Četrtek, 11. 6. 2026, 4.00
1 mesec, 1 teden
Intervju
Klovna Nataša Natalija in Ravil Sultanov: Hočemo nočemo, vsi smo smešni
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,03
Nataša Natalija in Ravil Sultanov sta se iz Rusije v Slovenijo preselila leta 1993 in v tem času močno pripomogla k razvoju klovnovstva v Sloveniji.
Nataša Natalija in Ravil Sultanov sta profesionalna klovnesa in klovn, ki že 33 let živita in ustvarjata v Sloveniji. V našo deželo sta se leta 1993 preselila iz Rusije. Čeprav sta sprva nameravala ostati le kratek čas, je carinik na meji zapečatil njuno usodo in tako je Slovenija njun dom že večji del njunega življenja kot Rusija. Številni Slovenci ju sicer še vedno imenujejo "ta dva ruska klovna", a zase pravita, da sta po nekaterih navadah bolj Slovenca kot Rusa, pa tudi "najina klovnada ni ruska", poudarjata. V pogovoru sta se spomnila svojih cirkuških začetkov v rodni Rusiji, obudila usodno potovanje, obstanek in ustvarjanje v Sloveniji – od dela v gledališču do ustanovitve lastnega Zavoda Bufeto, ki je tudi pobudnik dobro znanega mednarodnega festivala sodobne klovnade in novega cirkusa Klovnbuf, ki se prav te dni že 19. leto zapored odvija v cirkuškem šotoru na Ambroževem trgu. Spregovorili smo tudi o Rusih in Slovencih ter spominih iz mladosti.
Nataša Natalija in Ravil Sultanov sta diplomanta moskovske akademije za cirkuške in gledališke umetnosti. Tam sta se spoznala in začela skupno življenjsko in ustvarjalno pot. "Sva sicer bila v različnih letnikih, ampak sva bila pri istem profesorju. Tam smo se srečevali, skupaj delali točke," pove Nataša Natalija Sultanova, ki je tako kot v Sloveniji - kot bomo izvedeli v nadaljevanju, tudi na cirkuški akademiji pristala povsem po naključju.
"Zame je bil to, da sem prišla na cirkuško akademijo, naključje. Najprej sem namreč delala izpite za gledališko šolo, jih uspešno opravila, ampak strašna želja in trema sta me psihično omejevali. Ko sem že študirala na gledališki akademiji, je prijateljičina sestra rekla, da bo delala izpite za cirkuško akademijo. Ker je imela strašno tremo, sva z mojo prijateljico šli z njo, jo podprli in skupaj z njo delali izpite. Na koncu sva bili midve s prijateljico sprejeti, njena sestra pa je padla. Moja prijateljica je potem šla nazaj na gledališko akademijo, jaz pa sem ostala v cirkusu," se prigode spominja Nataša Natalija.
Nataša Natalija Sultanova je na cirkuški akademiji pristala povsem po naključju.
V cirkusu od rane mladosti
Ravil pa se je z gledališčem in cirkusom prvič srečal pri desetih letih, ko ga je brat pripeljal v dramsko sekcijo narodnega gledališča, ki je bilo v kulturnem dvorcu v Uralu, kjer je samo velika dvorana imela 750 sedežev. "To niso bili sedeži, bili so fotelji. Delali smo počasi in previdno," se spominja Ravil.
Čez nekaj let je v dramsko sekcijo prišel tudi cirkusant, klovn, in ustanovila se je še cirkuška sekcija. "Tako sem pri 14. letih šel tja. Zanimalo me je predvsem klovnovstvo in tudi moj prvi učitelj je bil klovn. Dosegli smo statut narodnega cirkusa, imeli smo svoj program. Potem sem moral v vojsko, ko sem končal, sem prišel nazaj in naprej treniral, pri 20 pa šel na akademijo. Takrat pa se je začela moja druga zgodba, bolj profesionalna."
