Zanesljiv sopotnik
Petek, 30. 5. 2025, 6.30
1 dan
Zanesljiv sopotnik/ Anton Slaček – človek, ki živi znamko Citroën
Ena garaža, polna legend – Antonova zgodba, ki diši po bencinu, spominih in nostalgiji
Citroën se je skozi desetletja vedno znova izkazal kot zanesljiv sopotnik. Ne le zaradi tehnične dovršenosti ali udobja, temveč predvsem zaradi tiste posebne vezi, ki jo lastniki začutijo ob vsakodnevni uporabi. To je avtomobil, ki te ne pusti na cedilu – pa naj gre za družinske izlete, dolga potovanja ali kratke opravke v mestu. Zaupanje, udobje in značaj – to so vrednote, ki jih ljubitelji Citroëna prepoznajo že na prvi pogled.
Eden takih voznikov je Anton Slaček iz Lenarta, dolgoletni ljubitelj in zbiratelj Citroënov, ki svojo strast do francoske avtomobilske ikone živi z zavidljivo predanostjo. "Moja garaža je polna zgodb. Citroën se je vedno izkazal za zanesljivega sopotnika – ne le zaradi tehnološke dovršenosti, ampak tudi zaradi udobja, karakterja in občutka domačnosti, ki ga ponuja vsakemu vozniku," pravi, ko nas popelje med jeklene sopotnike, ki jih ne dojema kot predmete, temveč kot del svoje življenjske poti.
Od legendarnega spačka do elegantnega Ami-ja, od uporabnega furgona do prefinjene žabe in ikoničnega Tractiona – vsak izmed njegovih avtomobilov nosi v sebi del preteklosti in karakter časa, ki ga danes mnogi pogrešamo. Dva spačka, furgon, dve žabi (karavan in limuzina), Ami 6 limuzina), dva Ami-ja 8 (v obeh različicah) in prestižni Traction Avant – to ni zgolj zbirka avtomobilov, temveč premišljeno ohranjena zgodovina. Pri Citroënu Anton Slaček najbolj ceni hidravlično vzmetenje. "To je kot da se pelješ po makadamu – a brez občutka tresljajev. Hidravlika naredi svoje, drugi avti pa pobirajo vsako luknjo."
Z gospodom Slačkom smo se pogovarjali o tem, kaj pomeni imeti avtomobil, ki ni zgolj prevozno sredstvo, temveč resničen življenjski sopotnik – in zakaj Citroën ostaja avtomobilska ljubezen na prvi in vsak naslednji pogled.
Ljubezen do Citroëna te izbere
Ljubezen do Citroëna se ne začne – ona te izbere, pravi Anton Slaček in ob tem ni čutiti niti trohice dvoma. Prvi stik z vozilom, ki ga je kasneje poimenoval "sopotnik za življenje", se je zgodil kmalu po tem, ko je pri osemnajstih letih opravil vozniški izpit. "Prvi avto, ki mi je padel v oči, je bil spaček. Zakaj? Ne vem. Moje prepričanje je, da se ti ne odločiš za avto – avto se odloči zate. In spaček se je odločil zame."
Od takrat naprej mu je ostal zvest. Ne iz nostalgije, temveč iz občutka domačnosti, ki ga drugi avtomobili niso nikoli dosegli. Njegov pogled na Citroëne ni le tehničen ali estetski – je oseben, skoraj čustven. "To ni kovina in plastika. To je nekaj, kar živi s teboj. Če ga razumeš, ti vrne več, kot pričakuješ."
Zbirka se je z leti širila spontano. "Z leti pridejo novi. Eden stoji nekje malo zapuščen, pa si rečeš – škoda bi ga bilo pustiti. In potem se znajde v tvoji garaži. In nato še eden. In garaža je kar naenkrat polna."
Ob tem priznava, da Citroën ni zgolj izbira avtomobila – je izbira načina življenja. "Ko enkrat sediš v spačku ali kateremkoli od drugih avtomobilov v moji zbirki, se vse umiri. Ne hitiš. Pelješ se z občutkom, ki ga danes redko kdo razume – ampak tisti, ki ga, so z nami. In to šteje največ."
Zbirka avtomobilov
Ljubezen do Citroëna je pri Antonu Slačku sčasoma prerasla v nekaj več – v predano zbiranje in ohranjanje zgodovine na štirih kolesih. "Konkretna zgodba se je pričela odvijati okoli leta 2000," se spominja. "Moj prvi avto je bil resda že prej spaček, ampak potem pride življenje – hiša, družina … pa gre to malo na stranski tir. Ampak iskrica je vedno ostala."
