SiolNET. Avtomoto Zgodbe
1,27

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Hitrostni rekordi na kolesu: dirkalni porsche 935 in neustrašni Francozi #video

1,27

termometer

Naj bo dirkanje z avtomobili, motorji ali kolesi. Vsak, ki rad gleda nepopustljive boje med tekmovalci, ve, da je na tekmi zelo pomembno tudi zavetrje. V formuli 1 ali na Tour de Franceu, na praktično vsaki dirki tekmovalci izkoriščajo aerodinamični profil sotekmovalcev ter s pomočjo zavetrja pridobivajo dragocene sekunde in metre. Ta princip so uporabljali tudi za hitrostne rekorde na kolesu, pogumni kolesarji pa so pridobivali hitrost za nekaterimi kultnimi dirkalniki.

Verjetno ena najslavnejših fotografij, na kateri Jean Claude Rude pozira s svojim kolesom za pošastnim dirkalnikom porsche 935. Verjetno ena najslavnejših fotografij, na kateri Jean Claude Rude pozira s svojim kolesom za pošastnim dirkalnikom porsche 935.

Zavetrje izkoriščali že ob koncu 19. stoletja

Koncept in prvi primeri uporabe izkoriščanja zavetrja v tekmovalnem smislu so s konca 19. stoletja. Pred tekmovalnimi kolesarji so vozili tandemi na enem kolesu. Zaradi velikega profila, ki so ga ustvarili, je za njimi nastalo veliko območje zraka. Izkoristili so ga kolesarji za doseganje čim večjih hitrosti. Kolesa za tandem so bila izdelana po naročilu, nekateri pa so šli tako daleč, da so izdelali kolo za pet oseb. Te kolesarske dirke so bile zelo dobro sprejete med gledalci, zato so začeli prirejati ogromne dogodke. Zasebnim tekmovalcem so se kmalu pridružile tovarniške ekipe, kot je bila Dunlop, ki je na začetku veljala za eno najboljših.

Primož Roglič Tour 2018 Sportal Tour de France: Primož Roglič spisal izjemno predstavo, Froomu dal lekcijo! Primož Roglič Tour 2018 Sportal Rogliču se je svet čez noč obrnil na glavo

Za boljše rezultate na kolesa vgrajevali motorje

Z vstajenjem motorjev na notranje izgorevanje so ljudje začeli na kolesa, ki so držala tempo, vgrajevati majhne motorje. S tem se je povečal potencial kolesarja, ki je zadaj kolesaril po svojih najboljših zmožnostih, hkrati pa so lahko aerodinamično nadgradili kolo spredaj. Mirno in brez večjega pompa se je rodil nov šport – hitrostni rekordi na kolesu, ki jim zavetrje daje motorizirano vozilo.

Do julija 1900 je bil glavni as pri kolesarskih hitrostnih rekordih Britanec Arthur Chase, ki je s pomočjo motornega kolesa pred sabo dosegel skoraj 60 kilometrov na uro. Leto prej je sicer Charles Murphy na kolesu dosegel hitrost 95 kilometrov na uro in si prislužil vzdevek Mile-a-minute Murphy. Kot prvi Zemljan je eno miljo prekolesaril v manj kot minuti. Na skoraj petih kilometrih železniške proge je med tire položil deske, se vkrcal na vlak in v zračnem žepu, ki ga je ustvaril hitro drveči vlak, miljo prekolesaril najhitreje do tedaj.

Brez njih ne gre  brez neustrašnih Francozov

Neustrašni lovci na rekorde so od samih začetkov iskali načine, kako se približati aktualnim rekordom. Nekateri so šli korak dlje kot drugi, a pri tem so, kot ponavadi, prednjačili Francozi, ki so tudi v tej zgodbi glavni junaki.

Albert Marquet je bil eden prvih neustrašnih Francozov, ki je poskusil postaviti hitrostni rekord na kolesu s pomočjo zračnega žepa, ki ga je ustvaril avtomobil. Leta 1937 je kolesaril v zavetrju avtomobila cord 810, ki je imel na zadku nameščeno platno in podaljšano izpušno cev, da med kolesarjenjem ni vdihaval izpušnih plinov. Postavil je rekord s 137 kilometri na uro.

Cord 810 je takrat veljal za izpopolnjen avtomobil. Pogon je bil speljan na sprednji kolesni par, imel je neodvisno vzmetenje, prisilno polnjen motor in aerodinamično obliko karoserije. Bil je idealen partner za ta podvig.

Že štiri leta kasneje je drugi Francoz Alfred Letourneur podrl Marquetov rekord. Za manjšim dirkalnikom s posebej prirejeno aerodinamično konstrukcijo je dosegel 175 kilometrov na uro. Za tisti čas nepredstavljivo hitrost je lahko dosegel le na avtocesti v Los Angelesu.

