V Iranu najdete eno najlepših cest na svetu #foto

Cesta poteka čez osrčje gorovja Alborz, zato lahko popotniki na svoji poti občudujejo prečudovite razglede. Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons

Zgodovina te ceste je zanimiva vsaj toliko, kot je razgibana narava, ki jo obkroža. Vse se je začelo leta 1931, ko so ob začetkih vladanja dinastije Pahvali začeli to cesto počasi tlakovati. Po uveljavitvi dinastije in s pričetkom modernizacije ceste proti mestu Chalus je v svojih potovalnih dnevnikih med svojo vladavino pot Kandovan in nevaren prehod gore Kandovan opisoval kralj Naser al-din Shah. Cesto so v celoti tako zgradili decembra leta 1933, a predor Kandovan so pričeli graditi dve leti kasneje.

Zloglasni šah je gradnjo nadzoroval kar sam

Šah Reza je poznan kot neizprosen in strog vladar, toda prav on je spoznal vrednost gorske ceste do severa. Pod njegovim ukazom so pričeli gradnjo predora, ki je močno olajšal prehod in varnost potovanja. Gradnja je trajala le štiri leta, kar je bilo za tisti čas nekaj nerazumljivo hitrega. Ker ni želel pustiti ničesar naključju, je celotno gradnjo nadzoroval kar sam.

Po prihodu Britancev na začetku desetletja so cesto dodatno modernizirali in v celoti asfaltirali. Danes velja cesta od mesta Karaj do Chalusa za eno najlepših na svetu in je dolga 160 kilometrov. Gre za eno pomembnejših poti prebivalcev glavnega mesta Teheran s provinco Mazandaran, kjer so čudovite plaže Kaspijskega morja.

Cesta z dvema obrazoma

Seveda, s čudovito naravo in številnimi gorskimi vršaci prihajajo tudi težave. Spomladi, poleti in jeseni je cesta večino časa obdana s soncem in prijetnimi temperaturami, toda pozimi težave pretijo na vsakem ovinku. Cesto večkrat zaprejo - zaradi močnega sneženja in nevarnosti snežnih plazov.

A tudi poleti vožnja ni vedno povsem mirna. Ob pomembnih praznikih se na tisoče prebivalcev Teherana odloči za pobeg na sever, ozka in zavita cesta pa enostavno ne zmore prebaviti takšne količine vozil. V teh primerih nastanejo večdesetkilometrski zastoji, počasna vožnja v koloni pa se lahko raztegne tudi na naslednji dan.

Iranska prometna policija je tako na nekaterih odsekih promet uredila z enosmernimi odseki, kjer vozila vozijo izmenično. Le tako jim je uspelo zmanjšati zastoje ter povečati pretočnost tudi v najbolj obremenjenih dneh. Včasih so bili zaradi grozovitih zastojev nekateri primorani obrniti, še preden so lahko noge pomočili v morje.

Cesto so začeli graditi leta 1931, leta 1935 pa so začeli graditi predor Kandovan. Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons

Želeli preusmeriti promet, a cesta ima poseben pomen

V zadnjih desetletjih so zgradili nekaj drugih okoliških cest in celo avtocest v želji, da bi zmanjšali število avtomobilov na tej legendarni cesti. Tudi okoliške ceste so lepe, avtocesta prihrani kar precej časa pri vožnji do Chalusa, toda bogata zgodovina ceste ima pri domačinih poseben pomen.

Potovanje po njej je zapisano v samo dušo ljudi, na njej se med seboj čustveno povežejo in sprostijo. Vožnja po njej ni le vožnja od točke A do B, temveč se z vožnjo po njej ponovno združijo z naravo, ji izkažejo spoštovanje in hkrati utrdijo vezi z bogato zgodovino. Med potovanjem se Iranci med seboj zbližajo, stkejo se prijateljstva in v objemu narave se lažje miselno umaknejo od vrveža velikega mesta, kot je Teheran.

Številna jezera in reke so raj za svetovne popotnike in domačine, vendar je treba pred potjo pogledati tudi vremensko napoved. Vožnja na ozki in zaviti cesti je ponoči in v dežju za nevešče voznike lahko nevarna. Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons

Raj za hribolazce in fotografe

Turisti in domačini poleg čudovite pokrajine zelo radi zaidejo tudi na bližnje vrhove. Med vzponi se odprejo čudoviti pogledi na jezera, reke in slapove. Poti je tako rekoč neskončno, zato je skoraj obvezen najem lokalnega vodiča. Hkrati so nekatere poti nevarne zaradi ostrih skal in drsečih pobočij, a kot prikazujejo tudi fotografije, je težka pot vredna končnega razgleda.