SiolNET. Novice Slovenija
4,62

termometer

  • Messenger
  • Messenger
KOLUMNA

Branko Soban: Umor nad Donbasom

4,62

termometer

Branko Soban |  | Foto: Ana Kovač
Foto: Ana Kovač

V Strasbourgu, v Svetu Evrope, sem bil pred časom, ko so razpravljali o sestrelitvi malezijskega boeinga MH17 nad Donbasom, priča drami, ki jih je vojna proti Ukrajini povzročila nešteto. "Hočem vedeti, kdo je to storil in zakaj! Moram vedeti, kdo je bil!" je Nizozemka Silene Fredriksz-Hoogzand v Strasbourgu stisnila ob zid ruskega senatorja Alekseja Kondratjeva, ki je vztrajno zanikal vpletenost Moskve v tragedijo nad Donbasom.

"Mi boste pomagali priti do resnice?" je vrtala vanj. "Bom!" je nekam negotovo prikimal Kondratjev, ki potem nikoli več ni prišel v Strasbourg. Silene, ki je v tragediji izgubila sina, mu je zatem ponudila roko. In Rusu ni preostalo drugega, kot da jo tiho sprejme … Toda tistega, kar mu je rekla v nadaljevanju, že ni hotel več slišati. "Mi smo po tem umoru obsojeni na življenje brez naših otrok. Zato morajo biti obsojeni vsi, ki so krivi za to našo strašno izgubo in bolečino," je prizadeto dodala Silene Fredriksz-Hoogzand.

V tragediji malezijskega boeinga 777, ki je letel iz Amsterdama v Kuala Lumpur, je 17. julija 2014, štiri mesece po ruski okupaciji Krima in napadu na Donbas, umrlo vseh 298 potnikov in članov posadke. Večina potnikov je bila Nizozemcev. Kar 193. Mnogi med njimi bi morali nadaljevati pot naprej. V Azijo in Avstralijo. 

Na krovu je bilo osemdeset otrok. Tudi zato Gerard van Gemert, nizozemski mladinski pisatelj, kar ni mogel verjeti svojim očem, ko je med gledanjem televizijskih poročil takoj po nesreči med predmeti, razmetanimi na kraju tragedije, nenadoma zagledal eno svojih knjig. To ga je tako pretreslo, da se je odločil napisati pismo neznanemu otroku, ki je vzel knjigo s seboj na krov letala. Na svojo zadnjo pot. "Si takrat bral ali si se igral? Ali pa si morda že spal? Verjeti hočem, da se je vse končalo, še preden sta te lahko zgrabila panika in strah. Nikoli se nisva srečala. Toda tisti trenutek si mi bil naenkrat zelo blizu. Utihnil sem od bolečine ..."

Nizozemska, ki je bila takrat prva postranska žrtev brutalne ruske vojne proti Ukrajini, je že v dneh po tragediji sklenila, da bo prišla zadevi do dna. Ustanovila je posebno preiskovalno komisijo, znano pod kratico JIT (Joint Investigation Team), v kateri so sodelovali še kriminalisti in policisti iz Avstralije, Belgije, Malezije in Ukrajine. Tik pred peto obletnico sestrelitve letala MH17 je komisija po trdih mesecih preiskav objavila imena prvih štirih osumljencev za ta zločin. In jih prejšnji teden tudi obsodila. V odsotnosti seveda, saj Rusija osumljencev ni hotela izročiti. Proces proti četverici je vodilo okrožno sodišče iz Haaga, ki se je (simbolično) odločilo, da bo zasedalo v sodni stavbi v neposredni bližini amsterdamskega letališča Schiphol, od koder je tudi poletel sestreljeni boeing.

Razglasitev sodbe, ki so jo spremljali številni svojci umrlih, je trajala dve uri in petnajst minut. Pogledi so bili ves čas strmo uprti v glavnega sodnika Hendrika Steenhuisa, ki je natančno razlagal, kaj se je zgodilo tistega usodnega dne. Letalo je sestrelila ruska raketa buk, ki so jo v okolico vasi Pervomajskoje v Donbasu pripeljali iz ruske 53. protiletalske raketne brigade iz Kurska. Po sestrelitvi letala so sistem za izstrelitev brž odpeljali nazaj na rusko ozemlje.

