Janez Janša
Sobota, 30. 1. 2021, 22.22
3 leta, 10 mesecev
Komentar urednika
Smrt poslanca Kramarja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
180
Po dolgem boju z boleznijo je umrl poslanec SAB in nekdanji župan Bohinja Franc Kramar (SAB). Po smrti župana Velenja in državnega svetnika Bojana Kontiča (SD) je Kramar v kratkem času drugi pomemben politik, ki je izgubil boj z rakavim obolenjem. Zaradi smrti poslanca ne bo predčasnih volitev, kot so bile v Velenju po smrti župana Kontiča, ki je bil v preteklosti tudi poslanec. Sedež v parlamentu bo državna volilna komisija ponudila naslednjemu najuspešnejšemu v volilni enoti. To je bila na volitvah poslancev leta 2018 v SAB predsednica stranke Alenka Bratušek.
Smrt poslanca Kramarja se je zgodila v tednu turbulenc v politiki, ko smo po lažnem kandidatu za mandatarja Jožetu P. Damijanu, ki je bil to le v medijih, zadnje dni dobili še lažnega začasnega ministra za zdravje Mateja Tonina. Da bo Tonin začasni minister, so razglasili na Delu in na POPTV. Iz opozicije so zaradi teh poročanj takoj kritizirali premierja Janeza Janšo, čeprav ta Tonina za začasnega ministra ni predlagal. Le mediji so ga.
Iz opozicije so ob tem napovedali še celo serijo interpelacij: po eno proti ministru iz NSi, SDS in SMC. Že doslej sta bili dve: proti Zdravku Počivalšku (SMC) in Alešu Hojsu (SDS). Aktivizem kar treh dodatnih interpelacij je posledica propadlega poskusa, da bi s Karlom Erjavcem ob obletnici odstopa Marjana Šarca zrušili vse ministre vlade Janeza Janše hkrati.
Valjenje krivde za koronavirus in smrti
Premier Janša je poslance DeSUS pozval, naj se do sredine tedna, ki je pred nami, odločijo, ali so še v vladni koaliciji. Odločitev bo pomembna za delovanje oblasti. Če se odločijo, da ne bodo več del vladne koalicije, bo Janša moral predlagati dva nova ministra: ob novem ministru za zdravje najbrž še novega ministra za kmetijstvo. To ministrstvo zadnje tri mesece po odstopu Aleksandre Pivec vodi Jože Podgoršek (DeSUS). V obratno smer kot Janša poslance DeSUS prepričuje Karl Erjavec – da bi se pridružili opozicijskim "kul" strankam in z njimi jurišali na oblast.
Enega, Roberta Polnarja, je Erjavec celo zabrisal iz stranke, ker ga je ta na celi črti zavrnil.
A tudi Franc Jurša, Jurij Lep, Ivan Hršak in Branko Simonovič niso prestopili v "kul" opozicijo k Erjavcu, ki tudi z njimi ne bi imela 46 glasov za prevzem vlade. 42 ni 46. 42, če bi prišel Kramar, ki bi težko.
S koalicijo strank Marjana Šarca, Tanje Fajon, Luke Meseca, Karla Erjavca in Alenke Bratušek imajo poslanci DeSUS izkušnje iz preteklosti. Vedo, da ta povezava ne deluje najbolje in da bi bila zaradi tega precej tvegana za državo in tudi zanje. Dileme, ki jih imajo poslanci DeSUS ob ponudbi Janše, da bi še sodelovali, pa so v zgodovini države novost. Doslej se še ni dogajalo, da bi se poslanska skupina odločala, ali bi ostala del vladne koalicije, ko se je predsednik njihove stranke odločil, da to koalicijo zapusti.
Odločanje poslancev je tudi o številnih pomembnih položajih in vplivu. Ne le v vladi, kjer bi Erjavec, ki je brez službe, rad postal premier. Hršak kot del vladne koalicije v državnem zboru vodi mandatno volilno komisijo, Polnar odbor za finance, Simonovič je podpredsednik državnega zbora. Če se poslanci odločijo, da bodo še naprej del koalicije, bo to precejšen udarec za Erjavca, ki bo nenadoma ob tem, da je brez službe in ga rešuje vlada z nadomestilom za nekdanje ministre, ki ne morejo do dela, postal še predsednik stranke brez zastopstva v državnem zboru. Precej nepomembne.
