Po puščavi in goščavi socialnih prispevkov

Prispevki so glavni razlog, da so dohodki, zasluženi z delom, v Sloveniji preveč obremenjeni z dajatvami. Če ne verjamete, si za začetek poglejmo, koliko prispevki obremenjujejo prejemnike in izplačevalce dohodkov v primerjavi z dohodnino.

Povampirjeni socialni prispevki

Po izračunih FURS je bila leta 2013 povprečna stopnja dohodnine 21,6 odstotka. Ta stopnja pomeni razmerje med plačano dohodnino in osnovo, od katere se odmeri. Ker osnova ne vključuje celotnih dohodkov – preden vam jo odmerijo, od vaših dohodkov odštejejo vsaj plačane prispevke in splošno olajšavo, lahko pa še marsikaj –, je dejanska obremenitev prejemnikov dohodka še precej nižja.

Razmerje med celotno plačano dohodnino in vsemi dohodki zavezancev je bilo leta 2013 samo 10,4 odstotka. Več kot tretjino celotne dohodnine so plačali ljudje, ki so zaslužili vsaj dve povprečni plači. Če torej niste med temi srečneži, se za nekaj časa nehajte pritoževati nad visokimi davki in začnite besneti čez socialne prispevke.

Če ste zaposleni, namreč od svoje plače ne glede na njeno višino plačate 22,10 odstotka socialnih prispevkov. Tisti, ki vam jo plačuje, pa še dodatnih 16,10 odstotka. Skupaj torej skoraj 40 odstotkov!

Ko morate prispevke plačati, tudi če niste ničesar zaslužili

Da bi bila stvar še hujša, dohodnino plačate samo, če res kaj zaslužite, medtem ko se vam lahko zgodi, da morate prispevke plačevati, tudi če ne zaslužite ničesar.

Če ste samostojni podjetnik, morate vsak mesec plačati vsaj 330,17 evra socialnih prispevkov, tudi če na svoj račun niste dobili niti fičnika.

Tudi če ste podjetje in zaposlenim plačujete minimalno plačo, morate plačevati socialne prispevke od dohodkov, ki dejansko niso bili izplačani in jih ni nihče zaslužil. Najnižja osnova za prispevke je namreč višja od minimalne plače, zato plačate prispevke tudi od razlike med dejansko izplačano plačo in najnižjo osnovo.

Najnižja osnova torej lahko pomeni obvezno plačilo prispevkov, tudi če niste ničesar zaslužili ali izplačali. Predpisana je tudi za družbenike podjetij in zavodov (če niso zavarovani po kakšni drugi osnovi), kmete (če so pokojninsko zavarovani), rejnice (ne, ni pomota, FURS za rejnike dejansko uporablja ženski spol), verske uslužbence in osebe, ki se prostovoljno vključijo v pokojninsko zavarovanje.

Najnižja osnova seveda ni predpisana enako za vse naštete skupine oseb – pogosto niti za vse osebe v isti skupini.

Izgubljeni v pragozdu

Višina ni edina težava socialnih prispevkov. Druga je njihova popolna nepreglednost. Naj vam poskušam približno ponazoriti, koliko dreves bi padlo, če bi nekdo natisnil in vsem gospodinjstvom razdelil predpise, ki urejajo socialne prispevke.

Začnimo z že omenjenim kratkim vodičem FURS po socialnih prispevkih. Ne bom vas moril s podrobnostmi, če vas te zanimajo, si jih lahko v miru in s svinčnikom v roki preberete tule. Za občutek naj vam zadošča, da ima publikacija poleg uvoda 14 poglavij. Vsako je namenjeno eni od skupin ljudi, ki prispevke plačujejo na svoj način – po svojih osnovah in svojih stopnjah.

Vendar tudi osnove in stopnje za posamezne skupine niso vedno enotne, saj glede na različna merila tudi osebe v isti skupini lahko plačujejo prispevke od različnih osnov in po različnih stopnjah. Če ste na primer kmet, boste potrebovali veliko zdrave kmečke pameti, da boste razumeli, na katero gredico socialnega zavarovanja spadate. Zato je poleg osnovne knjižice FURS pripravil še osem podrobnejših pregledov sistema za posamezne skupine zavezancev.

Morda se sprašujete, v katerem zakonu je vse to predpisano. Če iščete intelektualne izzive, vas bo odgovor razveselil: zakon ni eden, zakonov je več. Toliko, da jih niti FURS ne zmore natančno prešteti. V uvodu svoje (sicer koristne) knjižice naštejejo šest zakonov, v besedilu potem omenijo še tri, poleg njih pa še po eno vladno uredbo in predpis. Na spletni strani pa kot pomembne navedejo kar 14 zakonov (in še 4 povezane), 7 vladnih pravilnikov, še eno uredbo in še en sklep.

Poglejmo si na hitro samo enega od predpisov, zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Naštevanju oseb, ki so dolžne plačevati prispevke, je namenjenih devet členov. V njih sem naštel 48 točk ali alinej, ki določajo, kdo je dolžan plačevati katere prispevke. Si upate staviti, da veste, v katere točke spadate? Ali da to ve tisti, ki vam izplačuje dohodke?

In, kot rečeno, to je samo eden od predpisov, ki jih morate poznati.

Ničvredne vrednotnice

Če vam od vsega skupaj še ni postalo slabo, naj vam za črvivo češnjico na pokvarjeni torti povem še kaj o vrednotnicah. Te so bile uvedene zato, da bi tudi ljudje, ki opravljajo priložnostna dela, plačali nekaj prispevkov. Z njimi je narobe skoraj vse, kar bi sploh lahko bilo narobe.

Najprej, višina prispevkov ni v nikakršnem sorazmerju z zasluženim dohodkom. Če na primer pospravljate stanovanja in likate srajce ves mesec samo eni osebi, potrebujete samo eno vrednotnico (in boste imeli plačanih 9 evrov prispevkov), ne glede na to, ali greste dejansko pospravljat enkrat ali petkrat. Če pa greste namesto petkrat k isti osebi pospravljat k petim različnim osebam po enkrat, najbrž ne boste zaslužili nič več, potrebovali pa boste pet vrednotnic in za vas bo plačanih 45 evrov prispevkov.

Drugič, pri vrednotnicah se plačujejo prispevki, ki jih po zakonu ne bi bilo treba. Če prek vrednotnice dela upokojenec, mu pokojninskih prispevkov ne bi bilo treba plačati – toda vrednotnica kljub temu tudi zanj stane 9 evrov. Kako je to mogoče? Tako, da se pač šteje, da pri njih z vrednotnico niso plačani pokojninski prispevki, ampak prispevek za posebne primere zavarovanja.

Tretjič, tudi pri vrednotnicah se prispevki lahko plačajo od dohodka, ki ga ni bilo. Recimo, da proti koncu kakšnega zimskega meseca slišite napoved, da bo v nekaj dneh zapadlo ogromno snega. Urno se še po suhem odpravite na upravno enoto (e-uprava še vedno ne deluje!) po vrednotnico za vašega običajnega čistilca snega in plačate 9 evrov prispevkov.

Do tu vse lepo in prav, toda kaj če potem nepredvidljivi sneg ne pade na zadnji dan meseca, ampak prvi dan naslednjega? Ker vrednotnice veljajo za en koledarski mesec, ne smete kar takoj poklicati čistilca, ampak morate najprej odgaziti na upravno enoto po novo vrednotnico in seveda še enkrat plačati 9 evrov. Tiste, ki ste jih že plačali prejšnji mesec – za delo, ki dejansko ni bilo opravljeno in plačano –, je namreč pojedla muca.

Socialni prispevki so za v smeti

Če hočete vedeti, koliko nas v resnici stanejo socialni prispevki, lahko skoraj 40-odstotni obremenitvi večine dohodkov mirno prištejete vsaj še polovico toliko za delovne ure vseh drvarjev, ki se prebijajo skozi to nepregledno goščavo osnov, stopenj, posebnosti in dodatnih pogojev.

Ti drvarji niso le računovodje, knjigovodje, podjetniki in ljudje, ki ne prejemajo (samo) redne plače, ampak tudi vsi tisti, ki morajo plačevanje prispevkov nadzirati, pojasnjevati, pisati o njih 20-stranske brošure in podrobnejša pojasnila za posebne primere. Napak pa seveda ne sme biti, drugače plačate še dodatne prispevke v obliki kazni in zamudnih obresti.

Tak sistem socialnih prispevkov je preprosto za v smeti. Nisem sicer prepričan, da bi ga mestna komunalna deponija lahko ustrezno sprejela v vsej njeni razbohoteni veličastnosti, ampak vredno bi bilo poskusiti. Vse bolj se namreč sprašujem, zakaj socialne prispevke sploh potrebujemo.

Prispevkom se uradno reče prispevki za socialno zavarovanje. To poimenovanje odraža njihovo zgodovino. Nekoč davno so bili namreč uvedeni z mislijo, da se bodo zbirali v posebne zavarovalne sklade in da jih bo ravno dovolj, da bodo pokrili vsa zavarovana tveganja izgube dohodka – zaradi brezposelnosti, upokojitve, bolezni in celo starševstva.

Vendar že davno ni več tako. Proračun že vrsto let pokriva vsaj tretjino izdatkov pokojninske blagajne. Prikrito financira tudi zdravstveno, namreč tako, da se vedno več postavk, ki jih je nekoč plačevala zavarovalnica, prenaša v proračun. Za prispevke za brezposelnost, ki se plačujejo po stopnji 0,2 odstotka, pa tudi ne verjamem, da pokrijejo stroške vseh nadomestil in programov za brezposelne.

Ves ta silni pragozd socialnih prispevkov torej obstaja samo zato, ker očitno želimo živeti v iluziji, da imamo samostojne sisteme socialnega zavarovanja (tako imenovane blagajne), namesto da bi jih tako kot druge izdatke države plačevali prek davkov.

Če ne na odpad, pa vsaj v resno popravilo

Vem, predlog, da odpeljemo prispevke na odpad, zveni radikalno in povsem brez smisla bi bilo pojasnjevati, da imajo nekaj podobnega recimo na Danskem. Ne, oni seveda niso socialna država, vsaj ne takšna, kot bi mi očitno radi bili, pa naj stane, kolikor – in kogar – hoče.

Morda bi se namesto za odpad lahko odločili vsaj za resno popravilo. Recimo, da bi za začetek vsi zavezanci plačevali prispevke po enakih stopnjah od čim bolj enotno določenih osnov. Tako kot recimo tudi dohodnino vsi plačujemo po enaki lestvici, pa ni zato še nikogar pobralo (je pa kdo pobegnil, ampak to je stvar višine stopenj in ozkosti razredov, ne pa enotne lestvice).

S tem bi seveda zbrali veliko več denarja. Ne bom tvegal izračuna, ker so zadnji res uporabni javni podatki na voljo za leto 2012, od takrat pa se je v sistemu veliko spremenilo. Bolj pomembno je, da bi s tem denarjem lahko vsaj delno financirali dve pomembni olajšavi oziroma omejitvi.

Lahko bi določili nek minimalen dohodek, od katerega prispevkov sploh ne bi bilo treba plačevati, in s tem olajšali življenje ljudem, ki živijo od priložnostnih dohodkov ali minimalne plače. Lahko bi določili tudi najvišji znesek prispevkov, ki jih je treba plačati ne glede na skupni izplačani dohodek. S tem bi olajšali življenje zlasti najbolj razvojno in konkurenčno usmerjenim podjetjem.

No, seveda, če nismo za popravilo, lahko tudi še naprej sedimo na zdajšnjem sistemu in se na koncu skupaj z njim odpeljemo na mestno deponijo.