"Zaslužit greva malo denarja, pogledat svet in prideva nazaj"
Življenje v komunistični Sovjetski zvezi ni bilo enostavno, tako za umetnost kot življenje. "Veliko mojih prijateljic, gledališčnic, ni ostalo v poklicu. Leta 1990 sem jaz zaključila akademijo, Ravil pa je eno leto starejši in je takrat že delal v državnem cirkusu. V tujini so bile razne priložnosti za nastope, vendar države ni bilo možno zapustiti, saj je takrat razpadala. Nismo imeli potnih listov," pravi Nataša Natalija.
A s trudom in trdim delom se je dalo doseči marsikaj. Tik pred odhodom sta skupaj s kolegi, ki so tako kot onadva imeli željo, dobili težko pričakovano lastno gledališče, "stavbo, kjer smo lahko ustvarjali." "Gledališče je bilo klovnsko. Organiziral ga je profesor, pri katerem sva diplomirala. Imeli smo lep program, glasbeni program klovnade in ekscentrike. To je redka zvrst naše obrti. Nastopajo klovni, ki svoje ideje izražajo s cirkuškimi sredstvi in glasbenimi inštrumenti, na različne, netradicionalne načine," se spominja Ravil.
Odprtje meje in njun poklic jima je omogočil potovanja, "zato sva si rekla, da greva zaslužit malo denarja, pogledat svet in prideva nazaj," se spominjata Sultanova.
Ker so bile razmere v državi vse slabše in ni bilo več ljudi, ki bi si lahko privoščili nakup karte, gledališča niso več mogli vzdrževati. "Tisti študentje, ki so doštudirali, so lahko šli nastopat v tujino, ostali ne. Z Ravilom sva odšla, nekateri so ostali, potem pa se je zgodil razpad Sovjetske zveze. A midva ga nisva doživela," takrat sta s klovnovskimi predstavami že gostovala v tujini, decembra 1991 ob razpadu zveze sta bila v Bukarešti v Romuniji.
"Odprli so meje, poleg tega pa nama je poklic omogočil potovanja, zato sva si rekla, da greva zaslužit malo denarja, pogledat svet in prideva nazaj. Najin namen ni bil zapustiti Rusije zaradi procesov in takratnega dogajanja v državi, saj je Ravil v državnem cirkusu dobro služil, ampak predvsem zaradi želje, da še malo vidiva svet," pojasni Nataša Natalija.
Očarali so ju posnetki iz Slovenije. "Usedla sva se na vlak in šla v Slovenijo."
Dogajanje v Rusiji sta nato spremljala od daleč, tudi iz Slovenije, kamor sta prišla leta 1993. S Slovenijo ju je prvi seznanil prijatelj, ki jima je pokazal posnetke naše dežele. "Ko sva se enkrat med potovanjem vrnila, sva v Moskvi srečala sošolca, povabil naju je na čaj in pokazal posnetke s potovanj. Pokazal je, da je bil v Sloveniji, da je nastopal v kazinu in rekel, kako je lepa dežela. Pokazal je posnetke in rekel poglej, kakšni lepi hribi, morje, bistre reke. Rekla sva si, da bi to rada videla tudi na lastne oči," pripoveduje Nataša Natalija.
Da bi dobila možnost nastopa v Sloveniji, je omenjeni prijatelj njuni diplomski točki pokazal svojemu agentu. Odgovor ju je razočaral. Namesto Slovenije jima je ponudil Tajsko. V Slovenijo bi lahko šla šele čez tri, štiri mesece.
S Slovenijo ju je prvi seznanil prijatelj, ki jima je pokazal posnetke naše dežele. Slovenijo sta želela videti tudi na lastne oči.
"Ko sva prišla v Slovenijo, so bili lepi časi, bilo je silvestrovo. Vladala je evforija."
A želja je očitno bila premočna, saj sta Nataša Natalija in Ravil brez obotavljanja sama odšla v Slovenijo. "Usedla sva se na vlak in šla v Slovenijo. Prišla sva leta 1993. Ko sva prišla v Slovenijo, so bili lepi časi, bilo je silvestrovo. Vladala je evforija, narod je bil srečen na vsakem koraku, saj so se osamosvojili. To vzdušje se je razlivalo vsepovsod. Ljudje so bili nadsrečni, drugačni. Depresija je prišla kasneje," svoje prve vtise prihoda opiše Ravil.
