Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Branko Soban

Petek,
27. 1. 2023,
22.10

Osveženo pred

1 leto, 5 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4,85

43

Natisni članek

Evropsko sodišče za človekove pravice Ukrajina Rusija Strasbourg Branko Soban kolumna

Petek, 27. 1. 2023, 22.10

1 leto, 5 mesecev

Branko Soban: Partija televizorja in partija hladilnika

Branko Soban

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4,85

43

Branko Soban | Branko Soban | Foto Ana Kovač

Branko Soban

Foto: Ana Kovač

Ta teden sem v Svetu Evrope v Strasbourgu poslušal nemško zunanjo ministrico Annaleno Baerbock. Bila je sijajna. Dovolj diplomatska, toda hkrati tudi ravno prav ostra, natančna, odrezava in brez dlake na jeziku. Nemški novinarski kolega, ki je sedel poleg mene, pravi, da Nemčija že dolgo ni imela tako dobrega zunanjega ministra. Pravzaprav ministrice. Preveč je bilo medlosti, ovinkarjenja in izogibanja pravim odgovorom. Annalena Baerbock, ki je decembra lani dopolnila 42 let, je iz povsem drugačnega testa. Prava ministrica prihodnosti. Bila je najbrž ena redkih, če ne že kar prva na svetu, ki je ruskemu kolegu Sergeju Lavrovu lani, ko je Rusija že udarila po Ukrajini, iz oči v oči rekla, da laže.

Pravo nasprotje slovenske politike, ko je nekdanji predsednik države Borut Pahor leta 2016, pičli dve leti po okupaciji Krima in napadu na Donbas, k Ruski kapelici pod Vršičem - kljub pozivom, naj tega ne stori - povabil predsednika Vladimirja Putina. S tem je Slovenija med prvimi v svetu legalizirala ruski napad na Ukrajino leta 2014. In torej storila natanko to, kar je Vladimir Putin hvaležno pričakoval od uradne Ljubljane. Današnje stališče do vojne je seveda popolnoma drugačno kot takrat, toda predsednikove napake ni več mogoče popraviti. Še več, Borut Pahor je s to svojo nepremišljeno potezo posredno postal sokriv za ruske vojne zločine v Ukrajini.

Nekdanji slovenski predsednik Borut Pahor in ruski predsednik Vladimir Putin | Foto: Reuters Nekdanji slovenski predsednik Borut Pahor in ruski predsednik Vladimir Putin Foto: Reuters

To je pomembno vedeti zato, ker je Evropsko sodišče za človekove pravice prav ta teden priznalo, da je del ukrajinskega Donbasa že od leta 2014 pod ruskim nadzorom. Obstajajo dokazi, da se je v Donbasu od začetka napada borilo več kot deset tisoč ruskih vojakov. Zato je uradna Moskva seveda polno odgovorna za zločine, ki so se tam dogajali. To pomeni, da bo sodišče obravnavalo tako rekoč vse pritožbe, ki bodo iz Donbasa prišle v Strasbourg. Ukrajina je že poslala tri, eno pa tudi Nizozemska. Ta se nanaša na sestrelitev malezijskega boeinga MH17 nad Donbasom, v katerem je umrlo vseh 298 potnikov in članov posadke, med njimi več deset otrok. Težava je seveda v tem, da Rusija ni več članica Sveta Evrope, da je izstopila iz evropske konvencije o človekovih pravicah in da jurisdikcije sodišča v Strasbourgu zato ne priznava. Toda mednarodno pravo kljub vsemu, na srečo, še obstaja.