Mercedesov legendarni športni avtomobil v drugačni vlogi. Mercedesov legendarni športni avtomobil v drugačni vlogi.

S takšnim kolesom je Allan Abbott podrl rekord na slanih ravnicah Bonnevilla. S takšnim kolesom je Allan Abbott podrl rekord na slanih ravnicah Bonnevilla.

Kolesarski rekordi

Dvajset let kasneje v glavni vlogi legendarni 300 SL gullwing

Pisalo se je leto 1962, ko je takrat 48-letni Jose Meiffret na zaprti nemški avtocesti iskal večno slavo za legendarnim Mercedesovim športnikom – 300SL gullwing. Čudovit primerek avtomobilske zgodovine je bil videti kot grdi raček z aerodinamičnim podaljškom, pripetim na zadku. Toda šlo je za učinkovito kombinacijo in zelo usklajen par, Meiffret je dosegel dih jemajočih 205 kilometrov na uro.

Kljub preseženi dvestotici se je lov za naslov najhitrejšega Zemljana na kolesu nadaljeval. Allan Abbott, ameriški junak, je za chevrolet gasserjem leta 1955 s kolesom dosegel 226 kilometrov na uro. Še bolj kot zaradi samega rekorda se je Abbott v zgodovino zapisal kot prvi človek, ki je leta 1973 začel podirati rekorde na slovitih suhih slanih ravninah v Bonnevillu.

Francoska vrnitev med najboljše

Francozi niso dolgo časa čakali na svojo priložnost, saj se je leta 1979 med večne zapisal Jean Claude Rude. Na pomoč so mu priskočili pri družbi Martini Racing in mu za ta podvig posodili porscheja 935. Dirkalnik iz serije Le Mans je bil posebej prilagojen za dirkanje in imel 800 "konjev". Volkswagen je posodil svojo zasebno testno stezo v Wolfsburgu, porscheja pa je vozil dirkalni voznik Henri Pescarolo.

Če so bili prej hitrostni rekordi na kolesu medijsko manj zanimivi, pa je Rude s tem podvigom šport približal množicam. Ekipa je šla še korak dlje in dirkalni 935 močno predelala. Zadnji aerodinamični podaljšek ni bil ustvarjen le za ustvarjanje zračnega žepa, saj se je za avtomobilom naredil vakuum, ki je kolesarja vlekel naprej.

Ker je 935 ob normalni uporabi pri pospeševanju iz izpušnih cevi bruhal ogenj, so morali pred tem zavarovati Francoza. Izpušni sistem so zato speljali vstran.

Pri prvem poskusu je pri hitrosti 168 kilometrov na uro na kolesu počila pnevmatika. Kolesarju je čudežno uspelo ostati na kolesu in se varno ustaviti. Vztrajal je, a rekorda mu ni uspelo podreti kljub daleč najboljšemu avtomobilu, ki mu je poleg tempa dajal dodaten pospešek. Rekord Abbotta se je ohranil še nekaj let.

Charles Murphy je tako zabil deske po sredini železniške proge in je v zavetrju vlaka kot prvi miljo prevozil hitreje kot v minuti. Charles Murphy je tako zabil deske po sredini železniške proge in je v zavetrju vlaka kot prvi miljo prevozil hitreje kot v minuti.

Prvi lovilci rekordov so zračni žep lovili za kolesarsko ekipo na enem kolesu. Prvi lovilci rekordov so zračni žep lovili za kolesarsko ekipo na enem kolesu.

Sportal Tragedija, ki je pred 23 leti pretresla Tour; sreča v nesreči za Belgijca

V podiranje rekordov so se vmešale specializirane ekipe

Rekord Američana je zdržal kar dvanajst let, dokler se ni leta 1985 John Howard, kolesar in triatlonec z olimpijskih iger, za pomoč obrnil na Dona Vesca. Vesco je bil takrat že uveljavljen proizvajalec številnih dirkalnikov, ki so podirali rekorde na ravninah Bonnevilla. Skupaj sta izdelala dirkalni avtomobil streamliner, ki je bil zmožen doseči hitrost 540 kilometrov na uro. Na zadek sta obesila ogromno lupino, ki je poskrbela za čim večji zračni žep. Rekord je nazadnje le padel, Howard pa je vozil s hitrostjo 244 kilometrov na uro. Hitrost, ki je bila v tistih časih nedosegljiva tudi za športne avtomobile, je osupnila svetovno javnost.

Rekord, ki velja še danes, je leta 1995 postavil Nizozemec Fred Rompelberg. V zavetrju dragsterja je dosegel hitrost 268 kilometrov na uro. Ker je od tega minilo že več kot dvajset let, se številni sprašujejo, ali je človek izkoristil ves potencial kolesa in aerodinamičnosti motornega kolesa za ustvarjanje zračnega žepa.

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 14
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin