Socialistično planiranje zdravstvenega sistema

Priznam, kot študent sem rad hodil na predavanja iz družbenega planiranja. Ne, ker bi mi bilo planiranje všeč, ampak zaradi profesorjevega posebnega smisla za pritajeni humor in ker nam je že takrat predaval tudi o Hayekovi in Misesovi kritiki same ideje načrtovanja gospodarskih procesov. A ne takrat ne kdaj pozneje – recimo ko sem na Umarju srečeval ljudi, ki so v omarah še vedno hranili strokovne podlage za družbene plane – si kakšnega socialističnega plana nisem poblizu ogledal.

Danes, po petindvajsetih letih takšnega in drugačnega kapitalizma si tudi nisem več mislil, da bom še kdaj kje naletel na pravi socialistični plan. Dokler si nisem zadnjič, ko sem iskal nek podatek, s spletnih strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje prenesel Splošnega dogovora za leto 2015.

In ostrmel. Kajti to je to: dokument, napisan v najboljši (ali najslabši, kakor želite) tradiciji sistema srečujočega planiranja družbenih dejavnosti.

Kako je videti socialistično planiranje zdravstva?

Splošni dogovor skupaj s prilogami po mojem štetju obsega 461 strani.

Največji del zavzema skoraj dvestostranska preglednica, v kateri je izračunana cena za (verjetno) vsako storitev oziroma obravnavo, ki jo opravijo v zdravstvenem sistemu. Število obravnav, ki bodo plačane, je določeno v drugih prilogah.

To so tiste tabele, v katerih za vsako bolnišnico piše, koliko katerih operacij ali preiskav sme opraviti. Toda to še zdaleč ni vse.

Za ponazoritev, kako podrobno in natančno je zdravstveno planiranje, naj navedem nekaj primerov, kaj vse piše v Splošnem dogovoru:
- cena enega "primera" vabljenja v program Svit je 1,44 evra,
- v Slovenskih Konjicah bodo izvedli 2 delavnici o zdravem hujšanju, v Grosupljem pa 4,
- pri prevozih bolnikov na dializo bo zdravstveni dom Metlika prevozil 96.034 kilometrov, zdravstveni dom Kočevje pa 336.546 km. Podjetje Reševalec d.o.o. iz Ljubljane bo z dializnimi bolniki prevozilo 601.716 km, ljubljanski Pacient d.o.o 654.691, dr. Well iz Ankarana pa 331.621,
- zdravstveni dom Radeče bo opravil 82 zdravstvenih storitev za zapornike, zdravstveni dom Murska Sobota pa 49,
- in tako naprej do vsakega najmanjšega giba in premika, ki ga naredi kdo v zdravstvenem sistemu in je plačan iz obveznega zavarovanja.

O zapletenosti sistema financiranja zdravstva veliko pove že to, da danes, sredi junija, Splošni dogovor za letošnje leto sploh še ne obstaja. Navedeni podatki so vzeti iz lanskega, ki je bil tudi podpisan šele 24. junija, veljal in uporabljal pa se je kljub temu že od 1. januarja lani.

Za zamude je gotovo krivo tudi to, da morajo dogovor podpisati praktično vsi, ki v zdravstvenem sistemu kaj pomenijo: ministrstvo, zavod za zdravstveno zavarovanje, zdravniška zbornica, združenje zdravstvenih zavodov, lekarniška zbornica, skupnost naravnih zdravilišč, skupnost socialnih zavodov in skupnost organizacij za usposabljanje.

Koliko stane vse to dogovarjanje o stvareh, ki jih sploh ni mogoče (ali smiselno) tako natančno načrtovati, pa seveda ne piše nikjer.

Zakaj tak sistem ne more delovati?

Da bi razumeli, zakaj takšen sistem planiranja ne more delovati – če ste premladi, da bi se spomnili, ali če ste vmes že pozabili, ker ste preveč navdušeni nad idejami nove levice – si poglejmo izmišljen primer, kako bi to bilo videti na nekem drugem področju zavarovanja.

Zamislite si, da bi slovenske zavarovalnice, ki zavarujejo za obvezno in prostovoljno (kasko) avtomobilsko zavarovanje, dobile idejo, da bodo z Avtomoto zvezo Slovenije, uvozniki in proizvajalci avtomobilskih delov, uvozniki in prodajalci novih in rabljenih vozil, Revozom in zbornico avtomehanikov sklenili Splošni dogovor o financiranju zavarovanja vozil.

Ker bi želeli s tem dogovorom izničiti nepredvidljivost prometnih nesreč, nastalih škod in poškodb ter višine zavarovalniških izplačil, bi se najprej dogovorili, koliko bo v naslednjem letu v Sloveniji prometnih nesreč. Nato bi se za vse nesreče dogovorili, koliko bo v njih poškodovanih žarometov, vetrobranskih stekel, uničenih sprednjih in zadnjih delov karoserije, totalk in tako naprej. Predvideli bi tudi, koliko bo v nesrečah poškodovanih voznikov in sopotnikov, na kakšen način in v kolikšni meri.

Da jim ne bi kaj ušlo, bi se na podlagi strokovnih izhodišč Agencije za okolje dogovorili tudi, koliko minut in kje bo v Sloveniji naslednje leto padala toča ter koliko nezaščitenih vozil bo takrat na prostem. S sindikati in ekstremističnimi političnimi skupinami pa bi se dogovorili o številu demonstracij in spontanih nemirov v prihodnjem letu ter določili kvoto vozil, ki jih bodo poškodovali.

