Citroën HY - simpatični pujs kot starodobni cestni kameleon

Naša zgodba se začne leta 1947. Po koncu 2. svetovne vojne je bila Francija tako kot večina Evrope v ruševinah. Med obnovo so ljudje potrebovali učinkovite rešitve. Uporabnost je na vseh ravneh življenja premagala formo, dizajn. To je veljalo tudi za avtomobilizem, ki je bil med vojno uničen. To je bil čas, ko je svet dal priložnost vizionarski ideji Andrea Citroëna po učinkovitem, prilagodljivem in vsakodnevno uporabnem vozilu.

Nastal je revolucionarni H, prvo serijsko dostavno vozilo. Bil je tako neposreden in poseben, da je vsaka njegova oblikovalska poteza razkrivala, da hoče biti le uporaben in prav nič navidezno všečen. In prav zato, ker je bil tako drugačen, so ga ljudje vzljubili. Prav zato je Citroënov kombi še danes legenda, za katero se na cesti obračajo vsi. Postal je vozilo z brezčasnim dizajnom in sporočilom. Ostal je primer prvinske avtomobilske romantike.

To je avtomobilski pujs!

Dobrih 60 let pozneje smo isti kombi čakali na Ljubljanskem barju. Ko se je po makadamski cesti začel zibajoče se približevati, je prizor spominjal na kultni jugoslovanski film Kdo tam poje. Čokata zunanjost, špičast sprednji del in zaradi večje vzvojne trdnosti narebrena karoserija so HY-ju prislužili večni vzdevek prašič.

Avtomobilski pujs je seveda tudi v novodobni različici ostal vozilo tisočerih namenov, s katerimi so ga reklamirali že pred pol stoletja. Njegova uporabnost in vsestranskost sta pomenili, da so ga lahko s predelavami uporabljali skorajda vsi – reševalci, obrtniki, mesarji, trgovci, slaščičarji, popotniki ...

Če je bil nekoč Citroënov kombi iz serije H namenjen povojni avtomobilski obnovi Francije, je danes postal zbirateljski sladkorček zapriseženih ljubiteljev citroenov. Saj veste, starodobniki so tudi izraz lastnikove svobodomiselnosti in drugačnosti. Francoski pujs je zato ostal vozilo za avtomobilske romantike in novodobne cestne nomade. Ti ne stavijo na najmodernejšo tehnologijo in skrajno "off-road" prilagodljivost, temveč hočejo utrip asfalta doživeti drugače, če želite, nekoliko hipijevsko. Ko zapeljejo na cesto, hočejo upočasniti čas in izžeti smisel iz vsake razpoložljive sekunde.

Med tednom hišnik, v soboto voznik pujsa

Iz vozila je stopil njegov ponosni lastnik Bojan Perko. Brez težav prizna, da je že dolgo časa zaljubljen v stare Citroënove avtomobile. Pravi, da so imeli ti avtomobili svojo dušo. Vozil je stare furgone in spačke, nato pa se odločil za nakup starega HY-ja. Tega so leta 1970 izdelali na Nizozemskem. Najprej je bil reševalno vozilo, nato so ga predelali v bivalnik. V Sloveniji je bil pred tem njegov lastnik tudi Borut Veselko. Perko ga je dobil pred petnajstimi leti. Danes si ne predstavlja, da pujs njemu in njegovi družini ob koncu tedna ne bi omogočal pobega iz vsakdana.

"Zakaj Citroënov pujs? S takim avtomobilom se počutim svobodnega. To je povezovanje z naravo in potovanji s starim vozilom," trdi Perko.

Nizko in ravno dno tovornega prostora

Bistvo pujsa je v tovornem prostoru, ki so ga snovalci združili z vozniškim. HY je imel namensko ravno in nizko dno. Nakladalna površina je od tal oddaljena 46 centimetrov, kar je olajšalo nakladanje tovora in tudi vstopanje v zadnji del vozila. Zaradi preprostih in ravnih stranic je prostornina tovornega dela vse do 7,3 kubičnega metra. Površina dna meri 3,6 kvadratnega metra.

Pri masi vozila 1.490 kilogramov je bila največja dovoljena nosilnost 1.200 kilogramov.

Škatlasta karoserija je skonstruirana iz jeklene pločevine. Rebrasta zasnova ni naključje, saj omogoča večjo vzvojno trdnost.

Mehanika HY-ja je seveda zelo preprosta. Vozilo ima bobnaste zavore, enojno suho sklopko in ročno zavoro na sprednjih kolesih. Spredaj in zadaj sta po dva blažilnika.

Tako kot spaček in katrca je imel zaradi boljše lege tudi HY različni medosni razdalji za levo in desno stran. Na desni sta namreč kolesi tri centimetre bolj narazen kot na levi strani.

Posebnost pujsa je tudi razporeditev mase 1490 kilogramov. Če želi voznik zamenjati gumo, dvigalko vpne takoj za sprednjim kolesom. Ker je masa motorja in sprednjega dela praktično enaka celotnemu zadnjemu delu vozila, ga brez težav dvigne.

"Ne žena ne bog ne vesta, koliko denarja je šlo v obnovo!"

"Kombi sem dobil pred petnajstimi leti. Obnova ni bila zapletena, saj so mi bili v pomoč različni katalogi in tudi na internetu sem dobil precej informacij. Z nekaj spretnosti je mogoče narediti vse, ponavadi se pri rezervnih delih še najbolj ustavi pri denarju. Treba jih je dobiti iz tujine, pri nas jih ni," pravi Perko.

Ko je pujsa dobil, je bil ta v precej slabem stanju, zato je nekaj let obnavljal njegovo zunanjost, nato pa se je lotil še notranjosti. V Sloveniji je to eden od osemnajstih pujsov, vendar pa večina teh še ni pripraljena za cestne potepe.

Potovalna hitrost kombija je okrog 80 kilometrov na uro. Perko pravi, da občasno pogreša še četrto prestavo.

"V obnovo HY-ja sem zmetal ogromno denarja. Ne žena ne bog ne vesta, koliko ga je bilo. To ni pomembno. Pozimi ga imamo spravljenega v garaži, takrat je bolj za božati. Poleti pa se z njim radi peljemo tudi na daljše izlete. Bili smo v Italiji in na Češkem, zdaj nas mika pot proti Španiji," je dejal lastnik Citroënovega starodobnika.

Pujs je pravi cestni kameleon

Citroënov pujs je bil že pred pol stoletja pravi cestni kameleon. HY je dejansko primer avtomobilske prilagodljivosti, kar dokazuje tudi Perkov starodobnik. Po več letih dela ga je predelal v bivalnik, ki ga zdaj uporablja za svojo družino.

Spredaj je prostor za voznika in njegovega sopotnika. Brez pujsa pred vetrobranskim steklom seveda ne gre. Med najzanimivejše detajle vozniškega prostora spada loputa pred obema sedežema, ki se jo ročno odpre, namenjena pa je prezračevanju kabine. To je torej dobesedno ročno nastavljiva klima!

No, pravo bistvo vozila pa se skriva za sprednjimi vrati. Klub majhnim dimenzijam je občutek, ko skozi stranska vrata stopimo v zadek pujsa, kot bi prišli k Perku domov. Oprema je namreč na ravni domačega bivalnega prostora. Vse je miniaturno prilagojeno in optimizirano danim dimenzijam.

V zadku cela kuhinja, iztegljiva postelja, umivalnik, prha ...

"Moj kombi ima dejansko vse, kar z družino na potovanju potrebujemo. Čez dan lahko posedimo ob mizi, ponoči pa se ta zloži v dno, prek nje pa namestimo posteljo," je razlagal Perko, ki ima v vozilu tudi lične zavese, lijak, kuhinjsko napo, poličke za začimbe in preostale pripomočke. V malem HY-ju je našel prostor tudi za hladilnik, umivalnik, stranišče in prho.

Vozilo ima dva 60-litrska rezervoarja za vodo. Eden je namenjen pitni vodi.

Veliko strešno okno zagotavlja dnevno svetlobo. Če med piknikom odpremo še zadnja vrata, sedimo skoraj sredi neokrnjene narave.

Perkov HY ima dva akumulatorja. Ko se eden izprazni, se drugi z alarmom vklopi. Štedilnik in ogrevanje delujeta na plin, priključiti pa ju je mogoče tudi na zunanje električno omrežje.

"To je vozilo po starih načelih življenja!"

Bistvo HY-ja nikoli ni bilo v tehnologiji, temveč njegovi uporabnosti. Ker je bil še oblikovno drugačen in poseben, so se mnogi vanj hitro in neozdravljivo zaljubili. To je tip vozila, v katerega se nekateri ne bi hoteli niti usesti, drugi pa si vsakdana brez njega ne predstavljajo.

"Poleti se velikokrat zapeljemo na izlet, v naravi prespimo in se potem vrnemo domov. Pozimi bo pujs počival v garaži. Takrat ga bolj božamo," smeje dodaja Perko.

Ko smo z njim sedeli za HY-jevo mizo sredi Ljubljanskega barja, bi njegov 40 let star pujs lahko spregovoril o marsikateri cestni dogodivščini. Vozilo je namreč prežeto s spomini svojih cestnih avantur.

"Sem zagovornik starodobnikov. Moderna vozila in futuristične študije mi niso všeč. Preveč je elektronike, pa tudi oblika me ne pritegne. Raje imam svojega pujsa. To je vozilo po starih načelih življenja. Med tednom delam in čakam na tiste konce tedna, ko se lahko v lepem vremenu z družino zapeljemo v naravo. Zato pujsa tudi imam in zato mi tudi pomeni tako veliko. Zato tudi zame nima cene in zato ga tudi ne bi prodal," je piko postavil pujsov lastnik.