Pred prihodom sta se dogovorila, da bosta imela nastop v kazinu v Tolminu, a že takoj ob prihodu doživela prvo usodno podaljšanje bivanja v Sloveniji. "Agent, ki je bil v Sloveniji, nama je dejal, da so kazino zaprli, da naj počakava mesec dni, in nato bova imela nastop v Portorožu. Tako sva mesec dni po Ljubljani hodila kot turista."
Da bosta ostala v Sloveniji, nista načrtovala.
Po naključju nastopila na televiziji, nato se nameravala vrniti v Rusijo
Da bi ohranila kondicijo, sta vmes iskala prostor, kjer bi lahko vadila. "Našla sva KUD France Prešeren, slučajno srečala Jana Zakonjška, takratnega predsednika KUD France Prešeren. Pokazala sva mu nekaj posnetkov najinih nastopov." Namesto prostora za vajo jima je ponudil nastop na televiziji, v oddaji Nedeljskih 60.
Dnevi so tekli in potekel je enomesečni vizum. Slovenijo sta morala zapustiti. A ne za dolgo. Z vlakom sta se peljala v Budimpešto, kjer sta poskusila najti delo, vendar je takrat v budimpeštskem cirkusu bil ravno kitajski cirkuški program, "kamor nisva spadala. Rekli so nama, naj se znova pojaviva čez pol leta, a to je bilo predaleč. V Budimpešti sva prespala dva, tri dni, nato pa se odločila, da greva nazaj v Slovenijo. Budimpešta se nama je zdela tako veliko, gigantsko mesto, bila je zima, bilo je turobno. Na drugi strani pa je bila Ljubljana taka melanholična, kompaktna. Zdela se nama je kot iz neke risanke. Po Ljubljani je bilo še zaznati vonj, ko so kurili drva," se spominjata Sultanova. Poleg tega so jima na televiziji v Sloveniji pred odhodom v roke potisnili papir, na katerem je pisalo, da bodo še snemali. Razlogov za vrnitev je torej bilo dovolj.
Usodo zapečatil carinik. Ostala sta in takoj našla delo.
S tem papirjem sta se odpravila na vlak in upala na dober izid. A bil je več kot dober, odličen. Ko sta prišla na mejo in ju je carinik vprašal po dokumentih, je Ravilu iz knjige padla fotografija, ki so jo na snemanju posneli na televiziji. "Pogledal je sliko in rekel; o, jaz sem to videl na televiziji. In nama ožigosal dokument še za tri mesece". Tako je prav carinik zapečatil njuno usodo v Sloveniji. "To je bilo zelo smešno, zelo zabavno," še po 33 letih pravi Ravil.
"Pogledal je sliko in rekel; o, jaz sem to videl na televiziji. In nama poštempljal dokument še za tri mesece," spomin iz usodnega dne opiše Ravil.
Po treh mesecih življenja v Sloveniji o vrnitvi nista več razmišljala, saj sta bila, kot pravi Ravil, "do vratu zaposlena." Že leta 1994 sta začela delati v Mladinskem gledališču, kjer sta bila 12 let. Kljub vmesnim mikavnim vabilom iz Rusije se za vrnitev nista odločila. "Ko so se razmere umirile, naju je režiserka iz ruskega državnega cirkusa povabila nazaj, ker so pripravljali velik program in so potrebovali strokovnega klovna. Finančno in umetniško je bila to zelo dobra ponudba, vendar je bilo delo v Mladinskem gledališču takrat za naju zelo kreativno, ustvarjalno. Z njimi sva veliko odkrila, se naučila. Hkrati sva še študirala, v KUD France Prešeren pa trenirala ulično gledališče."
