Dan, ko so ženske najlepše

Tudi za Slovence naj bi bolj in bolj veljalo, da nam je v zadnjih letih zavladala debelost, ki se je navzemajo vse mlajši in mlajši ljudje, da nas vse bolj grizeta deloholizem in depresija, zaradi česar smo vse manj in manj zdravi, in da smo, če nas pogledaš malce od bliže, videti vse slabše. A vsaj osebno lahko potrdim, da ni vedno tako. Obstajajo dnevi, ko ljudje na splošno kar sijejo, ženske pa so … ja, morda res najlepše v posamičnem letu. Oni dan je že bilo tako.

Standardna tekaška pot S prijateljem Igorjem sva se, kot že velikokrat v zadnjem desetletju, spravila na najino običajno tekaško pot. Ta naju iz ljubljanske Rožne doline, kjer stanuje, po Poti spominov in tovarištva pelje do Koseškega bajerja, potem pa obrne in pod Rožnikom vodi nazaj do živalskega vrta. Kmalu zatem prideva do križišča, kjer sva včasih zavila nazaj proti Rožni dolini.

Zdaj jo že nekaj let običajno podaljšava do Čada, se od tam v jurišnem tempu povzpneva še na Rožnik, potem pa zdrviva najprej navzdol in na koncu še dober kilometer po ravnem do njegovega doma. Proga je dolga skoraj enajst kilometrov, poleg tega pa ima še dobrih sto rožniških metrov vzpona. Če sva (natančneje, če sem) v formi, jo premagava v približno 55 minutah. Vendar običajno v pogovoru rešujeva svet in počneva še druga herojska dejanja, zato največkrat potrebujeva dobro uro. Tako je bilo tudi tokrat. Bilo je vendar toliko drugega, kar si je bilo vredno natančneje ogledati.

Na PST-ju Ko sva stekla po makadamski poti, sem kmalu začutil, da je tisti dan nekako drugačen. Bilo je prijetno poznopoletno popoldne, sonce se je že spustilo tako nizko, da je s svetlobo in sencami ustvarjalo značilen barvni kontrast, ko so tudi amatersko posnete fotografije najlepše. Ni bilo več vroče, a sonce je vseeno imelo toliko moči, da še ni bilo hladu, ki se pojavi hitro po prvem resnejšem poznopoletnem deževju. Tako je bilo res prijetno teči. Šlo je za enega tistih tekov v optimalnih pogojih, ki se pojavijo zgolj nekajkrat letno. Tekla sva in med pogovorom sem, kot običajno, gledal naokoli. Nekaj je bilo drugače. Običajno med letom na tej poti mrgoli tekačev. Ti se zagrizeno spopadajo s kilometri, ki jih želijo preteči. Mnogi od njih mrko gledajo pred sebe, se ne odzivajo na pozdrave s kimanjem glave ter skušajo v telesnem naprezanju čim bolj pospešiti in svoje telo pripeljati do kar se da skrajnih meja svojih zmožnosti. Tudi s sprehajalci je podobno. Tisti, ki imajo nekaj odvečnih kilogramov, skušajo s palicami za nordijsko hojo v pospešenem ritmu iz sebe iztisniti čim več kalorij ter si ob tem okrepiti še mišice na rokah. Tako čvrsto oprijemajo palice, kot da bi iz njih želeli iztisniti vodo, ter jih z vso silo zabadajo v tla ter se odrivajo od njih. Pogosto je podobno pri materah z vozički. Te skušajo na tej športno-sprehajalni poti mimogrede opraviti svojo dnevno dozo športnih aktivnosti, zato svoje vozičke zavzeto potiskajo naprej, si ob tem brišejo pot in, nekatere, hkrati brskajo še po svojih mobilnih telefonih. Seveda tudi očetje običajno niso bistveno drugačni. Razdraženo lovijo svoje otroke, jih opozarjajo, naj ne kričijo preglasno in naj se ne umažejo preveč, ob tem pa se skušajo mimogrede še športno pretegniti. Enako velja za stare starše, ki strogo gledajo svoje vnuke in skušajo z njimi izkoristiti svoj "kakovostni čas". In za pare, ki sprehode po teh poteh izkoristijo tudi za medsebojna razčiščevanja in dokazovanja, kdo ima res prav. A tokrat je bilo vse drugače.

Poletna energija Tokrat so tekači sproščeno tekali po poti in se, podobno kot midva, pogovarjali o poletnih prigodah. Smejali so se in si pozorno gledali v oči. Videlo se je, da ne tečejo v krču priprav na kako tekmo, ampak za lastni užitek. Tekačice so bile kot srne. Lahkotne, vitke in športno porjavele so brzele naokoli in prijazno pozdravljale vse na svoji poti. Najbrž bi bil takrat vsakdo pripravljen potrditi, da so Slovenke najlepše ženske na svetu.

Tudi tekaške skupine, ki so se zbirale ob poti, so se glasno spodbujale. Tekači so se zbadali pod rebri, se medsebojno ogledovali, saj se niso videli že nekaj časa, in si izrekali komplimente, kako koristno za njihov videz je bilo preteklo poletje. Sprehajalci so pokončno, aktivno, a hkrati skoraj ležerno hodili po poti. Iz njih je sevalo zdravje, bili so zagoreli ter čvrsti in z vedrim izrazom na obrazu. Prav videlo se jim je, da so zadovoljni tako s svojim počutjem kot tudi svojim videzom. Sprehajalke so se pomenkovale med seboj in si prijazno prikimavale. Parčki pa so se občudujoče ogledovali in stiskali – spomini na zadnje počitnice so bili še zelo živi in poznopoletni poznopopoldanski sprehod je bil kot nalašč za njihovo obujanje. Tudi matere in očetje z vozički so bili povsem sproščeni. Telefoni so bili pospravljeni, žareče so izmenično gledali najprej svoj naraščaj, potem pa naravo okoli sebe in uživali v božanju sončnih žarkov. Očetje s starejšimi otroki so zasedli nekaj bližnjih travnikov. Na njih so se podili za žogo, se prekopicevali in smejali. Glasno smejali. Stari starši so spodbudno nagovarjali svoje vnuke. Jih držali za roke. Jim kazali nekaj v daljavi. Se na Rožniku krepčali z vodo in gledali naravo v zahajajočem soncu. Vse to se in še več se je dogajalo pretekli ponedeljek popoldan.

Morda se mi je kaj od tega tudi samo zdelo. Tudi sam sem bil namreč prežet s poletno energijo. Morda, sem si rekel, morda bo tokrat trajala dlje časa. Naslednji dan je bil namreč prvi september. Začeli sta se šola in jesenska delovna norija.