Branko Soban je nekdanji zunanjepolitični dopisnik Dela. Dolga leta je poročal iz Kaira in Moskve. | Foto: Ana Kovač Branko Soban je nekdanji zunanjepolitični dopisnik Dela. Dolga leta je poročal iz Kaira in Moskve. Foto: Ana Kovač

Umora 298 potnikov so bili od začetka preiskav osumljeni trije ruski državljani in en Ukrajinec iz Donbasa, ki se je boril na strani Rusije. Glavni obtoženec je bil zloglasni Igor Girkin-Strelkov, polkovnik ruske obveščevalne službe FSB, ki je sodeloval že pri okupaciji Krima in se od tam potem preselil še v Donbas. Pred tem se je bojeval v Čečeniji, v Pridnestrje in na strani Srbov v Bosni in Hercegovini, zdaj pa naj bi bil znova v Ukrajini. Naslednji je bil Sergej Dubinski, ki se je kot častnik ruske vojaške obveščevalne službe GRU boril že v Afganistanu. Tretji je bil Oleg Pulatov, podpolkovnik ruske vojske z vzdevkom Kalif, veteran vojn v Afganistanu in Čečeniji. Zadnji na tem seznamu je bil ukrajinski državljan Leonid Harčenko z vzdevkom Krt, ki je v Donecku delal v vojaški obveščevalni službi samooklicane doneške republike. Kje je zdaj, ne ve nihče. Najverjetneje se skriva v Rusiji.

Girkin, Dubinski in Harčenko so bili v odsotnosti obsojeni na dosmrtno ječo in morajo svojcem žrtev plačati 16 milijonov evrov odškodnine. Pulatov, ki je na sodišču edini imel svojega odvetnika, je bil zaradi pomanjkanja dokazov oproščen.

Svojci žrtev so bili s takšnim razpletom zadovoljni. Tudi zato, ker je to šele začetek. Proces se bo kajpak nadaljeval. Za umor potnikov so bili za zdaj namreč (v odsotnosti) kaznovani samo neposredni storilci, v prihodnosti pa pridejo na vrsto tudi tisti, ki so stali za njimi, vse tja do kremeljskega vrha.

Njihov prst je zdaj odločno uperjen predvsem proti predsedniku Vladimirju Putinu, ki bo zaradi strašnih zločinov, ki jih ruska soldateska počne v Ukrajini, prej ali slej moral v Haag. Hans de Borst, ki je v tragediji letala izgubil svojo edino hčer, takrat 17-letno gimnazijko Elsemiek, mi je že v Strasbourgu pripovedoval o pismih, ki jih je po tragediji vztrajno pošiljal v Moskvo. Tudi Putinu.

"Močan voditelj postane še močnejši, če je sposoben priznati svoje napake," je zapisal v enem od njih. Komentarjev na to pismo je bilo takrat okrog deset tisoč. "Veliko je bilo pozitivnih, še več pa seveda negativnih. Name se je spravila prava armada trolov, ki so me svarili, naj se ne dotikam Putina in vztrajno ponavljali 'I am Russian'. S tem, da je kdo Rus, ni seveda nič narobe, toda ali to, da si Rus, zdaj po novem pomeni, da lahko nekaznovano sestreliš potniško letalo in pošlješ v smrt 298 potnikov?" se sprašuje de Borst.

Na dan izreka sodbe je pismo ruski vladi in ruskemu narodu napisal tudi Avstralec Jon O’Brien iz Sydneyja, ki je skupaj z ženo v Amsterdam priletel prav zato, da bi oba v živo slišala odločitev sodišča. Zakonca O’Brien sta v tragediji izgubila 25-letnega sina Jacka. Ta ni "izgubil življenja". In ni bil žrtev nesreče. Bil je umorjen, pravita zakonca iz Avstralije. Šlo je namreč za naklepni umor, kar je zdaj potrdilo tudi nizozemsko sodišče, ki je jasno opozorilo na vpletenost ruske države v to krvavo zgodbo.

"Ruska federacija je neposredno kriva za umor Jacka v tej nezakoniti in nemoralni vojni. Vseh laži, prikrivanj, manipulacij in šokantnega nespoštovanja človeških življenj ni več mogoče prikrivati. To zdaj ve ves svet. Laži so razkrinkane. Rusija je v tej vojni agresor. Toda Ukrajina ni vaša! Ukrajina lahko pripada samo Ukrajincem," rusko vlado opozarja Jon O’Brien.

V pismu je nato nekaj vrstic namenil še ruskemu narodu. "Vaš predsednik si zdaj prizadeva obnoviti nekdanjo veličino Rusije. Toda v čem se po vaše kaže ta veličina? V raketah, ki uničujejo mesta, vasi in njihove prebivalce? V uničenih bolnišnicah, šolah in vrtcih? V posiljevanju žensk in deklet? V mučenjih in truplih nedolžnih ljudi, surovo odvrženih v množična grobišča? V uničevanju električnega omrežja, zaradi česar bodo vaši sosedi zmrzovali vso zimo? Kakšen narod in kakšni ljudje bi torej radi bili? Poglejte resnici v obraz in se odločite! Tej brutalni in nepotrebni vojni je treba narediti konec. Te vojne res niste začeli vi, toda zdaj lahko samo vi storite vse, da jo ustavite!"

Ruski narod pa iz stoletnega strahu pred oblastjo zgolj nemočno molči. Kako dolgo še?

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.
  Branko Soban Novice Nekdanji dopisnik iz Moskve: V tem se kaže pokvarjenost Putinovega režima

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin