Veliki intervju s fantastično Nino Jerančič

Foto: Regia Group

Dirkaške zvezde v telefonskem imeniku

"Dirkanje je življenjski slog, ni samo šport. Imela sem srečo, da se je oče že prej ukvarjal z dirkaštvom, tako da sem bila že od rojstva vpeta v ta svet, zato je bilo zame vse dogajanje zelo naravno, saj sem z njim odraščala. Zelo težko bi nazorno opisala, kakšen je dirkaški svet. Lep je, a krut in težak, sploh za žensko. Vendar tudi veliko daje. Ogromno je žrtvovanja, odpovedovanja, živiš drugače od povprečja. Ko sem bila najstnica, sem seveda tudi pomislila: 'Joj, zakaj tudi jaz ne morem početi stvari kot moji vrstniki?' Ampak zdaj, ko sem odrasla in pogledam nazaj, vem, da ne bi te izkušnje zamenjala z ničimer. Ničesar za nazaj ne bi spreminjala. Videla sem veliko sveta in še več doživela. Dobila sem izkušnje, ki se mi še danes obrestujejo na vseh področjih, tako v življenju kot tudi v službi," se spominja Nina Jerančič, ki ima v telefonskem imeniku številke številnih dirkaških zvezd.

"Vendar ne bi izpostavljala nikogar (smeh, op. p.)," pove in nadaljuje: "Veliko fantov dirkačev, ki sem jih spoznala v času kariere, je pozneje tekmovalo tudi v formuli 1, uspelo jim je in postali so zvezde. Trudim se ohranjati stik z njimi, tudi kot novinarka. Ko si enkrat del te 'karavane', se vsi med seboj poznajo. Tu in tam se z nekaterimi še vedno slišimo prek družbenih omrežij."

Foto: Regia Group

"Moreš biti malo nor"

Avtorje nove e-revije je med drugim zanimalo, kaj je po njenem mnenju tista dirkaška skupna lastnost, ki je ključna za uspeh v dirkaštvu.

Nina Jerančič odgovarja: "Težko bi vse profesionalne dirkače postavila na en skupni imenovalec. Verjetno bi kdo, ki se s tem ne ukvarja, rekel, da moraš biti malo nor. Skupni imenovalec pa je želja. Želja po zmagi. Samo to šteje! Pravi dirkači nikoli ne tekmujejo za prvo, drugo ali četrto mesto. Samo zmaga ali nič. To je skupna lastnost zmagovalcev. Vsak pa je malo drugačen. Če pogledamo nazaj in se spomnimo zvezd v formuli 1, vidimo, da je vsak imel malo drugačno lastnost. Schumacher je bil na primer vzoren dirkač, ki je vedno poudarjal pomen treninga. Potem pa imaš ekstreme, kot je bil 'žurerski' James Hunt, ki je govoril, da je'seks zajtrk prvakov. Danes si take pristnosti v komunikaciji športniki ne morejo več privoščiti. Vse, kar se dogaja zunaj aren, je zrežirano. Dirkači morejo bit vzorni in brez škandalov, morajo se lepo pogovarjati. Vse je vodeno, načrtovano. Tako šport na neki način izgublja čar, vse je povezano z denarjem. Tudi pokrovitelji imajo nekatere zahteve, tako da na koncu postaneš tisto, kar si želijo drugi."

Dodaja, da je kot pri vsakem športu tudi v dirkaštvu potrebnega vsaj malo talenta: "Veliko pa pomeni trening, prevoženi kilometri. Če ima oseba razvit strah do hitrosti, se s tem športom zagotovo ne more ukvarjati. Vse preostale lastnosti pa se da natrenirati. Trening razvija talent."

"Če si nekaj zadaš in si za to tudi prizadevaš, ti bo uspelo"

Nina Jerančič se je zaradi intenzivnih treningov med svojo kariero veliko žrtvovala. A katera je največja žrtev, ki jo je morala sprejeti za uspeh v dirkalnem svetu?

"Treba se je bilo držati discipline, vsak dan sem imela obveznosti in treninge, res sem veliko manjkala v šoli. Vzporedno sem še smučala … Na koncu se izkaže, da je disciplina potrebna, da lahko sploh vzdržiš ves ta pritisk," odgovarja in ne pušča dvoma, da ji je dirkalna kariera veliko dala.

Priznava, da se skoraj vsak dan srečuje s situacijami, pri katerih črpa iz svojih preteklih izkušenj. "Ko mi spodleti, ko mi v nečem zaradi 'tehničnih' ovir ali sebe ne uspe … V športu se naučiš, da moraš ne glede na vse iti naprej. Tako se tudi v vsakdanjem življenju naučiš delovati tako, da se ne zlomiš. To modrost poskušam prenesti tudi na hčerki, da sta vztrajni. Ne lažem jima, da lahko postaneš, karkoli hočeš, ker ni čisto res, vedno moraš imeti določene predpogoje. Če pa je želja realna, če bosta vztrajni in če jo bomo lahko omogočili, jo bosta dosegli. Samo vztrajen moraš biti. Tudi sama se moram večkrat spomniti na to. Če si nekaj zadaš in si za to tudi prizadevaš, ti bo uspelo. Moraš pa si zapomniti, da je pot ovinkasta in da lahko dvakrat ali pa trikrat padeš v jamo, preden prideš na cilj," pripoveduje Nina Jerančič.

Foto: Regia Group

"Šport", ki je zamenjal dirkanje

Njen vsakdan danes in pred nekaj leti se nedvomno zelo razlikujeta. Eden glavnih elementov, ki ga ni več, je dnevni odmerek adrenalina. Ga pogreša in nadomešča s katerim drugim športom?

"Vedno sem znala ločiti dirkanje in vsakdanje življenje. To sta bila zame dva različna svetova. Danes se ne enačim več z dirkanjem. Včasih se spomnim, kako je bilo, ampak si mislim: 'To je bilo to, to poglavje je končano.' Zagotovo pa včasih pogrešam adrenalin. Zato grem občasno na stezo, kjer se spomnim in zavem, kako dobro mi je bilo in kako rada sem dirkala. Zdaj se posvečam drugemu poglavju – materinstvu, ki ne nazadnje tudi vsebuje veliko adrenalina in izzivov, nikoli mi ni dolgčas. Posredno sem še vedno vpeta v dirkanje, saj je moj brat Domen prevzel tekmovalno moštvo, ki večinoma deluje v tujini. Drug šport? Moram priznati, da nisem bila nikoli ena izmed tistih, ki začnejo teči in jih to zasvoji na način, da tečejo vse življenje. Moram se prisiliti, da je gibanja dovolj, vendar ga je zagotovo premalo. Zdaj, kot mama z obveznostmi, tekam za otroki (smeh, op. p.)," odgovarja Nina Jerančič.