Prav pri rušenju kadrov je Erjavcu še največ uspelo pri destabiliziranju vlade: zanj je odstopil minister za zdravje Tomaž Gantar, ko se je država decembra, pred tem smo bili dolgo med najmanj prizadetimi, znašla na vrhu na svetu po deležu okužb s koronavirusom na sto tisoč prebivalcev.
Iz opozicije so pred tem tedensko prirejali proteste proti vladi, nasprotovali večini vladnih ukrepov za omejevanje širjenja bolezni covid-19, ljudi so na vso moč hujskali proti "diktaturi" in s tem prispevali, da je bilo soočanje z epidemijo v drugem valu manj uspešno.
Na vrhuncu težav pa so odstopili "svojega" ministra, ki je bil najbolj odgovoren za področje zdravja, vlado pa obtožili, da je kriva za smrti in vse hudo v državi in po svetu. Tako med drugim:
Pripisovanje krivde za smrti je stalnica. Mrtve v interpelaciji očitajo tudi ministru za delo Janezu Ciglerju Kralju. Že v prvem valu spomladi pa so iz opozicije zdravnike in vlado obtoževali, da so delali sezname smrti po domovih za starejše, ko so tam urejali neurejene evidence o zdravstvenem stanju starostnikov iz preteklosti.
A takrat so bili pri LMŠ Marjana Šarca, h kateri spada Jerca Korče, manj glasni. Živ je bil namreč še spomin, kako so iz zdravniške zbornice protestirali zaradi navodila, da bi morali okužene s koronavirusom po vsej državi sprejemati brez zaščitne opreme, in to kar med običajnimi bolniki.
Šarec se je na kritiko, da je to norost, odzval z znamenitim stavkom: "Izjava, da se zdravniki bojijo virusa, je legitimna, ne prispeva pa k umirjanju javnosti in je podobno, kot da bi policisti rekli, da se bojijo strelnega orožja."
Zdravnike je obtožil, da širijo preplah med ljudstvom, ker jim ni zagotovil zaščitnih sredstev.
A način sprejemanja okuženih so zaradi protestov zdravniške zbornice takrat le popravili in okuženi niso hodili kar v vse zdravstvene domove med običajne bolnike. Med zdravnike in v domove starejših pa so takrat razdelili dodatne maske iz blagovnih rezerv. Zaradi tega, ker so le delili in nič kupovali, pa ni ostalo nič rezerv, ko so se Šarčevi pozneje poslovili. Zato je bila celotna skupnost v velikih težavah, ko je morala nova vlada potem nakupovati na vrat na nos, ko še niti prav niso vstopili v vladno palačo.
Opozicija pa je to izkoristila za obtožbe o vsesplošni korupciji.
Po odstopu Gantarja, ki vsaj ni zapustil praznih skladišč, je vodenje resorja začasno prevzel Janša sam. Za največ tri mesece. Do marca. Dokler ne najde naslednika. Ta teden pa se je časopis Delo razpisal, da Janša z iskanjem naslednika zamuja in da Mateju Toninu (NSi) prepušča začasno vodenje ministrstva za zdravje. O tem so poročali brez rabe pogojnikov. Vse skupaj so predstavili kot dejstvo. Tako:
A to, da Janša vodenje ministrstva za zdravje prepušča Toninu, so si izmislili. Tega Janša ni storil. To bi storil, če bi o tem obvestil predsednika državnega zbora Igorja Zorčiča (SMC). Nobenega takšnega obvestila ni bilo v državnem zboru. Zorčič pa je pozneje ocenil, da tudi ni mogoče kar tako prenašati začasnega vodenja. Izmislili pa so si na Delu tudi zamudo pri imenovanju novega ministra. Premier ima po odstopu tri mesece časa, da najde naslednika. Časa je še veliko.
Namen je bil ustvariti vtis, da je ob opozicijskih strankah, ki so ves teden javno sporočale, kako so nezadovoljne druga z drugo in z Erjavcem, ker nimajo večine, da bi zrušili vlado, tudi vladna stran v težavah.
Podobno je javnost, da Tonin prevzema vodenje ministrstva za zdravje, obvestil tudi POPTV. A tam so vsaj povedali, da gre za neuradne informacije in da bi naj o tem Matej Tonin menda obvestil vrh svoje stranke:
Razkritju je pozneje sledilo razkritje v drugih medijih, da tega ni in ne bo. Ko sem dogajanje preverjal v NSi, so mi tam povedali, da bi jih predvsem zanimalo pravo vodenje dodatnega ministrstva in ne začasno.
