Nissan je v želji, da qashqai ohrani položaj najbolje prodajanega križanca, pripravil osvežitev, pri kateri najbolj izstopa element z doplačilnega seznama. Gre za aktivni sistem propilot, ki razbremenjuje voznika s tem, da samodejno usmerja vozilo znotraj označenih pasov in prilagaja razdaljo do vozila spredaj.
S pritiskom na modri gumb na volanskem obroču se vključita pametni tempomat in samodejno vodenje vozila po označenih prometnih pasovih.
Doplačilo za to napravo v vozilu z menjalnikom CVT znaša 1.200 evrov, dobavljiva pa je pri najvišjih dveh stopnjah opreme. Gre za samodejno ohranjanje lege na prometnem pasu v kombinaciji z že uveljavljenim radarskim tempomatom. Vozilo samo sledi cestnim zavojem, medtem ko ima voznik roke na volanu zgolj pasivno.
Kaj pa, če voznik izpusti volan iz rok? Takrat sistem deluje še pet sekund, podobno kot običajni lane assist, sledi svetlobno in zvočno opozorilo, na zaslonu pa se prikaže "warning" z rdeče obarvanima rokama na volanu. Če voznik vsega tega ne zazna oziroma se ne odzove, se vozilo postopoma samodejno ustavi.
K najvišji stopnji opreme med drugim spadajo sončna streha z vzdolžnimi prtljažnimi nosilci, 19-palčna platišča in LED-žarometi.
Qashqai ni ustvarjen za terenske podvige, vendar se kolovozov ne brani.
Armaturna plošča, merilniki, razporeditev stikal, konzola med sedežema in volanski obroč, vse to ima qashqai enako kot X-trail. Med vožnjo oziroma že takoj po zagonu motorja pa se pokaže, da je qashqai namenjen voznikom, za katere je X-trail preveč terenski, grob, trd in glasen.
Testni križanec s sprednjim pogonom in lepo, mehko delujočim menjalnikom CVT noče biti terenec, z obliko, voznimi lastnostmi in prostornostjo pa ustreza voznikom, ki jim je všeč lahkotno vstopanje, višje sedenje in dobra preglednost.
Qashqai v osnovi ni usmerjen v športno smer. Volan s 3,2 zavrtljaja ni prav neposreden, vendar mu še uspe zvoziti naš referenčni ovinek s hitrostjo 60 kilometrov na uro. Dodajmo, da se merilnik hitrosti - rekli bi, da povsem po nepotrebnem - izdatno moti. Testnega križanca na avtocesti radarji ne ujamejo, čeprav kazalec kaže na 140.
Dizelski motor nas je presenetil s porabo 6,8 na avtocesti. Izmerili smo jo na vsaj 20-kilometrskem ravnem odseku pred Benetkami s hitrostjo 140 kilometrov na uro po merilniku in 130 po garminu. To je za velikost vozila odlično, sicer pa smo med točenji natančno namerili najmanj 6,15 in največ 6,94 litra na sto kilometrov.
200-kilometrsko razdaljo zunaj avtocest smo prevozili s porabo 5,2, zanimivo pa je, da qashqai tudi pri mestni vožnji ni porabil več kot sedem litrov. Voznik ima dober pregled nad porabo po vsaki izključitvi motorja, pri tem se vsakič tudi izpiše ekološki izkoristek vožnje.
Notranjost je mehko obložena tudi na mestih, kjer običajno najdemo trdo plastiko. Cenimo uporabo lahko dosegljivih in vsem razumljivih okroglih stikal okoli osrednjega zaslona in za klimatsko napravo.
Zaspanega voznika, ki mu roke padejo z volana, prebudi pisno in zvočno opozorilo in če ne reagira, se qashqai postopoma samodejno ustavi.
Več kot kubik in pol tovora lahko naloži qashqai na ravno dno za sprednjima sedežema.
V kabini so se v veliki meri izognili trdim plastičnim površinam. Na mestih, kamor segajo kolena in komolci, so mehke obloge, ki segajo tudi na nižje dele armaturne plošče. Digitalizacija upravljanja še ni okužila stikal, ki so za novodobno generacijo urejena po starem, vendar so razporejena razumljivo in dosegljivo. Mi na primer cenimo okrogla gumba za avdiosistem in upravljanje osrednjega zaslona ter še dva za klimatsko napravo.
Sedežne obloge s kombinacijo usnja in blaga dajejo soliden oprijem spredaj, pa tudi dvema zadaj več kot le za silo. Test prostornosti (4 x 190) za štiri potnike večje rasti qashqai opravi mimogrede. Dodajmo še, da smo v poletni vročini stekla parkiranega vozila odpirali daljinsko ter da so bili potniki založeni vsak s svojo litrsko plastenko in še pločevinko zraven.
Pri tem ne prav razsežnem volumnu lahko pohvalimo dve trdni osnovni plošči (eno se lahko postavi navpično), ki prekrivata drugo dno, in dejstvo, da so v tretjem dnu našli prostor za (vse bolj redko videno) rezervno kolo. Poleg dveh smo pogrešali kakšno pritrdilo rinko več in kakšen 12-voltni priključek, pohvalimo pa lahko ravno dno kot osnovo za kubični meter in pol velik tovorni prostor.
Še beseda o ureditvi sovoznikovega predala, katerega del je štirioglato ograjen, vendar se tja ne da stlačiti lična v usnje odeta navodila za uporabo. Lahko bi vgradili malo večji okvir ali pa naj bi knjigovezi pred izdelavo navodil malo pokukali v predal.
Komentarji
Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.