S slednjim ju je spoznala Eva Škofič Mauer, ustanoviteljica klovnovstva v Sloveniji. V Rusiji uličnega gledališča namreč niso poznali. "Ni bilo takšne tradicije. Rusija ima močno gledališko tradicijo. Obstajajo hiše, manjše, večje. Povsod so gromozanski domovi kulture. Tudi v vsaki vasi, na ulicah pa gledališča ni bilo, samo sejmi," pojasni Nataša Natalija.
Integracija je po njunem pripovedovanju sodeč, stekla neopazno. "Za naju je bilo pomembno, da imava prostor, da vadiva in greva k svojemu cilju. Najin cilj je bil narediti predstavo in s predstavo nastopati. Karkoli je bilo, so bili problemi, sva živela z mislijo, da bo to prej ali slej minilo in bo spet vse v redu. Ostalo pa je bilo vse spontano."
"Jezik ni bil niti pogoj ne ovira"
Kaj pa jezik? "To je bilo verjetno zelo smešno. V Mladinskem gledališču sva že takoj ob prihodu delala z zelo znanimi igralci in režiserji. Kako so oni naju razumeli, kako so oni prenašali najino slovenščino, bi bilo zanimivo slišati. Drugega jezika kot ruščine takrat nisva poznala," smeje pove Nataša Natalija.
"To je bilo verjetno zelo smešno. V Mladinskem gledališču sva že takoj ob prihodu delala z zelo znanimi igralci in režiserji. Kako so oni naju razumeli, kako so oni prenašali najino slovenščino, bi bilo zanimivo slišati," se spominja Nataša Natalija.
Zanjo je bilo učenje slovenščine lažje in je zelo hitro začela govoriti slovensko, saj je po rodu Kozakinja, njeno osnovno narečje pa ukrajinsko, ki je bolj podobno slovenščini kot ruščina. "Tako sem jaz skoraj takoj jezik razumela, Ravil pa malo težje, saj prihaja iz turške družine, po rodu je Tatar. Pravi, da lažje razume Turke kot Slovence. Na splošno pa lahko rečeva, da jezik ni bil niti pogoj ne ovira," doda Nataša Natalija.
Gledališče ju je spremenilo in onadva njega
In čeprav sta po stroki profesionalna klovna, ki izhajata iz manježe (cirkusa), kjer klovni zapolnjujejo odmore med nastopi slonov, medvedov, akrobatov, žonglerjev in le redko sami dobijo prazen cirkuški oder, je delo v gledališču spremenilo njun način dela.
"V 80. letih so se klovni tega naveličali, zato so šli na oder in začeli razmišljati drugače, uporabljati druge forme. Skratka klovnom je na koncu 80-ih let postalo tesno v cirkusu. Tako tudi midva danes razmišljava bolj avtorsko-dramaturško in pripravljava celovečerne predstave s predzgodbo, zgodbo, ki ima začetek in konec. Se pravi bolj gledališko, ampak z uporabo klovnskih in cirkuških sredstev," opiše Ravil.
"Razlika je tudi ta, da klovn v cirkusu enkrat ustvari svoj lik, karakter in z njim nastopa celo življenje. V ta karakter vstopiš in potem celo življenje težko izstopiš, saj je to tvoj drugi jaz. Tudi midva sva bila na začetku tako narejena, ko sva začela nastopati v gledališču, pa sva ta svoja lika poskušala vgraditi v gledališče, a nista spadala nikamor. Tako sva začela graditi nove like, nove karakterje in vsaka naša nadaljnja predstava je izhajala iz nekih likov, ki sva jih našla prav za to zgodbo. Tako je danes vsaka predstava drugačna in vsaka predstava ima drugačen lik. Ampak to ni igralska vloga, saj ta lik nastaja na globljem, daljšem procesu," razliko opiše Nataša Natalija.
"Najina posebnost je, da vedno iščeva svojo pot. Vse kar vsa naredila, sva sama ustvarila, izmislila. Ni bilo vpliva od nikoder," sta poudarila.