Kdo bodo pravi, pa bo odvisno od poslancev DeSUS, ki se lahko z vladno koalicijo dogovorijo za resno sodelovanje mimo Karla Erjavca in ohranijo vsaj en ministrski položaj in vpliv na vladno politiko. Ali celo oba. Lahko pa se odločijo tudi za podporo vladi iz opozicije, a potem bodo ob ministrske položaje in del vpliva. Na ta način sta vlado Marjana Šarca nekoč podpirali Levica in SNS Zmaga Jelinčiča. Lahko pa poslanci DeSUS prestopijo povsem na opozicijsko stran: v veliko množico majhnih skupin, ki se borijo za pozornost s kritiziranjem vlade in kjer bodo, ker bo Alenka Bratušek postala poslanka, edina stranka, katere predsednik je brez vsake funkcije.
V parlamentu ob Erjavcu ne bo še Tanje Fajon, ki pa je evropska poslanka.
Iz SD je zadnje dni interpeliranje ministra za kulturo Vaska Simonitija napovedal kar njihov nekdanji minister za kulturo Dejan Prešiček, ki nas je obvestil tudi, da je državno tožilstvo zavrglo kazensko ovadbo proti njemu zaradi domnevne zlorabe uradnega položaja in šikaniranja na delovnem mestu.
Ovadba je bila posledica samomora uradnika ministrstva in dodatnih Prešičkovih poslov ob ministrovanju, ki so med politiki in funkcionarji široko razširjen običaj. So sistem. Prešičku so v službenem času s službenim avtomobilom na ministrstvu morali prevažati instrumente v drugo službo, ki jo je opravljal enkrat na teden. Preostanek tedna je bil minister in član vlade. Po zakonu poslanci in ministri, če imajo dovoljenje, to smejo. Prešiček je dovoljenje vlade za dodatno službo imel. Ne pa za prevoze s službenim avtomobilom tja. Uradnik, ki je moral prevažati ministra, je storil samomor. Gotovo ni bilo prevažanje instrumentov in ministra razlog, a je bilo hudo nerodno. Dodatne posle, ki s funkcijo nimajo nobene zveze, so si najvišji funkcionarji medsebojno široko dovolili. Razširjeni niso le med ministri, tudi vrhovi drugih vej oblasti so deležni številnih ugodnosti.
Zadnje mesece najbolj razburja, ker se je pokazalo, da kar četrt milijona dolarjev letno za popoldansko delo na Fifi ob plači za vodenje računskega sodišča dobiva predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel. Ob katerem se je pa nekako izgubila dokumentacija, s kakšno argumentacijo bi mu naj te dodatne zaslužke na KPK nekdanji predsednik Boris Štefanec s posebnim mnenjem menda dovolil.
Kako bizarne so zlorabe, pa je pokazal primer nekdanjega poslanca DeSUS Petra Vilfana, ki je imel kot poslanec enako dovoljenje kot Prešiček za dodatno delo in je vodil športno društvo, da bi se nekoč vrnil v svoj poklic športnega komentatorja. Kot bi se Prešiček lahko na konservatorij. V petih letih, ko je bil poslanec, od 2013 do konca leta 2017, je imelo Vilfanovo društvo četrt milijona evrov prihodkov. Skoraj toliko Vesel dodatno zdaj zasluži na leto. In za to, tako vsaj slišimo, Vesel celo ni potreboval nobenega dovoljenja. A Vilfan se, ko ni bil več izvoljen za poslanca, ni "vrnil" za športnega komentatorja.
Namesto tega je od davkoplačevalcev v pol leta povlekel dvajset tisoč evrov nadomestila, ker nikakor ni mogel najti službe.
Kot je tudi Karl Erjavec zadnje leto ne more in vleče nadomestilo. Vsota bo še večja.
Vilfana je kot težko zaposljiv kader nazadnje zaposlil premier Šarec, ki pa se mu je tudi hitro odpovedal, ko so mediji razkrili, da "ni vse čisto" pri Vilfanovem športnem poslovanju.
Kot ni še marsikje.
Precej zanesljivo ni vse čisto, denimo, pri Veselu.
180