Torek, 5. 9. 2023, 22.17
1 leto, 2 meseca
S toyoto bZ4X dvakrat v enem tednu v Dalmaciji
32 evrov za pot iz Makarske do Ljubljane? Mit ali resnica? #foto
Z električnim avtomobilom smo obiskali južni del Dalmacije. Baterijo je najprej napolnila hotelska polnilnica, vožnja iz Makarske do Ljubljane pa je zahtevala dve polnjenji in je brez upoštevanja cestnin stala 32 evrov. Bolj kot cena je prepričala preprostost potovanja na dva tisoč kilometrov dolgi poti med Frankfurtom, Dalmacijo in Ljubljano.
Ta teden je avtomobilski svet osredotočen na mobilnostni šov IAA v Münchnu, kjer so v ospredju ambicije elektromobilnosti, alternativnih pogonov in večinoma še konceptov, ki jih lahko na cestah pričakujemo v naslednjih letih. Druga polovica tega desetletja bo pestra, kakšno pa je stanje za uporabnika električnega avtomobila danes? Tik pred uradnim začetkom IAA smo z električnim pogonom v nekaj dneh prevozili dva tisoč kilometrov med Frankfurtom in jugom Dalmacije. Vozil sem dva avtomobila z razmeroma majhno baterijo, kar je dalo poti, stroškom in potrebnim polnjenjem še bolj realne dimenzije.
Kako velik izziv je poletni čezevropski električni potep?
Sredi leta 2023 ostaja električni avtomobil rezerviran za tiste, ki ga bodo večinoma polnili doma, in za tiste, ki se bodo z njim veliko vozili. Oba pogoja odpravljata ali zmanjšata dva glavna pomisleka električnih avtomobilov, to sta doseg in začetna maloprodajna cena avtomobilov. Direktorji se bodo na redne sestanke v Nemčijo še vedno najraje vozili z dizelskimi limuzinami, tudi to je res.
Kaj pa slovenska družina, ki bi električni avtomobil večinoma uporabljala v slovenskem okolju in se morda nekajkrat odpravila na izlet po Evropi in na dopust do Dalmacije?
Polnilnica na hotelskem parkirišču odprta za avtomobile vseh znamk. Prvih 300 kilometrov je "častil" hotel
Naj začnem na koncu. Na parkirišču hotela v Podgori, streljaj od Makarske in blizu vstopa na cesto proti naravnemu parku Biokovo – tam, mimogrede, pelje najvišja cesta na Hrvaškem –sem izklopil polnilni kabel iz toyote bZ4X. Bil sem na hotelskem parkirišču in del izbire, da se odločim zanj, je bila tudi električna polnilnica. Številni hotelirji in turistični delavci je na Hrvaškem še ne ponujajo. Presenetljivo glede na veliko število gostov iz severne Evrope.
Ta hotel je imel dve klasični polnilnici, ki sta bili sicer Teslini, a delujeta tudi za druge avtomobile, ob tem pa še dva podobna Porschejeva tako imenovana "destination chargerja". V Makarsko sem se iz Ljubljane pripeljal z 10 odstotki električne energije, preostalih 90 odstotkov je nato "častil" hotel. Če ne drugega, hoteli svojim gostom nikoli niso in najbrž tudi nikoli ne bodo plačali kantice bencina ali dizla …
Od Zagreba do srednje Dalmacije je ob avtocesti več kot deset hitrih polnilnic.
Začetek poti: vožnja bo dolga, avtomobil kaže dobrih 300 kilometrov dosega
Načeloma je vožnja na elektriko iz Dalmacije domov zahtevnejša, saj se cesta dviguje, obenem je ob cesti vsaj trenutno manj ultra zmogljivih polnilnic z močmi nad sto kilovati. Ob odhodu izpred hotela je bila baterija polna, potovalni računalnik je kazal 340 kilometrov dosega. Sprva sem načrtoval krajši vmesni postanek na eni izmed številnih hitrih 50-kilovatnih polnilnic med Makarsko in Zadrom. Toda postanek ni bil potreben. V Zadar sem se s povprečno hitrostjo do 125 kilometrov na uro do polnilnice Ionity pripeljal z 29 odstotki baterije.