Nato bi vse te nesreče, toče, nemire in iz njih izvirajoče škode in poškodbe razporedili še geografsko, vsaj po statističnih regijah, če že ne po občinah. Potem bi za vsakega avtomehanika v državi določili, koliko poškodovanih vozil bo moral in smel popraviti v naslednjem letu, koliko vajencev in mojstrov ima lahko zaposlenih in kakšno plačo jim mora izplačati. Za vsakega uvoznika bi določili, koliko katerih rezervnih delov in koliko novih vozil katerega tipa mora uvoziti. Revozu bi sporočili, koliko vozil mora izdelati za nadomeščanje totalk na domačem trgu.

Seveda bi ob tem mimogrede določili še priznane cene uvoženih vozil in nadomestnih delov, Revozovih avtomobilov in avtomehaničnih storitev.

In vse to samo zato, da bi zavarovalnice lahko natančno načrtovale in obvladovale svoje izdatke.

Kaj se zgodi, če imamo sistem, ki ne more delovati?

Vsi si znamo predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi takšen sistem dejansko vpeljali.

Prvih nekaj mesecev leta bi morda še nekako šlo, potem pa bi se začeli nepredvideni dogodki. V nesreči z evidenčno številko CE5-0717-7293/5-AVT-ZT bi se poleg žarometov neplansko poškodovalo še vetrobransko steklo. Vozniki v planski regiji 3 ne bi realizirali načrtovanega števila nesreč. V regiji 7, občina 7/14-spodnja bi padla toča z jasnega neba.

Za podjetje z imenom, ki kaže, da gre za avtomobilskega trgovca, bi se izkazalo, da je v resnici posebna družba za finančne obvode in da sploh ne uvaža rezervnih delov, čeprav so se prek stricev in tet nekako pririnili v dogovor. V mestni občini LJ-01-ZJ-minus bi prišlo do nenačrtovanih spontanih demonstracij, država pa bi zamujala z izplačilom subvencije Revozu, ki bi zato grozil s selitvijo proizvodnje v tujino.

Kako bi se to poznalo v življenju navadnega voznika? Ko bi prišel k avtomehaniku, bi mu ta povedal, da nima več kvote za potrebno popravilo, da pa mu lahko na AMZS s pomočjo informacijskega sistema (ki je stal 20 milijonov in nikoli ne deluje, ko ga potrebuješ) povedo, kje v Sloveniji je še kakšna neizkoriščena kvota in da se lahko potem s poškodovanim avtom odpelje tja na popravilo.

Če bi imel totalko in bi želel kupiti novo vozilo, bi mu povedali, da želene znamke in tipa ni na voljo, da pa lahko izbira med nekaj drugimi, ki imajo prav tako štiri kolesa in so dobavljiva v nekaj mesecih. Hkrati bi mu namignili, da lahko vse, kar želi, dobi takoj pod roko na sivem trgu, seveda brez računa in če tega nikomur ne pove.  

In zavarovalnice?

Te bi bile srečne in zadovoljne, saj njihovi odhodki v takšnem sistemu nikoli ne bi bili višji od zbranih premij.

Za čigavo zdravje?

Upam, da vam je ta primerjava jasno pokazala, zakaj naš sistem financiranja zdravstva ne more delovati. Znam pa si tudi predstavljati, kaj si mislijo ljudje, ki so si tak sistem zamislili in vsako leto vlagajo nečloveške napore v sklepanje dogovorov in njihovo izvajanje ter nadziranje.

Mislijo si, da nimam pojma.

Če bi me srečali, bi mi povedali, naj si najprej preberem zakon in podrobno preštudiram sistem, preden ga na počez in na pamet kritiziram. Ker stvari niso tako preproste in obstajajo zelo dobri razlogi, da imamo splošni dogovor, kakšnega imamo, in da bi brez njega imeli popolno anarhijo, v kateri bi interes kapitala prevladal nad potrebami bolnikov.

Ampak ravno za to gre. Če je treba nekomu, ki ni povsem neuk v ekonomiji, predpisati enomesečni seminar in nekaj dolgih terapevtskih pogovorov, da bi sploh lahko razumel (domnevno) veličino sistema, je to najboljši dokaz, da je s sistemom narobe vse, kar je lahko.

Pomembno pa je nekaj drugega. Sistem ni tako zapleten in nepregleden po neumnosti, naključju ali zgolj zaradi zaupanja njegovih tvorcev v socialistično planiranje. Tak je zato, ker takšen, kot je, zelo dobro služi določenim interesom.

Sisteme, ki so nepregledni, v resnici obvladujejo ljudje, ki poznajo nekaj njihovih podrobnosti in jih znajo obrniti v prid svojega posla, službe ali institucije. Nihče ga ne obvladuje kot celoto, marsikdo pa si lahko ulovi svojo drobtinico z mize ali utrga svoj kos potice. V zdravstvu tak sistem poleg utečenih lobijev in rentnikov podpira tudi monopol ZZZS pri obveznem zavarovanju, saj mu zapletenost sistema služi kot argument, da se vanj ne bi mogle vključiti še druge zavarovalnice.

Takšni sistemi so tudi zelo odporni proti spremembam in nadzoru. Če kdo neposvečen predlaga spremembe, mu bodo takoj razložili, da ne razume sistema in da predlog ni izvedljiv, ker je pozabil na to ali ono podrobnost. Nadzirati pa ga tako ali tako ne more nihče. Nadzorniki so bodisi del sistema samega (direktor ZZZS) ali pa na začasnem delu v politiki (ministrica) in ga zato ne bodo v času svojega mandata niti uspeli razumeti, kaj šele spremeniti.

V tem je tudi edini žarek upanja. Kajti če takšnega sistema financiranja nihče ne more razumeti ali nadzirati, bo morda nekoč nekomu vendarle prekipelo in ga bo preprosto ukinil.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.