Usodno prelomnico je predstavljal povsem naključen trenutek v garaži znanca. V roke mu je prišla ena izmed prvih številk revije Spak, glasila slovenskega Citroën kluba. Tam je prvič videl, da obstajajo sekcije, srečanja, povezane skupnosti. "Dobil sem neko okvirno sliko o tem klubu. Poklical sem predsednika murskosoboške sekcije – in tako se je začelo."
Prvo srečanje je bilo svetovno zborovanje v Avstriji. "Takrat še nisem šel s spačkom, ampak ko sem videl, koliko ljudi se zbere, kakšna energija vlada … sem se takoj vprašal: Kdaj je naslednje?" Odločitev je padla: Italija 2003. "Takrat bom zagotovo zraven," si je rekel in začel urejati svojega zelenega spačka. Leta 2003 je z njim prvič sodeloval na svetovnem srečanju. Od takrat dalje ni izpustil niti enega.
Z leti se je zbirka začela širiti skoraj organsko. "Apetiti postanejo večji. Vidiš, da tvoj spaček ni najlepši, da obstajajo še drugi – furgoni, Amiji, žabe, Tractioni … Kot da otroku daš celo čokolado – nor postane. In tako se je zgodilo tudi pri meni."
Naslednji cilj je postal jasen: furgon. Potem je sledil Ami. Pa spet naslednji. "Želja ostaja. Traction – to je verjetno želja vsakega izmed nas. Počakaš, da pride priložnost. In če imaš željo, si jo moraš izpolniti – drugi je ne bodo namesto tebe. Na koncu je pristal pri meni."
Ko ga vprašamo, kateri model mu pomeni največ, se le nasmehne. "To je tako, kot da vprašaš, katerega otroka imaš najraje." Nato pa vseeno doda: "Recimo – tale Ami je moj letnik. Zeleni spaček je moj prvi. Traction pa je najdražji – čustveno in dejansko. Težko je izluščiti enega. Za vsakega bi dal pol prsta."
Spaček, Ami in Traction
Anton Slaček spačka ne opisuje zgolj kot avtomobila, temveč kot nekaj, kar živi s človekom. "Spaček je bil narejen tako, da ga je znal vzdrževati tudi neuki kmet. In to je njegova prednost. Če imaš malo tehničnega znanja, ga brez problema ohranjaš pri življenju," pojasni.
Med vsemi njegovimi lastnostmi mu je najbolj pri srcu občutek med vožnjo. "Vožnja s spačkom ... To so sanje. Ko imaš kakšen problem, se usedeš v avto, se odpelješ – in vse skrbi izginejo. Jaz mislim, da ti tega ne nudi noben drug avto."
Opisuje ga kot nekaj nalezljivega: "Vožnja s spačkom je kot virus. Najprej se pelješ sam. Potem se ti pridruži en kolega. Potem pride še tretji … in že imamo kolono."
Z vsakodnevno uporabo se skoraj vsak dan zgodi kakšna zgodba. Ena od njih izhaja iz časa, ko je pogosto prehajal mejo. "Carinik na državni meji me je, ko sem takrat vsakodnevno službeno prehajal državno mejo, vedno spraševal, koliko je avto vreden in če bi ga prodal. To se je ponavljalo – tudi trikrat na teden. Vedno isto vprašanje. Enkrat sem mu rekel: 'Za koliko bi ti prodal ledvico?' Me je začudeno pogledal – 'kdo pa prodaja ledvice?' Sem rekel: 'Ti imaš dve. Jaz imam samo en avto. Tvoja ledvica je neprecenljiva. Tako je meni tale avto.' In mislim, da sva s tem končala."
"Od mojih prvih kilometrov s spačkom se jih je do danes nabralo kar nekaj. Nikoli me ni pustil na cedilu. In ne vidim razloga, zakaj bi zdaj prešel na kakšno drugo znamko. Avto je zanesljiv – bolj kot je star, lepše prede in bolj si prepričan, da boš prišel do cilja. Včasih pa je že sama pot cilj," dodaja.
Ami se je v Antonovo zbirko prikradel povsem nepričakovano. "Prišel je k meni čisto po naključju. Pritegnila me je njegova oblika – tista odsekana zadnja šipa, nekaj posebnega." Po avtomobil je šel kar v Francijo – s prikolico, 1.800 kilometrov daleč. "Trenutno je v fazi popravila. Že zdaj je precej narejen, a ga čaka še ogromno dela," pravi.
Traction Avant pa je zanj čisto svoja zgodba. "To je avto, ki mu v svojem času ni manjkalo nič. Pravili so mu gangsterski avto – baje zato, ker se je tako dobro peljal, da si lahko pobegnil policiji." Tehnično enostaven, a robusten in z značajem, ki izstopa. "Nekaj posebnega. Tak je pravzaprav vsak Citroën."
