Nedelja, 4. 9. 2016, 21.43
7 let, 1 mesec
Pravi sovražniki Slovencev
Siolov ponedeljkov kolumnist Miha Mazzini snema svoj prvi film, zato to jesen ne bo pisal kolumn. A bralcev ne želim pustiti na cedilu pri redni dozi analize slovenstva. Poletje je ponudilo preveč primerov, kdo so naši resnični sovražniki: tisti, ki hočejo spremembe in tako rušijo naš mir!
Ljubljanski taksisti so slovaškega prišleka še isti dan izločili.
Slovaki nas lahko prehitijo, a mi jih bomo vedno nadmudrili
Začel bom z avgustom, ko se je v Ljubljani predstavil slovaški taksist Hopin. Sam se razmeroma veliko prevažam s taksiji in mobilna storitev je dobrodošla: da mi ni treba čakati, kdaj bodo končno v taksi centrali prevzeli moj klic, temveč lahko taksi naročim prek aplikacije na telefonu; da imam kot uporabnik storitve možnost oceniti voznika in njegov taksi, ne pa da zaradi smradu po nikotinu in urinu komaj čakam, kdaj bom lahko izstopil iz ljubljanskega taksija.
Skratka, nadvse cenim, ko želi ponudnik storitve upoštevati moje mnenje kot kupca.
Ljubljanski taksisti so slovaškega prišleka še isti dan izločili. Povsem razumljivo, ne moreš opravljati storitev za dve konkurenčni podjetji. In če smo v NLB nadmudrili belgijske bankirje, prelomili obljubo o povečanju njihovega lastništva in jih izgnali, kako ne bi nadmudrili slovaških taksistov …
A poglejmo korak naprej: zadnja izdaja britanskega tednika The Economist je naslovnico posvetila Uberju, globalnemu ponudniku prevoznih storitev.
Podjetje, ki ponuja svojo aplikacijo za prevoze, je bilo ustanovljeno pred sedmimi leti in je danes vredno 70 milijard dolarjev (62 milijard evrov – to je vrednost, primerljiva z dvema slovenskima BDP oziroma toliko, kolikor v Sloveniji ustvarimo v dveh letih).
Economistova tema je Let's Uber – ubrajmo, vozimo se. Sodelovalno gospodarstvo, na katerem temelji Uberjeva storitev, znižuje onesnaževanje okolja, omogoča prevoze tistim, ki nimajo svojega vozila …
Uber prevoz ponuja v 425 mestih, samo v EU v 21 državah. Uber je standard v prestolnicah držav, ne pa naziv "zelena prestolnica".
Uber je že večkrat povedal, da si želi priti tudi v Slovenijo.
Uberjevi vozniki morajo povsod po svetu izpolnjevati njihove globalne standarde. Uberjevi vozniki niso taksisti, ki bi morali imeti taksimetre, posebne označbe na avtih, mesečno članarino v informacijskem sistemu, ki jim zagotavlja stranke, ne bi smeli uporabljati hitrih pasov ali taksi postajališč.
Pri Uberju trdijo, da je njihova aplikacija boljša od taksimetra, saj uporabniku že vnaprej pove ceno na podlagi GPS-tehnologije, ki obenem izračuna optimalno pot.
Za razliko od taksistov ni anonimnosti: voznik avta ve, koga bo pobral, kot tudi potnik ve, kakšno oceno ima voznik, kakšen avto vozi in kakšna je njegova registrska številka.
Ker je Uberjeva storitev cenejša, taksisti po vsem svetu sovražijo Uber. Ta pa pravi, da so njegovi vozniki cenejši zaradi optimiziranega sistema, saj lahko vozniki opravijo več prevozov na uro.
Da so taksisti v kali zatrli Hopin in da slovenska pravila in zakonodaja vztrajno branijo obstoječe taksiste, med katerimi pa vlada kaos, je najboljši dokaz za to, kdo je v tej državi pomemben: pomemben je lobi, ki mu uspe ustvariti monopol.
Državljan je nepomemben, državljan kot uporabnik in plačnik storitve v logiki državnih uradnikov ne sme biti na prvem mestu. Na prvem mestu so interesi lobija.
Če predsednik vlade Miro Cerar ne bo znal zelo hitro uvrstiti Slovenije na zemljevid modernih držav na hitro rastočem trgu sodelovalnega gospodarstva, na katerem nas po levi in desni že prehitevajo sosednje države, bodo njegove visokoleteče besede o digitalizirani Sloveniji pripomogle le k obrambi proti spremembam.