Ostanki sestreljenega boeinga nad Donbasom | Foto: posnetek zaslona/Reuters Ostanki sestreljenega boeinga nad Donbasom Foto: posnetek zaslona/Reuters

Ta teden se je v Svetu Evrope vse vrtelo okrog vojne v Ukrajini, ki je prave apokaliptične razsežnosti dobila februarja lani. Annalena Baerbock je povedala zgodbo o deklici, s katero se je pred kratkim, pred dobrima dvema tednoma, pogovarjala v razdejanem Harkovu. Pred izbruhom vojne je v mestu hodila v šolo, igrala odbojko in se družila s prijateljicami. Ko se je začela morija, je postala begunka. V Italiji. Toda pred kratkim se je družina vrnila v Harkov. Zakaj? "Ker je tukaj moj dom. Čeprav je blok razrušen, smo tu doma. V Italiji smo bili samo tujci," je ministrici odgovorila deklica, ki si ne želi drugega kot mir. Da bi spet lahko hodila v šolo in igrala odbojko.

Branko Soban
Mnenja Branko Soban: Schröderizacija korupcije ali zakaj je druga najstarejša obrt tako uspešna

Vojna v Ukrajini je ena najbolj brutalnih do zdaj. V spopadih se dogajajo grozodejstva, ki jih je z umom težko razumeti. Zločine skrbno dokumentira Center za državljanske pravice iz Kijeva, ki je lani dobil Nobelovo nagrado za mir. Aleksandra Matvijčuk, pravnica in vodja centra, mi v Strasbourgu pove, da ruska vojska načrtno uničuje stanovanjske bloke, drugega za drugim, cerkve, šole, bolnišnice, napada evakuacijske koridorje, ustanavlja filtracijska taborišča, načrtno posiljuje, muči in ubija civilno prebivalstvo, ugrablja otroke in jih pošilja na prevzgojo v Rusijo.

"V našem centru smo do zdaj evidentirali okrog 31 tisoč vojnih zločinov. Pogovarjala sem se z več sto ljudmi, ki so preživeli rusko ujetništvo. Njihove zgodbe so strašne. Vrtali so jim skozi nohte, jim jih trgali s kleščami, mučili so jih z elektrošoki. Prisilili so jih, da so pisali z lastno krvjo. Ženske so posiljevali pred možmi in otroki. Ena od žrtev mi je povedala, da so ji vojaki z žlico iztaknili oko … Zakaj ruska vojska počne vse to? Ker jih za zločine, storjene že tudi v prejšnjih vojnah, ni nihče nikoli kaznoval," prizadeto pripoveduje Aleksandra, ki je v Strasbourgu, kjer je bila posebna gostja, znova opozorila na nujnost ustanovitve posebnega tribunala za vojne zločine v Ukrajini. Tribunala po zgledu nürnberškega sodišča, na katerem so po drugi svetovni vojni sodili nacističnim zločincem. Zdaj je napočil čas, da na zatožno klop sedejo še ruski generali in vojaki.

Aleksandra Matvijčuk | Foto: Reuters Aleksandra Matvijčuk Foto: Reuters

V Kremlju tega, da gre za vojno, dolgo niso priznali. Vse skupaj je zgolj specoperacija (posebna vojaška operacija), so govorili, zaradi česar je takoj po napadu na Ukrajino začela krožiti anekdota, da bo treba tej terminologiji prilagoditi tudi naslov Tolstojevega romana Vojna in mir. Toda prejšnji teden sta tako predsednik Vladimir Putin kot njegov zunanji minister Sergej Lavrov na isti dan vendarle priznala, da gre v resnici za pravo vojno. A to sta razložila vsak po svoje. Putin je znova cinično duhovičil: "Cilj naše specoperacije je ustaviti vojno." Sergej Lavrov, to nesrečno trobilo kremeljske propagande, ki vselej zadnje izve, kaj se dogaja, saj že dolgo ne spada več v ožji krog Putinovih zaupnikov, pa je stvari zastavil takole: "Ne izogibam se besedi vojna. To je naš odgovor na hibridno vojno, ki jo Zahod vodi proti nam."

