Padla maska lažnega pravičnika

Nedavna sodba vrhovnega sodišča, ki je odpravila poročilo Komisije za preprečevanje korupcije o premoženjskem stanju Janeza Janše, pritrjuje tistemu, kar s(m)o mnogi razlagali že pred dvema letoma, ko je kontroverzno poročilo nastalo – namreč da je šlo pri tem za zlorabo prava in prekoračitev pooblastil, za kar je v prvi vrsti odgovoren tedanji predsednik protikorupcijske komisije Goran Klemenčič, ki je bil pozneje nagrajen s funkcijo pravosodnega ministra.

On je bil tisti, ki je ta organ instrumentaliziral za politične namene – za rušenje tedanje vlade.

Minimalizacija teže kršitev Glede na tako razglaševane visoke etične standarde Mira Cerarja in njegove vladne ekipe bi bilo pričakovati takojšen odstop ministra Klemenčiča. Vendar se je takšno pričakovanje izkazalo za naivno. Premier ga je vzel v bran – in koalicija mu je sledila. Ker je bilo to treba upravičiti pred javnostjo, se je ponovno nemudoma zagnal tranzicijski propagandni stroj.

Tako so se Klemenčičevi apologeti – od premierja Cerarja do številnih komentatorjev v dominantnih medijih – na vse načine trudili minimalizirati težo ugotovljenih kršitev. Razlagali so, da je poročilo protikorupcijske komisije padlo zgolj zaradi proceduralnih razlogov in da sodba vrhovnega sodišča sploh ne izpodbija ugotovitev o Janševem premoženjskem stanju – katerega naj dotični ne bi uspel pojasniti.

Zaradi nekih takšnih malenkosti pa človek že ne odstopi z ministrskega položaja, mar ne?

S tovrstnimi razlagami se je skušalo ustvariti vtis, da je šlo pri poročilu protikorupcijske komisije za kakšne drobne proceduralne napake. Kar je veliko zavajanje. Šlo je namreč za kršitev z ustavo zagotovljenih človekovih pravic. Vodstvo tega organa je s poročilom prekoračilo svoje pristojnosti. Javno ga je objavilo, ne da bi prizadetemu sploh dalo možnost, da se z njim seznani in se po potrebi odzove nanj. Z drugimi besedami, tega poročila sploh ne bi smelo biti! Zato se vrhovno sodišče z vsebino poročila, se pravi z njegovimi ugotovitvami, sploh ni ukvarjalo.

Kršitev ustavnih načel je zagotovo nekaj, česar si javni funkcionarji ne smejo privoščiti. Pri tem je treba opozoriti, da postopek v primeru Janševega premoženjskega stanja ni bilo edino sporno ravnanje Klemenčiča in druščine. Tako je pred časom upravno sodišče odpravilo sklepa, s katerima je protikorupcijska komisija Francu Kanglerju in Zoranu Jankoviću zavrnila vpogled v njuna spisa.

Šlo je torej za očitno samovoljo tega organa. Seveda pa je treba omeniti tudi kazenski pregon, ki ga je njegovo vodstvo sprožilo zoper nekatere vidne člane Zbora za republiko, ker so si drznili javno kritizirati njegove postopke. Tudi ti postopki so bili ustavljeni. Samopašnost in ignoranca demokratičnih standardov torej nista bili nekaj izjemnega, ampak sta predstavljali vzorec delovanja.

Zato človek, ki je za to najbolj odgovoren, nikakor ni primeren, da zaseda ministrski položaj. S podporo svojemu ministru je premier Cerar prevzel odgovornost za njegova sporna dejanja na svoja ramena.

Z zlorabo do političnih sprememb Še posebej problematično je, da je dokument, ki je nastal kot posledica zlorabe položaja in ki po pravilih sploh ne bi smel ugledati luči sveta, pomembno vplival na razvoj dogodkov na političnem prizorišču. Nekateri sicer trdijo, da inkriminirano poročilo ni bilo vzrok za padec druge Janševe vlade, ampak kvečjemu povod zanj, češ da so bile notranje napetosti znotraj vladajoče koalicije tiste, ki so privedle do njenega predčasnega konca. S tem se je načelno celo mogoče strinjati; vendar pa nikakor ni mogoče reči, da je bil ta povod nekaj nepomembnega.

Brez tega poročila bi Gregor Virant zelo težko prepričal večino v Državljanski listi za odhod iz vlade (tudi če predpostavimo, da je tako ali tako želel oditi).

Na ta način se je sprožil proces dekonstrukcije vlade, ki je bil močno interesno pogojen. Tranzicijska omrežja so se namreč zbala, da bi proces privatizacije naredil konec njihovim privilegijem. Zato so morala – prek svojih političnih marionet – prevzeti nadzor nad njim. In poročilo protikorupcijske komisije je bilo nepogrešljiv del tega scenarija.

Še marsikdo bi moral odgovarjati Podporniki ministra Klemenčiča so se v njegov zagovor pridušali, da tudi sodnikom, katerih razsodbe so razveljavljene, ni treba odstopiti. Vendar je to – vsaj v določenih primerih – nekaj, kar predstavlja težavo. Nekateri sodniki bi morali za svoje škandalozne odločitve odgovarjati.

To nedvomno velja za tiste predstavnike t. i. tretje veje oblasti, ki preganjajo ljudi, ki so s svojimi ravnanji moteči za vladajočo nomenklaturo. Zadnji tovrsten primer je sramotna obsodba fotoreporterja Janija Božiča, ker je na javnem mestu fotografiral tedanjo premierko Alenko Bratušek, medtem ko je po SMS-sporočilu prejela čestitko za izvolitev (20 minut, preden je bila dejansko izvoljena). Takšnim nedvomno ne more biti zaupana skrb za red in zakonitost v državi.