Primorska ni vstala, Primorska je propala #kolumna
Pivska debata, kako rešiti Slovenijo #kolumna
Ko spregovori anonimni cvetober teologov
Prejšnji teden je časopis Dnevnik na naslovnici objavil zgodbo o ljubljanski teološki fakulteti, članici Univerze v Ljubljani.
Če bi bila teološka fakulteta zasebno podjetje, bi razumen lastnik nagradil Christiana Gostečnika, ki je hotel narediti red pri denarju, pripeljati tržno obetavne projekte in prevetriti ta ljubljanski teološki kadrovski cvetober.
Nezadovoljni anonimni (!) sodelavci fakultete so odhajajočemu dekanu, trikratnemu doktorju Christianu Gostečniku, po štirih letih vodenja fakultete v slovo poslali rože: obtožbe o klientelističnem kadrovanju, favoriziranju njegovih programov, urejanju fakultetnih financ …
Zoper enega najbolj znanih slovenskih psihoterapevtov pa zmaga anonimna obtožba, da je nad njimi izvajal mobing.
Si predstavljate ta cvetober slovenske teologije, ki se tako rad obnaša kot predstavnik Boga na tem planetu in obenem tako uspešno pred javnostjo skriva svoje posteljne podvige, pa zmore zoper odhajajočega dekana le v strahopetni anonimnosti govoriti o mobingu nad sabo in strahu, da mu bo "uzurpiral fakulteto"?
Če bi bila teološka fakulteta zasebno podjetje, bi razumen lastnik nagradil dekana, ki je hotel narediti red pri denarju, pripeljati tržno obetavne projekte in prevetriti ta ljubljanski teološki kadrovski cvetober.
Tako zastavljen članek bi tudi razumen urednik predlagal novinarju, ki predvidljivo pade na finto socialne sočutnosti. Tako pa je teološka fakulteta kleriški simbol Slovenije, kjer se vsi (pod)povprečneži združijo proti spremembam.
Fantje so imeli cilj, da postanejo največji lastniki Istrabenza, nato carji države, nato pa bodo narekovali, kakšna bo ta država.
Ura resnice za nekdanji idol Primorcev
Danes bo izrečena kazenska sodba Igorju Bavčarju zaradi trgovanja z delnicami Istrabenza. Posplošujem, a podrobnosti niso bistvene: fantje so imeli cilj, da postanejo največji lastniki Istrabenza, nato carji države, nato pa bodo narekovali, kakšna bo ta država.
Pri tem so jim s posojili pomagale državne banke.
In odvetniki, ki so jim pisali pravna mnenja, da nič, kar počnejo, ni nezakonito.
In politiki, ki so jim stali ob strani v kapitalističnem boju za "našo stvar".
In sindikalisti, ki so pristavili lonček, da bodo drobtinice z mize padle k njim, ter zato niso nikoli povzdignili glasu proti njim.
In delavci, ki so bili nagrajeni s sejninami za razne delavske sosvete.
In novinarji (z nekaj častnimi izjemami), ki so se počutili pomembne, ko so se smeli sončiti v njihovi veličini na novoletnih sprejemih.
Oprostite, a desetletje pravnih postopkov, izmikanj obravnavam in ponovljenim obtožbam ni pravica, je pogrom s ciljem, da se imenuje grešnega kozla in opere krivde vse zgoraj omenjene.
Obsodba Igorja Bavčarja ni nikakršna napoved sprememb pravne države. Igor Bavčar je simbol, da država ne zmore pravice uveljaviti hitro, učinkovito in za vse enako. Pravna država je ujetnica.
Zaljubljeni v siromake
Demagogija s prepričevanjem ljudi, da jim lahko spremembe prinesejo poslabšanje standarda, da jih lahko zamenja nekdo drug, da bo nekdo drug odločal o porabi javnega denarja, da se v službah ne bodo več upoštevala uveljavljena pravila, ni namenjena zdravemu opozarjanju na morebitne pasti.
Namenjena je strašenju ljudi pred spremembami. Utrjuje Slovencem tako ljubo reklo, da je boljši vrabec v roki kot golob na strehi.
In to je problem ugrabljene države. Saj ne da odločevalci na položajih ne bi imeli znanja in informacij, kaj je treba narediti. Odvisni so od tega, da branijo svoje privržence, somišljenike, volivce …
Zato sprejemajo odločitve, ki nagrajujejo manjšino, medtem ko večina živi revnejše in ne izkorišča svojih potencialov. Vladajoči pa jo strašijo pred spremembami.
Začenja se lov za duše volivcev.
4