Arheološka najdba v Trnovskem gozdu: ford escort z relija Saturnus 1985

Pozabljen v osrčju Trnovskega gozda, kjer je lažje srečati medveda kot človeka

Našli smo ga pozabljenega, globoko v osrčju Trnovskega gozda. Tja ljudje redko zaidejo in ostanki nekdanjega dirkalnega avtomobila si danes prostor delijo le še z mravljami in drugimi živalmi. Leži globoko, okrog 150 metrov pod cesto, skrit med skalami, vejami in listjem. Skoraj nemogoče ga je odkriti pomotoma, zato je ta avtomobil še vedno tam in pripoveduje svojo 30 let staro zgodbo. Pripoveduje jo v popolni tišini, daleč stran od civilizacije in manjših zaselkov v hribih nad Idrijo. Bojuje se s kruto naravo in težkimi razmerami, saj ga zima iz svojega primeža izpusti šele na sredini maja.

Železo je preživelo 30 let: v ostankih escorta smo našli žaromet, blažilnik, izpušni sistem, zobu časa so se zoperstavile tudi nekatere originalne nalepke …

Po strmem pobočju smo se komaj prebili do njega. Vidi se ostanek poškodovane karoserije, toda varnostna kletka – ta je Avstrijcema tudi rešila življenje – je kljub napadom rje večinoma cela. Na spodnjem robu sprednjega odbijača in na strani se vidijo celo originalne nalepke, tudi del desnega sprednjega blatnika je še v barvah enega izmed pokroviteljev.

Vrat nima več, v notranjost pa smo zato videli del ohišja sprednjega žarometa, volanski drog, zatič pokrova motorja, zadnji del izpušnega sistema, enega od blažilnikov … V ostankih sovoznikovega sedeža, ki je še vedno v vozilu, so ostanki vzmeti. Ob nesreči je bil to torej čisto serijski sedež, saj so ti ustrezali takratnim varnostnim standardom. Tudi s tega vidika je bil pravi čudež, da sta Avstrijca prevračanje v gozdu preživela brez hujših poškodb.

Prevračala sta se v trdem mraku, avstrijskega forda escorta so zajeli in pokopali ognjeni zublji

Zgodilo se je 18. maja leta 1985, torej natanko pred 30 leti, ko je takrat najbolje obiskan slovenski športni dogodek – reli Saturnus je videlo krepko čez sto tisoč gledalcev – prvič štel za evropsko prvenstvo. Začetni del relija se je dan prej ob 21.30 začel na takratnem Trgu osvoboditve v Ljubljani, štart druge hitrostne preizkušnje pa je bil že ob 00.10 v Idriji.

Cesta je peljala na Vojskarsko planoto, nato pa po makadamu zavila v osrčje Trnovskega gozda. Cilj preizkušnje, ki je bila z dolžino več kot 50 kilometrov najdaljša do takrat v Sloveniji in širši okolici, je bil šele na Colu nad Ajdovščino.

S štartno številko 53 se je v boj z ovinki ter nepredvidljivimi razmerami – zaradi mrzle lokalne klime in nadmorske višine nad tisoč metri je bilo ob cesti še precej snega – zapeljala tudi avstrijska posadka Klatzer-Weger s fordom escortom XR 3i s pogonom na sprednji kolesi. Avstrijca do cilja nista pripeljala.

Nekje okrog 20. kilometra, le streljaj od turistično zanimive Smrekove drage, ju je v levem makadamskem ovinku v trdi noči odneslo s ceste. Takrat na strmem pobočju pod njo očitno še ni bilo veliko rastja in dreves, saj se je escort po prevračanjih ustavil šele po približno 150 metrih. Avstrijcema je nesrečo uspelo preživeti, le eden od njiju si je v požaru, ki je zajel avtomobil, opekel roko.

Escort ni imel take sreče. Podlegel je zubljem in za vedno ostal na tistem mestu. Avstrijska dirkača sta morala biti po silovitem prevračanju sredi noči pretresena, a jim je uspelo splezati nazaj na cesto, kjer ju je nato pobrala "metla". To je avtomobil organizatorja, ki s štarta zapelje zadnji in tako odpira cesto. Po svoj uničeni dirkalni avtomobil se pozneje nista nikoli več vrnila.

Domačin je rešil vsaj dirkaški sedež

"Šele dva ali tri dni po reliju se je začelo govoriti, da je eden izmed avtomobilov nekje v gozdu zgorel," se spominja Andrej Mrak, ki je bil eden prvih dirkačev v Idriji in je samostojno odpeljal tri relije Saturnus. Bil je tudi sovoznik someščana Bojana Polanca.

Mrak je iz avstrijskega avtomobila vzel dirkaški sedež in ga obnovil. Pozneje sta ga v svoja dirkalnika namestila tako Polanc kot v zastavo fička in yuga tudi Mrak sam. Mrak ima sedež, ki je pred 30 leti pripadal nesrečni avstrijski posadki, danes še vedno doma na Vojskem.

Njegova hiša stoji tik ob cesti, kjer je nekoč potekala ena najtežjih hitrostnih preizkušenj slovenskega relija. Prvo leto na njej še ni smel dirkati, saj sta s Polancem šele naredila licenco, pred nastopom na reliju državnega prvenstva pa bi se morala vsaj enkrat udeležiti relija na republiški ravni. Naslednje leto so organizatorji preizkušnjo že skrajšali, saj FIA ni več dovolila preizkušenj, daljših od 50 kilometrov. Cilj zato ni bil več na Colu, temveč višje blizu Predmeje.