Sobota, 29. 5. 2021, 21.09
2 leti, 10 mesecev
Dirkalni wartburg? Hja, zakaj pa ne ...
Velenjčan, ki je po celi Jugoslaviji navduševal s to eksotiko
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,48
10
Eisenach je nemško mesto, kjer je bila nekoč tovarna Wartburgovih avtomobilov. Velenjčana Stane in Roman Krištof sta na Wartburgovem reliju sodelovala tudi s svojim avtomobilom.
Wartburg je bil nekdanji vzhodnonemški avtomobil, ki jih tudi v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji ni bilo malo. Toda da bi z njim dirkala, sta se v naši okolici domislila le Velenjčana Stane in Roman Krištof. Oba sta bila poleg v osemdesetih letih, ko so v Velenju ustanovili klub in organizirali svoj prvi reli. Včeraj so izpeljali že šestintridesetega.
Pogled na Družmirsko jezero pri Velenju, ki je poleg večine naselja poplavilo tudi več cest.
Velenje se spreminja. Že pred gradnjo razvojne osi in avtocestne povezave z osrednjo Slovenijo postaja celo turistično zanimivo. Okolica Velenjskega jezera je lično urejena in tam imajo v zadnjih letih eno izmed najboljših javnih kopališč v Sloveniji. Že od leta 1984 pa Velenjčani gostijo tudi avtomobilske dirke. Včeraj so jo gostili šestintridesetič in tudi ta se, tako kot mesto s slabimi 25 tisoč prebivalci, močno spreminja.
Zaradi ugrezanja tal, ki je neposredna posledica več kot pol stoletja izkopavanj v rudniku lignita, so nekatere ceste dobesedno izginile. Pred dvajsetimi leti so bile nepogrešljiv del velenjskega relija, danes so poplavljene in ne obstajajo več. Tako kot tudi nekatera naselja, skozi ali mimo katerih je še nedolgo nazaj peljal reli. Tak primer je nekdanji zaselek Družmirje, ki ga je skoraj v celoti poplavilo, njegove prebivalce pa so izselili. Tam, kjer so nekoč vozili relije za evropsko prvenstvo – med njimi tudi slavni poljski voznik Janusz Kulig (toyota celica GT4) – danes stoji Družmirsko jezero. Z globino vse do 85 metrov je to najgloblje (z izjemo sifona v Divjem jezeru pri Idriji) jezero v Sloveniji. Potapljači lahko povedo, da pod gladino še vedno stojijo nekatere nekdanje hiše.
"Elektrarne brez teh jezer ne bi bilo. TEŠ je za domačine stresna zgodba, ker so zelo čustveno povezani in mnogi so morali zanj veliko žrtvovati," pravi Krištof.
Upokojeni rudar, ki je dirkal z eksotičnim wartburgom
Čeprav prihaja z Dolenjske, svoje mesto in tudi tukajšnje avtomobilske dirke zelo dobro pozna Stane Krištof. Bil je sin rudarja in skupaj z mamo ter mlajšim bratom mu je sledil s trebuhom za kruhom. Najprej v Trbovlje, nato v Velenje. Tam se je izšolal in postal rudarski tehnik ter pod zemljo do upokojitve delal 25 let. Odlično pozna vse nepogrešljive rove pod Velenjem, ki so se z rudnikom razvejali predvsem po drugi svetovni vojni.
Danes upokojeni rudar pa je tudi eden največjih avtomobilskih navdušencev v mestu in predvsem tisti, ki je v vseh letih nekdanjega jugoslovanskega in poznejšega slovenskega državnega prvenstva dirkal z enim najbolj eksotičnih avtomobilov. To je bil rdeči wartburg 353W, kakršnih v "železnih" osemdesetih letih izven vzhodne Nemčije skoraj ni bilo. Tam pa v okolici Eisenacha še danes prirejajo posebne relije prav njim v čast in tja so konec osemdesetih večkrat povabili tudi Staneta in njegovega mlajšega brata Romana Krištofa.
Nekdanji tekmovalni karton bratov Krištof z relija Wartburg v Nemčiji.
Leta 1989 s štartno številko 130 na reliju Saturnus, in sicer na cesti s Črnega vrha nad Idrijo proti Colu. V svojem razredu sta se uvrščala v sredino nastopajočih.
