Dežela resničnostnih šovov, žajfnic in ljubezenskih romanov

Dva najmočnejša kulturno-medijska sistema v Sloveniji sta televizija s svojimi slovenskimi televizijskimi programi ter sistem slovenskih splošnih in šolskih knjižnic, kjer so za izposojo na voljo slovenske knjige. Televizijo imamo v večini slovenskih gospodinjstev in tudi arhitektura stanovanj je že dolgo zasnovana tako, da je ta postavljena v njihovo središče. Slovenske knjižnice pa imajo približno 700 tisoč članov, od česar jih približno pol milijona odpade na splošne knjižnice, nadaljnjih 200 tisoč pa je članov še v šolskih knjižnicah. To pomeni, da je tudi v večini slovenskih gospodinjstev vsaj ena knjižnična izkaznica.

Zato je več kot pomenljivo pogledati, kaj je tisto, kar Slovenci najraje gledamo in beremo doma v prostem času. Poglejmo najprej televizijo.

V petek zvečer pred televizijo v Sloveniji Pravijo, da je Slovenija razdeljena. Tudi jaz mislim tako. Razdeljena je na tiste, ki v petek zvečer gledajo televizijo, in na tiste, ki tega ne zmoremo.

Ker v petek zvečer ne odhajam več redno ven, v nočno življenje, včasih zvečer po poročilih posedim pred televizijo, da bi videl, ali je kaj dobrega na programu. Tako malo spremljam, kaj je v petek zvečer, torej tik pred koncem tedna, kar je udarni televizijski termin, namenjen prostemu času, na voljo na petih osnovnih slovenskih televizijskih programih, torej dveh, ki jih ponuja nacionalka, enem, ki ga poganja podjetje, ki je v lasti države, in dveh, ki jih upravlja zasebna družba.

Ponudba v petek po osmi uri zvečer je že nekaj časa približno naslednja: dva resničnostna šova ali celo trije, ena glasbena narodno-zabavna oddaja, ena žajfnica, na petem programu pa je bolj za povrhu še nekaj četrtega, prejšnji petek je bil to šport, sicer aktualni smučarski skoki, tokrat bo to ljubezenski glasbeni film.

Smo s tako programsko ponudbo lahko zadovoljni?

Televizija brez kontraprogramiranja Kontraprogramiranje je izraz, ki se uporablja pri načrtovanju medijskih vsebin, na primer pri filmskem programu na rednem kinosporedu. To poteka v skladu s principom, da se v istem časovnem terminu ponudi programske vsebine za različne ciljne skupine. Če na primer na redni kinospored prihaja družinski film, risanka ali kaj podobnega, je ob tem smiselno ponuditi tudi kakšen film za (mlade) pare, zraven pa še kakega za resnejšo filmsko občinstvo.

Na slovenski televiziji ob petkih zvečer tega ne doživite. Ob gledanju programa slovenskih televizij imate občutek, da v Sloveniji obstaja samo ena skupina gledalcev, ki bo bodisi gledala žajfnice, resničnostne šove, narodno-zabavno glasbo ali pa, kot vrhunec gledalskega zanimanja, kvečjemu še kakšen šport.

Logično bi bilo povsem nekaj drugega. Če komercialni programi ponujajo žajfnice in resničnostne šove, bi nacionalka seveda lahko ponudila (in bi celo morala ponuditi) nekaj povsem drugega, od kakovostnih filmov in informativnih družbeno aktualnih oddaj naprej. Že če bi bila izjemno konservativna, bi lahko ponudila vsaj kakovostno urbano zabavno oddajo. A žal ni tako. Nacionalka žajfnicam in resničnostnim šovom konkurira zgolj z glasbeno, narodno-zabavno oddajo in športom ali pa čim podobno nezahtevnim.

Če pogledamo nazaj, se je vse začelo že pred kar nekaj leti.

Resnica o resničnostnih šovih Že kar dolgo je od takrat, ko so nam na komercialki ponudili prve resničnostne šove, sprva tiste bolj lahkotnega tipa, potem pa končno tistega, originalno licenčnega, kjer so izvirno ime vzeli iz Orwellovega romana 1984, voditeljico slovenske različice pa iz lokalne izdaje Playboya.

Na začetku je bilo vse skupaj videti kot simpatična popestritev televizijskega sporeda, ki se ne bo bistveno širila naprej. A izkazalo se je drugače: gledalci so jih vzeli za svoje in tako smo v naslednjih letih doživljali nove in nove različice resničnostnih šovov, ki so vse bolj izrivali prejšnji televizijski spored. Temu smo priča tudi danes.

