Problem vseh problemov – NLB

Zdaj je kristalno jasno, da je NLB velik maček v žaklju. Ne od včeraj, zagotovo ne, v tem smo si najbrž vsi enotni. V manjšinskem lastniku banke, belgijskem KBC, zato tudi niso bili navdušeni, da bi povečali svoj lastniški delež (zdaj je padel na okoli 22 odstotkov) in so tik pred zdajci izstopili iz dokapitalizacijske igre, morda tudi zaradi "precenjene" cene (41 evrov) za delnico banke. Čeprav ne gre prezreti krute realnosti, da Belgijci, ki so jim v preteklosti nekateri v slovenski politiki veselo metali polena pod noge prevzemanja NLB, že nekaj let niso več najbolj zagreti, da bi postali največji (beri večinski) lastnik naše največje banke, zato sta ob zadnji dokapitalizaciji kot rezervista morala vskočiti paradržavna KAD in SOD.

Slabe terjatve, ki se jih je v zadnjih letih nabralo za dve do tri milijarde evrov, koliko jih je "zares", si ne upajo napovedati niti v sami banki, najbrž pa jih bo dokončno razkril skrbni pregled, ki ga izvaja Evropska banka za obnovo in razvoj, vsakoletna izguba, po letošnjih treh mesecih je že dosegla 36 milijonov (v glavnem na račun novih rezervacij za slaba posojila), zelo duši NLB. Ta pa seveda najbolj največjega lastnika in dežurnega rešitelja – državo in vso slovensko gospodarstvo. Se še spomnite, koliko domačih in tudi perspektivnih podjetij je zaradi kreditnega krča v preteklem letu, dveh ali treh končalo v stečaju, delavci pa na zavodu za zaposlovanje? Zelo zelo črna slika naše največje banke, za katero prvi mož Združenja bank Slovenije France Arhar, ki bi ga mnogi radi videli v stolčku prvega moža NLB, pravi, "da je za Slovenijo ključna prav rešitev NLB." Vsekakor podpišem to Arharjevo izjavo, saj zaradi že kroničnih težav in dodobra osiromašenega kreditiranja naše največje domače banke tudi zelo zadolženo gospodarstvo vse bolj tone.

Tokratno dokapitalizacijo je po začasni zeleni luči Bruslja morala izpeljati sama država neposredno (tudi lanske četrt milijarde evrov je prispevala le država) s 320 milijonskim vložkom hibridnega posojila, 61 milijončkov sta primaknila paradržavna SOD in KAD, preostanek pa je prek mehanizmov realizacije dobičkov iz odkupa obstoječih podrejenih dokumentov sama banka. Pa je to le kaplja v morje, pravijo poznavalci bančnega poslovanja pri nas. NLB za povečanje kapitalske ustreznosti, da bi lahko vnovič bolj odprla pipo kreditiranja slovenskih podjetij, nujno potrebuje vsaj še svežo milijardo evrov. Kako oziroma kje jo dobiti?

Že dolgo je znano, da bo morala banka čim prej postrgati vse rezerve in prodati svoje nestrateške naložbe, ki ne pomenijo njenega core businessa: tudi finančne naložbe v Banki Celje, Mercatorju (se spomnite neuspelih poskusov prodaje Mercatorja?), Pivovarni Laško in še kje. Pa je to lažji del naloge, ki so se ga bankirji vsaj doslej malo prelahko lotevali. Težja bo domača naloga v banko pritegniti strateškega partnerja, kar v duhu kapitalskega prestrukturiranja banke pričakuje uradni Bruselj, ki bo v prihodnih mesecih zelo budno spremljal dogajanje v naši največji banki.

Finančni minister Janez Šušteršič, ki ga zaradi tokratne dokapitalizacijske zgodbe verjetno čaka interpelacija, še vedno verjame, da bo aktualni vladi v banko do konca leta uspelo privabiti strateškega vlagatelja, ki bi državi omogočil le ohranitev strateškega deleža v NLB (četrtine plus delnice). Upanje umira zadnje, pravijo ... Najbrž pa je tudi Janez zdaj že dokončno spoznal, da je govoričenje o strateških partnerjih eno, "nekoga" zares prepričati za lastniški vstop v NLB, pa nekaj povsem drugega. Včasih "diametralno" nasprotnega! Kot zdaj kažejo zvezde, bi se KBC svojega deleža v NLB rad rešil. Seveda ne za vsako ceno! Zgodba z ameriško banko Goldman Sachs je tudi povsem potihnila, pa še katera … Upam, da se motim! Ker če ne bo zanimanja za NLB, potem bo morala tudi Slovenija po poti Španije in za pomoč prositi Bruselj, pa če se bo Janez tega še tako otepal. NLB je res naš največji problem, toda tudi NKBM in Abanka (tudi v njih ima država precejšen delež) nista v ravno dobri kapitalski kondiciji, mar ne …