V Nemčiji sta vozila pet dni pred padcem Berlinskega zidu
Novembra leta 1989 sta na reliju Sachsenring v mestu Zwickau – tam so takrat izdelovali trabante, danes pa v isti tovarni nastajajo najmodernejši električni volkswagni – vozila le pet dni pred padcem Berlinskega zidu. In ravno ko so jima pri Wartburgu obljubili celo tovarniški avtomobil, se je Nemčija združila, podjetje je kmalu propadlo in tudi brata Krištof sta svojega wartburga prodala v Srbijo. Ostali so spomini.
"Danes avtomobilske dirke spremljam bolj od strani, dovolj let sem bil aktiven. Ko je čas za velenjski reli, doma dobro vedo, da me morajo pustiti pri miru. Žena me je spoznala že takrat, ko sem vozil v kartingu, in je vedela, kaj je dobila," je Krištof razlagal v središču Velenja, kamor se je s staršema preselil v šestdesetih letih. Najprej sicer v bližnji zaselek Škale, nato v samo mesto.
Profesor Ferlež se je pred šolo pripeljal "po dveh kolesih" …
Nad avtomobili se je navdušil v rudarski šoli. Eden od njegovih profesorjev je bil Karl Ferlež, eden prvih in zelo uspešnih avtomobilskih dirkačev iz Velenja. V tako imenovani "nacionalni klasi" je vozil Citroenove oziroma Cimosove avtomobile in je bil pravi posebnež v razredu, kjer so prevladovali Zastavini avtomobili iz Kragujevca. Do šole se je s spačkom in diano pripeljal tudi "po dveh ali treh kolesih", da so ga mladi fantje še bolj vneto čakali in ga gledali z odprtimi očmi. Nekajkrat se mu je Krištof kot spremljevalec pridružil tudi na relijih po Jugoslaviji in počasi spoznaval zakonitosti tega športa.
"V šoli je ustanovil zanimiv krožek in nam, nadobudnim fantom, pripeljal stari gokart. Bil je res zelo star in bi prej sodil v muzej kot na asfalt. Toda z njim smo se marsikaj naučili. Nekaj dni smo se trudili, razmišljali in tako 'čarali' po motorju, da smo se z njim peljali kakih deset minut," se spominja Krištof.
Nekoč na še makadamski cesti na Hrušici med Logatcem in Podkrajem pri Colu.
Le ena izmed cest, nekdanjih hitrostnih preizkušenj, ki danes niso več v uporabi.
Dvotaktni wartburg: imel je skoraj vse, le zavor ne
Leta 1979 je tudi sam začel dirkati in to prav v kartingu. Vozil je gokarte z menjalnikom v razredu do 125 kubičnih centimetrov. Bil je v konkurenci z Deklevo, Živcem in ostalimi tekmovalci takratnega obdobja. Nato pa se je zgodil preskok v reli in tudi Krištof se ne spomni natančno, kako in zakaj. Brat Roman je bil vešč priprave dvotaktnih motorjev za gokarte in to je bil eden izmed povodov za predelavo wartburga.
"To je bil res eksotičen in poseben dirkalni avtomobil. Imel je dvotaktni motor, ki pa navzdol ni skoraj nič zaviral. Prav zavore so bile njegova največja težava. Na hribovitih cestah wartburgi niso bili prav hitri. Navzgor jim je manjkala moč, navzdol pa zavore. Drugače je bilo na bolj ravninskih pokrajinah, na primer v vzhodni Nemčiji. Tam pa so wartburgi pošteno leteli in njihovi reliji so bili nekaj posebnega. V čast mi je bilo povabilo tja in udeležba na zelo dolgih ter zahtevnih relijih. Prvič smo na primer vozili le ponoči in čisto nič podnevi," pravi Krištof.
Dele iz tovarne mu je "pritihotapil" dirkač iz Češke
Vzhodni del Nemčije je bil zaprt in do delov za wartburg je bilo zelo težko priti. Z bratom sta malo kopirala in se nekajkrat odpravila na takratno Češkoslovaško, da bi v živo videla tekmovalne wartburge. Tam sta se spoznala z Jaroslavom Rajchmanom, ki je pozneje nastopil tudi na reliju Saturnus v Sloveniji. Rajchman je imel očitno dobre povezave in je uspel tudi Velenjčanoma iz tovarne "pritihotapiti" nekaj dragocenih delov.
