Opel antara 2,2 CDTi AWD

Njeni začetki segajo v 2005 ...

Kot koncept so jo prvič pokazali leta 2005, v serijski obliki lansirali leto pozneje, tudi po osmih letih in eni zmerno temeljiti oblikovni osvežitvi leta 2010 pa antara ostaja sestavni del Oplove ponudbe. Kljub prenovi oko hitro zazna, da že lep čas vozi proti koncu svoje poti, a poteze ostajajo skladne in videz presenetljivo robusten.

Znaki staranja zakriti le delno uspešno

Kabino je Opel pred štirimi leti temeljito prenovil, ji namenil kakovostnejše materiale in posodobljeno sredinsko konzolo, a znakov staranja, predvsem zaradi hitro napredujočih tekmecev, ne more povsem zakriti.

Večinformacijski vmesnik, ki je sicer občutljiv na dotik, njegova odzivnost pa sprejemljiva, je načel zob časa. Za tekmeci zaostaja po velikosti zaslona in grafični dodelanosti, njegova največja hiba pa je nerodno nizka postavitev – na sredino sredinske konzole.

Opel prenove ni izkoristil za implementacijo katerega od novejših vmesnikov ali ga združil z manjšim, dvobarvnim zaslonom na vrhu armaturne plošče, ki posreduje le omejeno količino podatkov, predvsem informacije potovalnega računalnika.

Potniški prostor vendarle prijeten

Potniški prostor je kljub naštetim pomanjkljivostim, (pre)velikemu volanu in najbrž nehote retro podobi stikal prijeten prostor, njeno zračnost poudarja tudi veliko panoramsko okno. Sedi se dobro, udobno, pripombo namenjamo le malenkost prekratkim sedalnim delom sprednjih sedežev.

Zaradi karoserijske zasnove in visokega položaja sedenja je vstopanje in izstopanje prijetno lahko. Prostorska ponudba druge vrste je dobra, naslonjala se v razmerju 60:40 podrejo v ravno dno in 475-litrski prtljažnik povečajo na 1.575 litrov.

Nosilec za kolesa da, vlečna kljuka ne

Pozdravljamo priročnost doplačila prvega zvezdnika tehnologije flex, nosilca za kolesa, vgrajenega v zadnji odbijač.

Prednosti rešitve sta preprostost uporabe in to, da je pripomoček ves čas na voljo. Domiselnost arhitekturne rešitve zavira le dejstvo, da ne omogoča namestitve vlečne kljuke, kupcem tovrstnega vozila verjetno bolj priročnega dodatka.

Od prenove naprej se pelje kot prerojena

Hvalimo trud Oplovih inženirjev, ki so se ob prenovi lotili podvozja, spremenili nastavitve vzmeti in blažilnikov, optimizirali delovanje McPhersonove sprednje preme in izboljšali torzijsko togost karoserije. Popravki so pozitivno vplivali na vozno dinamiko – pomanjkljivo lastnost prvih antar, ki so jo Nemci podedovali od sestre dvojčice, Chevroletove captive.

Vozniška izkušnja je prijetna, zaradi 19-palčnih platišč testnega vozila malenkost trša od segmentnega povprečja, a kljub temu v koraku s časom in ponudbo tekmecev. Lega je zanesljiva, v smeri vztraja dolgo, in je predvidljivo podkrmarjena. Pomanjkljivost je to, da mestni okretnosti kaže zobe z dvanajstmetrskim obračalnim krogom in nelahkotnim upravljanjem ročnega menjalnika.

Štirikolesni pogon je pri motorju s 184 "konji" serijski

Štirikolesni pogon ob običajni vožnji navor namenja le sprednji osi, od pomanjkanju oprijema se do 50 odstotkov razpoložljive moči prenese na zadnja kolesa.

Njegov ključni del je elektronsko krmiljen, elektrohidravlični diferencial kompaktnih mer na zadnji osi, ki v prid boljšemu delovanju in posredovanju izkorišča tudi zbrane podatke sistemov ESP in ABS.

Izkušnje v praksi so pokazale veselje do zmerno zahtevnega plezanja, ki ga je omejevala le (pre)nizko nameščena zaščitna plastika na spodnji strani odbijača.

9,2 litra na sto kilometrov

2,2-litrski dizel, zmogljivejši od dveh izvedb, je prepričal z zmogljivostmi, navorsko suverenostjo, malce manj pa s kultiviranim delovanjem in širino razpona največjega navora (med 2000 in 3800 vrtljaji). S testno porabo 9,1 litra na sto kilometrov je popolnoma deklasiral prejšnji dosežek upokojenega, dvolitrskega stroja s 150 "konji", ki je na našem prvem testu leta 2007 v povprečju zahteval 10,9 litra dizla.