevzem Pivovarne Union. No, danes vsi vemo, da je Slovenija v pivovarski vojni zmagala. Leta 2005 je Interbrew, od leta 2004 takrat že združen z brazilskim pivovarniškim koncernom v InBev, kapituliral. Svoj takrat 41-odstotni delež Pivovarne Union je prodal Pivovarni Laško, prekinil tožbe proti slovenski državi in skrušeno odkorakal iz države. Od takrat dalje nam noben tujec ni šaril po našem pivu.

Razvoj pivovarstva … … je bil od takrat nezadržen. Vanj smo zmešali še časopisne hiše in trgovino. Nato je iz poštnega nabiralnika, ki se mu je reklo Kolonel (ali nekaj podobnega), skočil Boško Šrot, kot večinski lastnik (dela s pijačami) nacionalnega bogastva, in smo, ker smo Slovenci pač polni zavisti, o nacionalnem interesu že začeli govoriti slabšalno.

Od tu naprej je le še svež boleč spomin. Bankrotirani holdingi, slaba posojila in bančna črna luknja. O Bošku Šrotu pa se poroča s sodišča.

Bogastvo narodov Ampak pustimo vse to, saj je že vse večkrat prežvečeno. Poglejmo, koliko se je bogastvo našega naroda v tem konkretnem primeru povečalo. Na srečo lahko bogastvo v tem konkretnem primeru neposredno merimo. Imamo našo industrijo pijač, združeno pod dežnikom Pivovarne Laško, katere delnica kotira na borzi. Vzel sem vrednost delnice Pivovarne Laško na začetku leta 2001 – začetek pivovarske vojne – in izračunal indeks poznejših cen do 22. aprila 2014. Enako sem naredil z delnico InBeva.

Primerjava je narejena v obdobju, ko se je pivovarska vojna končala, vmes je prišla globalna finančna kriza, vendar v zadnjih letih tudi krepko okrevanje na finančnih trgih. Danes so cene delnic na razvitih trgih na zgodovinsko rekordnih ravneh, torej ravneh, ki presegajo tiste pred krizo. Ne moremo torej reči, da primerjam cene delnic v obdobju splošnega borznega upada, temveč sem zajel celoten cikel.

Podatki so zgovorni. Vrednost našega pivovarskega narodnega bogastva je v dobrih časih presegala rast bogastva tujcev, ki smo jih odgnali, vmes je šla skozi slovensko borzno norijo, danes pa, 13 let po začetku pivovarske vojne in odkrite borbe za bogastvo naroda, dosega natančno polovico začetne vrednosti.

Pa še del industrije pijač smo prodali Srbom, trgovino bomo Hrvatom, časopisov ne moremo. Mislim, da pride na vrsto še kaj bolj neposredno povezanega s pivom. Včasih so nam nabiralničarji govorili, da je s tajkuni vsaj država zaslužila, ko jim je prodajala deleže v podjetjih po visoki ceni. Zdaj je država ponovno neposredno ali posredno (prek bank) lastnik teh podjetij in primer Pivovarne Laško kaže, da niti zgodba o zaslužku države ni nujno resnična. Bogastvo naroda se je tako resnično zmanjšalo.

Njega dni je Slovenija jokala skupaj s Srečkom Katancem, ker mu je Zlatko Zahović rekel, da mu lahko kupi Šmarno goro. No, danes lahko Zahović kupi Šmarno goro in pivovarno. Koliko razlogov za jok imamo pa zdaj?!

Bogastvo tujcev, ki smo jih premagali, se je v istem obdobju več kot potrojilo. Nacionalni interes gor ali dol. No koncu dneva je očitno treba ustvarjati in delati posel. Eni so pri tem uspešni, drugi ne.

Konec vaj Primer nam kaže, da je vprašanje bogastva naroda za nas vsekakor živo vprašanje, s katerim se velja v prihodnosti podrobneje ukvarjati. Podobnih primerov, kot je industrija pijač, bi našli še več. Banke, telekomi, trgovine, gradbena podjetja, turizem in še bi lahko našteval.

Reševanje problema bogastva naroda nam ne gre najbolje od rok. Zato bi se mogoče najprej spopadli s preprostejšim vprašanjem. Vprašanjem, ki ga sproži že bežen pogled na graf in mu v primorski znanstveni literaturi rečemo "Kdo je tukaj mona?"