Lexus RC 200t – spregledan junak z vzhoda #fotozgodba

1 / 20

2 / 20

3 / 20

4 / 20

5 / 20

6 / 20

7 / 20

8 / 20

9 / 20

10 / 20

11 / 20

12 / 20

13 / 20

14 / 20

15 / 20

16 / 20

17 / 20

18 / 20

19 / 20

20 / 20

Za vsakega nekaj – le za lexusa manj

Foto: Ciril Komotar

Iz nemškega revirja nanj prežijo BMW-jeva štirica, Audijev novi A5 in mercedesov C coupe. Vsi so kupeji, vsak s svojimi pozitivnimi in negativnimi lastnostmi in enim skupnim imenovalcem – posebno izkušnjo, ki v različno doziranih odmerkih nagovarja ljubitelje vožnje, športne elegance in visoke ravni kakovosti. Zakaj je lexus v premium druščini še vedno označen le za nišni model?

Za začetek velja, da vsak posebej kupce nagovarjajo z natančno razdelano taktiko zapeljevanja. Medtem ko BMW v ospredje postavlja veselje do vožnje, Audi igri dodaja tehnološko naprednost, združeno z minimalističnim dizajnom, Mercedes pa je svojega kupeja prežel s toliko elegance, kot je premore redkokateri avtomobil pod mejo sto tisoč evrov, se zdi, da RC vsaj na prvi pogled izstopa z agresivno zastavljenim videzom.

Nič minimalističnega ni na njem, je pa ravno zaradi nezadržane športnosti videti kot avtomobil, ki stane sto, ne pa šestdeset tisočakov. Seveda pomaga športni paket F-sport, zaradi katerega je videti kot njegov nabriti brat z V "osmico" v nosu. Foto: Ciril Komotar

Azijska oblikovna agresija je zanimiva. Je to dovolj?

Foto: Ciril Komotar

Njegov dizajn, naj bo še tako izzivalen in naj se ljudje za njim še tako obračajo, pa očitno ni dovolj, da bi s prodajno uspešnostjo v Sloveniji pustil vidnejšo sled. Čeprav je klasični avtomobilski butični primerek, drugačen in samosvoj, brez želje po sivi avtomobilski realnosti in obenem dober dokaz, da zna Lexus v primerjavi s tekmeci enako dobro igrati kupejevsko igro.

Tudi v kabini zanimiv in poseben

Materiali so odlični, občutek pa ne glede na to, česa se prstne blazinice dotaknejo, premijski. Foto: Ciril Komotar

Vstop v utesnjen kokpit v slogu drugih sodobnih Lexusov upravičuje izzivanje karoserijskih oblin. Pozornost, namenjena podrobnostim, je očitna.

V tem pogledu RC ne zaostaja za nemškimi tekmeci. Pravzaprav je ravno nasprotno. Drugačnost razgibanega oblikovnega pristopa ne pomeni le samosvoje oblikovne identitete, ampak v ospredje postavlja celo ergonomijo – avtomobilsko prvino, ki ni bila vedno Lexusova najmočnejša točka.

Sprednja sedeža lahko grejeta ali hladita, izstopata pa v dveh pogledih – v estetskem in pri udobju. Ena od njihovih pomanjkljivosti pa je visok položaj sedenja, ki se ne sklada s športnostjo kupeja. Foto: Ciril Komotar Ena od posebnosti kokpita je upravljanje klimatske naprave s pomočjo priročnih drsnikov, občutljivih na dotik. RC je takšno rešitev posvojil po limuzinskem IS. Način nastavljanje temperature je hiter in intiutiven. Foto: Ciril Komotar

Digitalni merilniki – vse pogostejši način privabljanja pozornosti ni le atraktiven, ampak tudi v slabih svetlobnih pogojih dobro berljiv in razločen. Postavljanje merilnika motornih vrtljajev v ospredje dokazuje RC-jevo postavljanje voznika na prvo mesto. Foto: Ciril Komotar

Nov upravljalnik informacijskega vmesnika je nadomestek za zastarel način upravljanja improvizirane miške starejših lexusov, katerega uporabnost je z leti postajala vse večji problem. Površina, občutljiva na dotik, ki jo Lexus ponuja po novem, ustreza veliko bolj – ni pa optimalna. Foto: Ciril Komotar

Samodejnemu menjalniku najbolj ustreza umirjena vožnja, ob rasti športnih ambicij pa je manj prepričljiv. Manjka odzivnosti in hitrosti. Foto: Ciril Komotar Dvolitrski turbo motor z 241 "konji" je živahen in voljan obiskovanja rdečih vrtljajev, a se zdi, da mu bolj kot izrazito športna vožnja vseeno bolj ustreza lagodno križarjenje. Povprečje porabe se je po nekajdnevnem druženju ustalilo na 8,7 litra. Foto: Ciril Komotar Vozna dinamika spominja na tisto iz lexusa IS – to pomeni zadovoljstvo voznika ob nizanju zavojev in ob izbiri voznega programa sport + tudi nagajivo uhajanje zadka, ki pa zaradi pomanjkanja moči nikoli ne preraste v resnejše ambicije po driftanju. Foto: Ciril Komotar