Bi torej ostala enaka klovna kot na začetku, če ne bi vstopila v gledališče? "Verjetno. Verjetno bi pristala v Cirque du Soleil (kanadsko zabavno podjetje in največji producent sodobnega cirkusa na svetu), ki je postala ena velika tovarna, ki izdeluje samo en velik potujoči šov." Tja so ju tudi povabili, a kot pravi Nataša Natalija, tam niso več tako ustvarjalni in inovativni. "Najina posebnost je, da vedno iščeva svojo pot. Vse, kar vsa naredila, sva sama ustvarila, izmislila. Ni bilo vpliva od nikjer."
Poudarita tudi, da je biti klovn psihično bolj naporno kot biti igralec. "Klovnada je zelo tehnična stvar. Zvabiti smeh je matematika, sam način vaje je zelo dolgočasen in mučen. Še bolj mučno kot vaja v gledališču, kjer so neke stvari, na katere se lahko nasloniš. Tukaj ni ničesar. Najprej je treba vse matematično preračunati, zvaditi in šele potem pride improvizacija."
Po drugi strani pa sta s tem, ko sta v gledališče prišla iz druge zvrsti, torej cirkusa, veliko vplivala tudi na razvoj gledališča v 90-ih letih. "Upava si trditi, da sva nekaj prispevala."
Ustanovila zavod Bufeto
Večletno trdo delo v gledališčih in raznih ustanovah ju je pripeljalo do lastne organizacije, sta namreč gonilni sili Zavoda Bufeto, profesionalne ustanove, ki v Sloveniji razvija klovnovsko gledališče. Kot povesta, trenutno nimajo veliko rednih zaposlenih - poleg njiju še producentko, tehnika in oblikovalko, zato pa pri posameznih projektih sodelujejo z najrazličnejšimi umetniki, organizacijami tako iz Slovenije kot tujine. Organizirajo festivale, kjer imajo gostujoče nastopajoče, razne delavnice, na katerih so prisotni mojstri od vsepovsod, ponujajo pa tudi izobraževalni program in cirkuško šolo, kar pomeni, da se nanje obrnejo zainteresirani, ki želijo, da jih naučijo neke veščine ali jim svetujejo pri oblikovanju kakšne točke.
Nikoli pa nista razmišljala o lastnem prostoru, o cirkusu, čeprav bi, kot pravita danes, to morda bilo dobro. "Vedno sem opozarjala, da bi za razvoj tega področja potrebovali svoj prostor, ampak do tega nikdar nisva prišla. So pa drugi najini kolegi, ki so prav zdaj v Ljubljano pripeljali tudi svoj šotor." Nahaja se pri Cukrarni na Ambroževem trgu, prav v teh dneh pa se tam izvaja veliki, že 19. cirkuški festival Klovnbuf, nato festival Trojna salta. "Slovenija ima končno svoj cirkuški šotor in to je odlično za celo področje. Moramo pa sodelovati, saj je cirkuško področje v Sloveniji mlado in nima tradicije," poudari Nataša Natalija.
Od 10. do 14. junija poteka cirkuški festival Klovnbuf.
Te dni gostijo cirkuške predstave svetovno znanih velemojstrov klovnade
Znotraj sodelovanja s kolegi iz Cirkokroga si tako prav v teh dneh lahko v šotoru ogledamo vrsto predstav. "Z našim programom začnemo od 10. do 14. junija, ko se bodo vsak večer zvrstile predstave naših gostujočih nastopajočih in tudi sklop delavnic, letos pa uvajamo tudi laboratorij, kjer bo prikazano delo mladih ustvarjalcev. Veliko programa bo izvedenega tudi zunaj na javnih površinah, tudi v sklopu festivala Junij v Ljubljani, kjer bo en dan od jutra do večera posvečen cirkusu", našteje Nataša Natalija in poudari, da bodo predstave zanimive tako za razvoj področja kot za publiko.