Branko Soban
Novice Branko Soban: Umor nad Donbasom

Vojno proti Ukrajini, ki je do zdaj zahtevala strahotne žrtve tudi na ruski strani - natančne številke seveda še dolgo ne bodo znane, toda padlih in ranjenih bi bilo lahko že blizu sto tisoč -, je ruska javnost sprva sprejela z navdušenjem. Predvsem zato, ker jim je to, da je ukronacije preprosto treba pokončati, vztrajno sugerirala "partija televizorja", kot temu fenomenu pravi politologinja Gulnaz Šaraftudinova z londonske univerze King’s College.

Propaganda, ki dan za dnem bruha s kremeljskih TV-kanalov, ruska provinca pa večino informacij dobi prav na državni televiziji (nekaj podobnega je prejšnja vlada poskušala storiti s slovensko javno televizijo), je namreč neusmiljena. To je preprosto treba videti. Še zlasti pogovorne oddaje Vladimirja Solovjova, ki skupaj z gosti žolčno seje takšno sovraštvo, da te kar zmrazi, ko ga poslušaš. Ko se je začela Putinova specoperacija, so pri Solovjovu rakete začeli metati že tudi po Londonu in Washingtonu, zdaj, ko je Nemčija Ukrajini končno le obljubila leoparde, pa je Solovjov dodal, da je po novem dovoljeno udariti tudi po Berlinu.

Vladimir Solovjov | Foto: Twitter / Posnetek zaslona Vladimir Solovjov Foto: Twitter / Posnetek zaslona

Toda javno mnenje v državi se je začelo bistveno spreminjati, ko je Kremelj zaradi hudih izgub na fronti in očitnega pomanjkanja vojakov razglasil mobilizacijo ali mogilizacijo (po ruski besedi mogila, kar pomeni grob), kot so vpoklic krstili v žargonu. Ko se je torej začela ta "mobilizacija za pokopališča" in ko so začeli v spopadih umirati tudi mobiki (mobiliziranci), je vojna dramatično prišla tudi na domača dvorišča in boleče vstopila v dnevne sobe ruskih družin, ki so prej sicer podpirale morijo v Ukrajini. In ker je vojna zaradi sankcij, ki so močno udarile po ruskem gospodarstvu, marsikje dramatično znižala življenjski standard in podražila izdelke, se je vzporedno s "partijo televizorja" začela vse odločneje oglašati še "partija hladilnika". Ti so zaradi vojne in višjih cen namreč vse bolj prazni. In manj ko je hrane na policah, manjše je navdušenje nad vojno, ki tudi Rusiji prinaša zgolj gorje.

V Rusiji je še iz carskih in sovjetskih časov prisoten nekakšen strah pred oblastjo. Zato so ljudje vselej pripravljeni govoriti stvari, v katere sami sploh ne verjamejo. Sociolog Aleksej Levinson pravi, da je to po svoje prav neverjeten fenomen. "Javno mnenje zdaj sledi jeziku države. Če ta reče, da v Ukrajini ni vojne in da tam ni ruskih vojakov, ljudje preprosto ponavljajo te fraze, čeprav se pravzaprav zavedajo, da to ni res," pojasnjuje Levinson.

"Partija televizorja" je v Rusiji za zdaj še močnejša od "partije hladilnika". Preobrat se bo zgodil tedaj, ko bodo ljudje zaradi pustih hladilnikov in posledično praznih želodcev dokončno obrnili hrbet lažem, ki jim jih Kremelj na mize vsak dan servira s televizijskih zaslonov. Vojno torej lahko učinkovito konča izključno "partija hladilnikov". "Partija televizorja" je pač ne more več.

Branko Soban
Novice Nekdanji dopisnik iz Moskve: V tem se kaže pokvarjenost Putinovega režima
Vladimir Putin Krimski most
Novice Vojna v Ukrajini sprožila tudi eksodus Rusov
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.
Spremljajte nas tudi na omrežjih FacebookInstagram in Twitter.

 

Ne spreglejte