Resnica je torej, da so resničnostni šovi s svojo prisotnostjo pomembno spremenili kar nekaj zelo gledanih terminov na naši televiziji. S prisotnostjo na družabnih omrežjih, možnostjo neposrednega spremljanja dogajanja s plačilom naročnine ipd. pa so občutno vplivali tudi na način našega gledanja televizije. Dejstvo je, da so resničnostni šovi tako zasvojili slovensko televizijsko občinstvo, da jim lahko v teh časih konkurirajo zgolj glasbene oddaje z narodno-zabavno glasbo in domače žajfnice, ki so tako ali tako neke vrste vnaprej odigrane različice resničnostnih šovov.

Na podlagi petkove večerne televizijske ponudbe lahko torej sklepamo, da so meritve gledanosti posameznih programskih sklopov pokazale, da filmi in kak drug program z resnejšo vsebino v petkovem terminu ne bi imel nobene možnosti, zato ga sploh ne ponujajo več.

Iz tega lahko sklenemo zgolj to, da so načrtovalci televizijskih vsebin presodili, da se je obseg zahtevnejšega televizijskega občinstva tako zmanjšal, da se v petek zvečer ni več smiselno ozirati nanj.

Kako pa je pri knjižnicah?

Najbolj brane knjige v slovenskih knjižnicah, osnovna lestvica Že dolgo je na informativni platformi Cobiss na voljo lestvica stotih najpogosteje izposojenih knjig v slovenskih knjižnicah v posameznem mesecu. Ta se je pred kratkim razširila na dvesto najpogosteje izposojenih knjig. Če jo pogledate, boste videli, da so na njej poleg otroških in mladinskih knjig ter tistih, ki so obvezno branje za slovenske učence in dijake, večinoma v ospredju lahkotnejše vsebine, predvsem ljubezenski romani in kake kriminalke s pomenljivimi naslovi, ki že s temi ponujajo ljubezensko strast v sto in eni obliki.

Drugi naslovi so bolj ali manj izjeme. Od domačih kakovostnejših knjig za odrasle na februarski lestvici najdete Mileno Miklavčič s svojo provokativno knjigo o spolnem življenju naših starih staršev Ogenj, rit in kače niso za igrače, Draga Jančarja s svojim odmevnim romanom To noč sem jo videl in biografski roman Cavazza, ki ga je že pred petimi leti napisala Vesna Milek. Na knjižnem polju se pogosto vname debata o tem, da si v splošnih knjižnicah, ki so, podobno kot nacionalna televizija, financirane z javnim denarjem, ljudje veliko pogosteje izposojajo trivialno in vsebinsko ozko zamejeno literaturo (z drugimi besedami, izposojajo si predvsem "ljubiče in krimiče") kot resnejše knjige, ki si jih izposojajo bistveno manj. Običajen odgovor je bil, da to velja samo za najbolj izposojane knjige.

Zato sem se pred časom odločil, da pridobim malce širši nabor izposojenih knjig, da vidim, ali ti trendi morda veljajo zgolj za najbolj izposojane knjige. Tako so mi z Izuma prijazno posredovali ne samo sto, temveč kar prvih tisoč najbolj izposojanih knjig v slovenskih knjižnicah v zadnjih letih.

To pa je že čisto drugačen, precej bolj reprezentativen vzorec.

Najbolj brane knjige v slovenskih knjižnicah, razširjena lestvica Vendar se tudi za razširjeno lestvico prvih tisoč najbolj izposojanih knjig izkazalo, da na njej ni bistvenih odstopanj. Tudi prvih tisoč najbolj izposojanih knjig v slovenskih splošnih knjižnicah je vsebinsko in žanrsko precej homogenih, saj razen izjem in že prej omenjene obvezne literature na lestvici še vedno prevladujejo prevedeni ljubezenski romani in kriminalke. Seveda na njej najdete tudi druge žanre, a večinske zastopanosti t. i. trivialne literature ne morete spregledati.

Je to čudno?

Seveda ne. Če v celoti pogledamo slovenski televizijski spored v petek zvečer in najbolj izposojane knjige v knjižnicah, opazimo presenetljivo podobnost: ljubezenske vsebine tako v televizijski kot knjižni ponudbi.

Če se ne poglabljamo v naše sociopsihološke zakonitosti, da torej gledamo in beremo o tistem, česar nam manjka ali kar si sami želimo, lahko iz tega zlahka sklenemo, da pri večini ljudi pri nas prosti dnevi ob koncu tedna, če jih seveda preživijo doma, potekajo po naslednjem principu: v petek zvečer se začnejo z resničnostnimi šovi in žajfnicami, v soboto in nedeljo pa se nadaljujejo z branjem lahkotne žanrske literature.

Pred nami je nov konec tedna.