Odvrzi, česar v življenju ne potrebuješ

Prvi del te zgodbe je precej lažji, ljubek, razigran in lahkoten. Opel adam mi je navihano pomežiknil že ob prevzemu in v takšnem osvajalskem duhu se je najino druženje tudi nadaljevalo. Sončni dnevi, glasna glasba, nad glavo pravi nebesni svod, ki mi je kradel pozornost na cesti. Bela notranjost, vzorčki na armaturi, zvezdice na stropu, zunaj spolirana modrina, bele brčice, beli mokasini … Čeprav je germanskega rodu in čeprav naj bi kazal hladnost, racio, je samozavestno prestopil v prvovrstno ligo kradljivcev src, med romanske Casanove z življenjskim vodilom la dolce vita.

V iskanju svoje Eve

V mestu je adam doma. Tam je glavni in povsod ima ljubice. Na skoraj vsakem prevoženem kilometru je obračal glave. In risal nasmehe. Sladke ženske nasmehe … Iskrivi pogledi so govorili, da jih medi, kot je stara mama na pozno jesen, ko je mraz dokončno rezal vezi s poletjem, na hrastovi omari medila kakije. Ko pa se prenasiti mnogoterih ljubic, koketnih pogledov, dotikov in vzdihov, rad pobegne stran. Daleč stran od mestnega pritiska, ki utripa in diktira ritem tudi ponoči. Tam je pristen Adam. Požira asfaltne ovinke skozi pomladansko zelenilo gozdov. Tam je kot ženin večer pred poroko. Samo moški, tekmovalen, surov, hoče nasprotovati svetu, pravilom, naravnemu redu. Transformira se v mali bolid, ki si z natančnostjo kirurškega noža reže svoj prostor, čas, svobodo in cesto od roba do roba. Jutri bo dobil svojo Evo … Jutri se ji bo podredil in ji zvesto služil … Danes pa še ne. Do jutri je svet le njegov.

Nehvaležno slovo

Adam je v meni zbudil Evo, zato je bilo toliko težje od njega odtegniti srce in se z zadržki, nekolikšnim predsodkom vdano v usodo predati čakajoči črni premičnini. Ogromnemu petmetrskemu stvoru. Črnemu kot rov. Me bo pogoltnil, ko bom sedla vanj? Globoka črnina je le še zabijala žebelj v krsto občutkov in vprašanj. Zakaj naj se družim z njim? Kako naj sobivava? Približno tako se mi je zdelo združljivo, kot bi me kljub moji javni odsotnosti matematičnega talenta silili v poletni matematični tabor.

Usodna črka D

Vdih, izdih in zasuk obilnega gumba k črki D, ki se kar od nekod pojavi iz globine. Premik. Lebdenje, ne vožnja. Vzvišen robustnež se je začel spreminjati v uglajenega tihega gospoda, ki ne želi izstopati. Ko prevzameš pobudo, se tihi aristokrat prelevi v zvestega butlerja, čakajočega na ukaz, da ustreže. Džentelmen in butler hkrati. Nisem ga več videla v strašljivi črni podobi, temveč kot čistokrvnega aristokrata v suknjiču z burberry vzorcem in iz najfinejših volnenih niti, zamolklih barv in z usnjenimi zaplatami na komolcih. Pravkar je srknil žgoči konjak in si odščipnil cohibo. Nato je segel po koščku temne čokolade s kajenskim poprom. Sladka trpkost s pekočino za prave moške … "Naj se vam predstavim: Sir Range Rover."

Kot udobje doma …

Notranjost avtomobila je budila domačnost in varnost dnevne sobe z zakurjenim kaminom, vonjem pečenih jabolk in lenim psom spredaj. Kot bi tu že kdaj bila … Najosupljivejše pa je spoznanje, kakšna moč ti je zaupana. Lahko si jo podrediš ali jo zlorabiš. V trenutku iz blagega brnenja zarjove zver, ko se cel obesiš na plin. Zverinsko zarjove in poleti. S to močjo se prikriti surovež igra na skalnatem pobočju, ko pleza počasi, a previdno in odločno. Kot otrok v peskovniku. Ruralni surovež pa je v mestu precej pomehkužen. Ne čuti potrebe, da bi razkazoval svojo silo.

Kakor da se nič ni zgodilo

Range rover ni obrnil toliko glav kot opel adam. Vendar tiste, ki so se obrnile, so vedele, zakaj so mu posvetile pogled in nekaj trenutkov. Karizmatičen je. Vzbuja strahospoštovanje. Kot tistega dne, ko sem se peljala v prometni konici in zaradi širine avtomobila nisem mogla skoraj cel kilometer prehiteti kolesarja. Za mano se je risala jeklena črta, ki je bila vedno daljša. Čeprav je bil čas po službi, ko se vsem nekam mudi, so utrujeni in razdražljivi, ni bilo niti enega, ki bi potrobil ali poblisnil z lučmi. Niti enega. Moja živčnost je še bolj naraščala s pohlevno tišino. Bili smo kot sprevod pogrebcev, v tišini, vsak s svojimi mislimi o usodi, minljivosti … Še ptice so utihnile, čeprav je pomlad najbolj razbohotena. Vsaj tako se mi je zdelo. Tišino in napetost ob taki podreditvi je omehčala Severa Gjurin, ki prepeva Kakor da se nič ni zgodilo. Niti kolesar, ki je zavzel svoj prostor …

Yin in yang

Obe pločevinasti zvezdi sta kot yin in yang. Radoživ in zadržan. Ljubimec za popestritev in stabilen partner. Majhen in velik. Kot je dejal Albert Einstein: Velikost je pomembna, a tu je še nekaj detajlov. Vsekakor pa je čar spoznati, da je najbolje odvreči vse, česar v življenju ne potrebuješ, najbolje predsodke, strah in vnaprejšnje sodbe.