Predniki novih avtomobilov
Čeprav Anton Slaček neguje svojo zbirko kot hommage preteklosti, v starodobnikih vidi neposredno povezavo z današnjimi Citroëni. "Ami 6 in 8 sta po mojem mnenju neposredna predhodnika današnjega C3 Aircrossa," pravi. "To so bili družinski avtomobili, enoprostorci po duši, z veliko uporabnega prostora in svojevrstnim oblikovanjem. Ko danes gledam C3 Aircross, v njem prepoznam oblikovno drznost, udobje in vsakodnevno uporabnost Amijev."
Tudi Spaček, čeprav ikona svoje dobe, v sodobnem svetu živi naprej – če ne dobesedno, pa vsaj v duhu. "Citroën C3 je zame nekakšen daljni potomec spačka. Majhen, okreten, uporaben – a s svojo identiteto. Čeprav sodoben, ima tisto nekaj, kar te spomni, zakaj si nekoč vzljubil Citroëna."
Kaj pa Traction? "To pa je skorajda že drugi najstarejši Citroën, ki ga srečamo pri nas. Zagotovo lahko rečemo, da ste na obisku pri enem izmed najstarejših ohranjenih Citroënov v Sloveniji. In to nekaj pomeni."
Citroën letos navdušuje s številnimi novostmi! Odkrijte, kateri model najbolj ujame vašo energijo – rešite zabaven kviz in se potegujte za privlačne nagrade.
Citroën na poti – zgodbe s cest
Najdaljša pot s Citroëni Antona Slačka? Z zelenim spačkom vse do Nordkappa – skupno 8.219 kilometrov. "Kar lepa kilometrina," pove z nasmehom. "Pa tudi Portugalska se je lepo nabrala. Škotska, Češka, Poljska … Evropa nasploh. Danes sploh več ne razmišljam, če je 'samo' dva tisoč kilometrov."
Ena izmed najbolj posebnih izkušenj je bila vožnja do prelaza Passo Stelvio, 2.700 metrov nad morjem – le nekaj deset metrov pod vrhom Triglava. "Cesta tja je izjemna, resna zadeva, same serpentine, ovinek za ovinkom. Nisem pričakoval, da bo tako zahtevno."
Na vrhu garaže ima nameščeno plaketo, ki označuje najvišjo točko, do katere je doslej prišel s svojim avtom. "Pustil sem še nekaj rezerve – kakšen meter višine –, če se morda najde še kak višji prelaz, da lahko plaketo premaknem."
"Avto je šel brez težav, čeprav sem se moral nekajkrat umikati drugim, ki so se spuščali vzvratno – očitno jim ni uspelo priti gor. Bistvo Stelvia so prav ti ostri ovinki. Avto te včasih kar potegne v drugo smer, ne moreš istočasno zavirati in pospeševati – moraš biti previden. Proti koncu sem bil že skoraj v prvi prestavi. A ko končno dosežeš vrh, lahko rečeš samo vau," se spominja sogovornik.
Roke, ki dajo avtomobilu novo življenje
Poseben čar vsega vidi tudi v skrbi za avto – v popravilih, obnovi, negi. "To je del izkušnje. To ni samo vožnja. Moraš imeti odnos, spoštovanje. Potem te avto tudi nagradi," pravi Anton Slaček.
Popravila zanj nikoli niso bila breme, temveč izziv. "Nerešljivo ni nič. Vse se da rešiti – vprašanje je samo, kako hitro nekaj dosežeš." Ko naleti na težavo, najprej pokliče prijatelja, skupaj razmišljata. Če ne gre, se loti sam. "Če ti ne uspe v prvo, to še ni neuspeh. Pot do uspeha je, da ti uspe v drugo."
Največji zalogaj v tem smislu je bil v njegovi garaži furgon. "Vso karoserijo sem naredil sam – iz role pleha, z roko. Vse dele sem izdelal doma, sam, v svoji garaži. Če si dovolj vztrajen, uspe."
In potem, ko po vseh urah brušenja, varjenja in prilagajanja končno sedeš za volan in se prvič odpelješ? "To je pa verjetno neprecenljivo," pripomni sogovornik. Anton pa se samo nasmehne – ker ve, da so ravno takšni trenutki tisti, zaradi katerih ta strast nikoli ne zbledi.
Zanesljiv sopotnik
Citroën je bil za Antona Slačka vedno zanesljiv sopotnik – tako na kratkih vožnjah kot na dolgih poteh po Evropi. Od Španije do Nordkappa ga ni nikoli zares pustil na cedilu. In če se že kaj zgodi, je to le del zgodbe, del avanture. Za Antona ni dvoma: "Če se odločim, da bo zdržal – bo zdržal. Saj je vendar Citroën," sklene zanimivi sogovornik.