Zaščitni znak je bil preprost trivaljni dvotaktni motor. Ker ni imel ventilov, ni potreboval niti odmične gredi. Prav tako ne karterja in oljne črpalke, saj se je mazal kar z oljem iz mešanice pogonskega goriva. Ta 970 kilogramov težak serijski avtomobil je imel motor z močjo okroglih 50 "konjev" in 98 njutonmetrov navora ter štiristopenjski sinhronizirani menjalnik. Ni bilo veliko, a voznik, vešč dvotaktnih motorjev, se je lahko peljal relativno dobro. Ta motor je imel znan prosti tek, kar bi lahko označili za predhodnika današnjega avtomobilskega "jadranja". Med menjalnikom in diferencialom je bila zapora, ki je onemogočala zaviranje z motorjem, kar je bilo dobro tako za življenjsko dobo motorja kot tudi nižjo porabo goriva. Zaporo je bilo mogoče pod volanom tudi izklopiti in izboljšati učinek zaviranja.
Karoserija še ni bila samonosna in je slonela na nosilnem okvirju. Že serijski avtomobil je imel težave z usklajeno lego na cesti. Sprednji del je rad silil ven iz ovinka, zadek pa je bil dokaj lahek in zato prav tako nemiren. Z uporabo tehnike "peta-prsti" je bilo mogoče tudi avtomobil z dvotaktnim motorjem dokaj hitro peljati.
Leta 1966 so začeli izdelovati model 353, leta 1975 pa tudi 353W. Ta je dobil spredaj tudi kolutaste zavore, zadaj pa ohranil bobne. Izdelovali so ga vse do leta 1989. Takrat so začeli uporabljati tudi Volkswagnov štirivaljni motor, toda kmalu je sledil padec Berlinskega zidu in združitev Nemčije. Wartburg se ni mogel kosati z zahodnonemškimi proizvajalci. Proizvodnjo wartburgov so končali pred tridesetimi leti (april 1991), tovarno pa je prevzel Opel. Medtem ko je wartburge izdelovali v Eisenachu, pa je bil športni oddelek podjetja v Berlinu.
Na štartu domačega relija v Velenju, kjer sta bila tako Stane kot Roman Krištof že od začetka udeležena pri organizaciji domačega relija.
"V to škatlo se še usedel ne bi, kaj šele dirkal …"
Na takratnem jugoslovanskem državnem prvenstvu sta vozila v razredu A do 1.150 kubičnih centimetrov. Zmagovala nista, nikakor pa nista bila niti zadnja. Na reliju Saturnus leta 1989 sta se z visoko štartno številko 130 v razredu uvrščala v sredino svojega tekmovalnega razreda. Leto pozneje sta zaključila športno pot in takrat sta se na relijih družila tudi z mladima Idrijčanoma Miranom Kacinom in takrat še sovoznikom Darkom Peljhanom.
"Tudi onadva sta z zanimanjem opazovala najin wartburg. Peljhan je rekel, da se v to škatlo še usedel ne bi, kaj šele dirkal z njo," nadaljuje Krištof.
Prvi reli v Velenju že pred 37 leti in še vedno se vozi po takratni cesti
Sprva je v kartingu vozil za celjski AMD Šlander, leta 1983 pa so klub ustanovili tudi v Velenju. Najzaslužnejša sta bila Jule Slemenšek in Branko Amon in že leto pozneje so organizirali prvi reli za slovensko republiško prvenstvo. Vozili so le eno hitrostno preizkušnjo, in sicer prvih nekaj kilometrov po cesti proti Zavodnju. Na isti cesti, le da navzdol, so se merili tudi včeraj. Pred 37 leti je zmagal Brane Kuzmič in začela se je uspešna velenjska dirkaška zgodba.
Dve leti pozneje so že gostili jugoslovansko državno prvenstvo, leta 1998 tudi evropsko prvenstvo. Včeraj je organizacijska ekipa pod vodstvom Daniela Blažinčiča, nekoč dirkaškega "vajenca" pod nadzorom Krištofa, pod streho spravila že šestintrideseto izvedbo. Prihodnje leto se bodo z vidika tradicije lahko izenačili z nekdanjim relijem Saturnus, čez dve leti pa lahko postanejo avtomobilska prireditev z najdaljšim stažem v Sloveniji.
10