"Naš cilj ni samo, da bo publika nasmejana, to ni samo razvedrilo, ampak da ljubljanski publiki pokažemo, kaj vse obstaja," pravi Ravil. Nad cirkuškim dogajanjem v Ljubljani je že pred leti bil, pove Ravil, navdušen tudi eden večjih cirkuških poznavalcev, ki obiskuje cirkuške predstave po vsem svetu, sicer kadrovski direktor cirkusa Cirque du Soleil. "Prišel je sem in si ogledal festival. Bil je v šoku. V Ljubljani je bil šokiran. Rekel je, tako majhno mestece pa toliko dogodkov v enem tednu. Slovenija je gledališko zelo bogata."
Tudi onadva v sodelovanju z drugimi pripravljata predstavo
Posebej se veselijo nastopajočih iz Francije iz Cirque du Soleil, prišla bo tudi palestinska skupina, iz Brazilije bo prišla klovnesa Naomi Silman, katere lik izhaja iz tradicij indijanske kulture, impozantno predstavo pa pripravljata tudi Nataša in Ravil skupaj z balerino Ano, Slovenko, ki živi v Belgiji, slavnim italijanskim igralcem, klovnom Paolom Nanijem, argentinskim zabavljačem in artistom Adrianom Schvarzsteinom, pri sestavi programa pa jim je pomagal tudi režiser Jan Zakonjšek.
"Pot do te predstave je zelo bogata, saj so pri ustvarjanju sodelovali številni velemojstri klovnade in iz tega triletnega programa je nastala končna ideja. Najino prvotno idejo smo desetkrat pokopali in zdaj je prišla nazaj, a vsebuje različne cirkuške žanre -akrobatiko v zraku, različne vrste klovnade, dramaturgijo, performativnost. Tako je bolj zanimivo, bolj ustvarjalno, vedno ohranjaš živ interes, nikoli ne postane rutina," pojasni Nataša Natalija.
"Prav vse, kar se dogaja okoli nas, je življenje. Vse kar se dogaja, vpliva na ljubezen, človeka, življenje, smrt. Na to moramo umetniki spominjati človeka, še posebej klovni," pravi Nataša Natalija.
"Vsak človek je smešen. Hočemo nočemo, vsi smo smešni."
Pri ustvarjanju svojega lika klovna Nataša Natalija in Ravil sledita dogajanju v svetu, pri čemer poskušata biti aktualna, a kot pravita, nikoli direktna. Sicer pa so po njunem mnenju glavne stvari, ki jih mora umetnik sporočati občinstvu človek, ljubezen, smrt. "Prav vse, kar se dogaja okoli nas, je življenje. Vse, kar se dogaja, vpliva na ljubezen, človeka, življenje, smrt. Na to moramo umetniki spominjati človeka, še posebej klovni," pravi Nataša Natalija.
"Vsak človek je smešen. Hočemo nočemo, vsi smo smešni. Ni važno, ne bi šel v skrajnosti, v politiko, ampak v normalnem življenju. Z vašega zornega kota tale zelo resen človek je smešen in obratno," doda Ravil. A vendarle je dandanes tudi predstave težko narediti smešne, saj "življenje postaja toliko zanimivejše od gledališča, bolj smešno, bolj strašno, absurdno. O čem pa potem naj govorimo umetniki," se zamišljeno vpraša Nataša Natalija.
"Vsak človek je smešen. Hočemo nočemo, vsi smo smešni," trdi Ravil.
Kostum je za klovna partner, druga koža. Mora imeti karakter.
Za popoln lik klovna je seveda potreben kostum, ki mora nastati v sodelovanju nastopajočega in kostumografa, saj je, kot pravi Ravil, "kostum za klovna partner in tako kot partner je tudi kostum bolj ali pa manj zapleten." "No, jaz sem pri mojem klovnskem kostimu zelo preprost. Sem arhaičen obrtnik," še doda. "Kostum v cirkusu pri klovnu je druga koža in nikoli ni tako kot diktira kostumograf, je skupen projekt," pa poudari Nataša Natalija.
Le tako lahko kostum dobi svoj karakter. "Klobuk ni samo klobuk, jakna ni samo jakna," pove Ravil, Nataša pa dopolni: "Ravil je Alanu Hranitelju enkrat rekel, da mora frak imeti čim več žepov, in ko sva na koncu pogledala ta frak, je bil živ. Ni bil vreča z žepi. Imel je karakter."
Predvsem mora kostum " biti zelo prilagojen tistemu, kar počneš na odru. Treba ga je poskusiti, ponotranjiti. Tudi čevlje je treba prej poskusiti, kako se boš v njih počutil, kako ti bodo pristajali," poudarita, zato jima je bilo, ko sta nastopala še v Mladinskem gledališču ob prvem nastopu povsem nesprejemljivo, ko so rekli, da bodo kostume dobili šele tik pred premiero. "V velikih čevljih se je treba udomačiti. To je, kot bi na nogah imel dve uteži."
"Jaz sem pri mojem klovnskem kostimu zelo preprost. Sem arhaičen obrtnik," pravi Ravil.
Po predstavi sta spet Nataša in Ravil, a klovnovstvo ni več poklic, je način življenja
Kaj pa, ko je predstav konec, ko slečeta kostume, lahko spet postaneta Nataša Natalija in Ravil Sultanov? "Po vsaki predstavi je kot vsakemu igralcu, dramskemu ali pa cirkuškemu, težko zapustiti lik. Nekaj časa si še tam, potem pa se počasi vračaš k sebi," pove Ravil, a opozori, da obstaja t. i. klovnski način do uspeha, ko se človek zlije s svojim likom. "Tak človek po 20-ih letih ne ve, kdo je on."
"Ampak midva nisva ta primer. V državnem cirkusu v Rusiji sem delal kot študent in profesor mi je vedno rekel, da se mora ta klik med mano in mojim likom zgoditi takoj, ko pridem v manježo (cirkus). Srečal sem tudi človeka, ki je v manježi bil čisto drug človek kot v zasebnem življenju."
Po predstavi sta tako lahko spet Nataša Natalija in Ravil, je pa dejstvo, da je vse njuno življenje posvečeno odru, cirkusu, gledališču, zato to ni več poklic, temveč način življenja. Vse je namreč podrejeno temu načinu življenja. Tako tudi dopusta ne poznata. "Glede na to, da sva svobodna ustvarjalca na področju kulture, sva vezana na nenehno delo za preživetje. Zato se raje odpoveš dopustu kot predstavi," pove Nataša Natalija.
"Glede na to, da sva svobodna ustvarjalca na področju kulture, sva vezana na nenehno delo za preživetje. Zato se raje odpoveš dopustu kot predstavi," pove Nataša Natalija.
"Doma sva, Slovenca sva, ampak se zavedava, da nisva avtohtona Slovenca"
Po več kot 30 letih življenja v Sloveniji sta se na naš narod že povsem navadila, marsikatere navade vzela za svoje. "Glede na to, da sva prišla v drugo kulturo, sva skušala opazovati in zapolnjevati vrzeli, se prilagajati, delati dobro za ta narod, vedno pa je bila neka distanca. Zato se vseskozi naslanjava na stvari, ki so skupne človeku," pojasni Nataša Natalija.
Ravil njuno življenje v Sloveniji ponazori s primerom iz novele Wendella Berryja. "Ljudje, ki so šli na drug planet in tam živijo nekaj časa, se začnejo počasi na videz spreminjati in postajati podobni domačinom. Tako tudi midva, metaforično gledano seveda. Vsak dan vdihujeva slovenski zrak, ne jeva več boršča, ampak govejo juho. In po tej noveli sva tudi midva postala Slovenca, zavedam pa se, da ta človek, ki je šel živet na drug planet, ne bo nikoli takšen kot domačin. Doma sva, Slovenca sva, ampak se zavedava, da nisva avtohtona Slovenca."
O Slovencih in Rusih
Čeprav pravita, da oba naroda med seboj težko primerjata, saj Rusov ne poznata več, Ravil z besedami o obeh ni skoparil. "Jaz danes na Ruse gledam s čistim razočaranjem. Zanje je osnova denar, šele potem pride vse ostalo. Zdaj v zadnjih petih, šestih letih, kar se dogaja v Rusiji, vidim, da so Rusi med seboj zelo različni. Težko je definirati narod v enem stavku. Za Slovence pa, ko pogledam od strani, bi rekel, da smo presenetljivo naivni Slovenci, včasih do gluposti, včasih do genialnosti. To so Slovenci."
"Slovenci smo presenetljivo naivni, včasih do gluposti, včasih do genialnosti. To so Slovenci."
"Najina klovnada ni ruska!"
Tudi "najina klovnada in najino gledališče ni rusko, ker se je razvijalo tukaj, na tem kulturnem področju." "Še vedno naju sicer imenujejo ta dva ruska klovna. Vendar jaz nobene od predstav, ki sva jih ustvarila, ne bi ponudil kraju, kjer sem odraščal, saj je tam ne bodo razumeli. Tam je cirkus čisto nekaj drugega. Točka, klovn, dve točki, klovn in v tem krogu naprej. Kulturno področje, ki je tam, diktira svoj razvoj. Midva pa več kot 30 let ustvarjava na tem kulturnem področju in najino ustvarjanje pripada temu kulturnemu področju, tudi če osnove izhajajo od drugod," poudari Ravil.
Je torej skrajni čas, da ju prenehamo klicati ruska klovna? "Mogoče pa lahko rečemo, da je slovenska klovnada, ruska zagotovo ni. In ko razlagam o tem, seveda mislim, zgolj na geografsko oznako. Midva sva tukaj pod vplivom tega kulturnega področja, ampak sva nekako svoja", pravi Nataša Natalija, Ravil pa v smehu doda: "Deformirana od vsega."
Še vedno jima številni pravijo "ta dva ruska klovna", čeprav v Sloveniji živita že 33 let, kar je več časa, kot sta živela v Rusiji.
Ohranila stara moralna in etična načela socializma ...
A vendarle sta ohranila tudi nekaj iz svoje rodne države, na kar sta ponosna. "Zaradi selitve sva obdržala neka moralna načela, ki niso v skladu z današnjim časom, in to je posledica vzgoje v socialistični državi, ko si se moral odreči nečemu za dobro vseh. Ampak to so vse vrednote, ki so osnovne," pravi Nataša Natalija, Ravil pa jo dopolni: "Včasih, ko sva večkrat šla v Rusijo, so najini prijatelji in kolegi bili presenečeni, da sva obdržala naivnost, odprtost, kreativnost starih moralnih in etičnih načel."
... in spomine na domačo pokrajino
Razen vrednot so ostali tudi spomini, spomini na mladost, na domače kraje. "Jaz sem bila rojena ob morju in pogrešam en pogled, ki ga poznam od otroštva. Gre za pogled, ko se iz mesta spuščam proti svoji vasi in se odpre dolga linija obale. Vidi se skoraj do Krima. Ta pogled zelo pogrešam. Nazadnje sem ga videla pred desetimi leti," se nostalgično spominja Nataša Natalija, medtem ko nam Ravil sprva ponudi bolj "trd" odgovor: "Jaz nič ne pogrešam, ker Rusije, iz katere sem odšel, ni več," po Natašini pripovedi pa se pogledov iz mladosti spomni tudi sam.
"No, poglede pa pogrešam tudi jaz. Odraščal sem v umetno zgrajenem mestu, ki stoji v stepi. Pozimi je tam sneg in tako piha, ampak jaz ne pogrešam snega, temveč stepo. Enkrat na leto stepka, kot ji rečemo, oziroma bodalica ali pirnata trava, cveti en teden. Raste na neskončni dolgi ravnini in ko cveti, je videti kot neskončen dolg tepih. Neskončen puh se zlije z zahajajočim soncem. To pogrešam. In mi zase pravimo, da smo stepnjaki, zato se jaz v gozdu ne počutim dobro," je pogovor sklenil Ravil.