razdalja | % baterije | čas polnjenja | strošek polnjenja | |
---|---|---|---|---|
Makarska | 0 km | 100 % | ||
Zadar Ionity | 190 km | 29 % | ||
Polnjenje | 29-90 % | 38 min. | 24,4 EUR | |
Novo mesto | 445 km | 13 % | ||
Polnjenje 2 | 13-35 % | 5 min | 7,9 EUR | |
Ljubljana | 520 km | 16 % |
Prihod iz Makarske do polnilnice Ionity v Zadru. Prva tretjina poti: v Zadru je v bateriji ostalo še 29 odstotkov elektrike
Zadar. Tam so na Ionityjevi polnilnici štirje priključki, kar glede na prometne tokove ni veliko. Prav gotovo premalo že danes. Ionity sicer gradi polnilnice tudi pri Gospiću, a trenutno je Zadar zanje zadnja polnilnica proti vzhodu. Imel pa sem srečo, da so bile vse štiri polnilnice proste. Moč polnjenja je narasla na 140 kilovatov, nato pa postopno upadala. Po dobrih dveh urah vožnje in pred nadaljevanjem proti domu je prijal premor za kavo. V 38 minutah se je v toyoto "natočilo" 45 kilovatnih ur elektrike. Baterija se je z 29 napolnila na 90 odstotkov. Polnjenje je stalo 24,4 evra.
Elektrike je bilo dovolj do Novega mesta, kjer sem se na naslednji ultra zmogljivi polnilnici ustavil še za natanko pet minut. Dobil sem dodatne 11,4 kilovatne ure. To je bilo dovolj, da je napolnjenost baterije poskočila s 13 na 35 odstotkov. Zadoščalo je za vožnjo do Ljubljane.
Od Makarske do Ljubljane sem za energijo plačal 32 evrov
Moj skupni strošek za energijo med Makarsko in Ljubljano je bil 32 evrov. Ni slabo, saj je vzporedno dizelski avtomobil za pot iz Makarske, kjer je v hotelu dobil lepe pozdrave, dizla pa kajpak ne, zapravil dobrih 60 evrov. Izkupiček bi bil pri elektriki seveda slabši, če začetnega dela energije ne bi dobil v hotelu. Če bi moral baterijo z 10 na 100 odstotkov napolniti na javni polnilnici na zadrski ulici, bi to stalo okrog 15 evrov. Hrvaški Elen je za poletje močno navil cene polnjenj.
Pridobljenih 44 kilovatnih ur energije na Ionityju je bilo pri tem avtomobilu dovolj za okrog 250 kilometrov dosega, torej dobrih devet evrov na sto kilometrov. To kaže, da je treba pri strošku vožnje z električnim avtomobilom upoštevati celovito uporabo, torej tako javne kot domače polnilnice, ki so v večini in tudi nižajo celotne lastniške stroške takega avtomobila.
Ena kilovatna ura na Ionityju je na Hrvaškem (in tudi Sloveniji) šest centov dražja kot v Nemčiji.
Električno potovanje med Nemčijo in Dalmacijo
Nemški bencin veliko dražji, elektrika malo cenejša
Strošek pogona je obrnjen na glavo. Ko sem se nekaj dni pred tem vozil po nemških avtocestah, ob njih litra bencina ni bilo mogoče dobiti za manj kot dva evra. Na Hrvaškem in v Sloveniji liter stane 1,5 evra. Na drugi strani je elektrika ob avtocestah, kjer so navadno ultra hitre polnilnice najdražje, v Nemčiji cenejša kot doma. To velja vsaj za mrežo Ionity. Z upoštevanjem mesečne naročnine na sistem, ki stane 11 evrov in se poplača po okrog 55 kilovatnih urah porabljene elektrike (od 200 do 300 prevoženih kilometrov), je stala ena kilovatna ura v Nemčiji 49 centov, na Hrvaškem pa 55 centov. Cene so stalne in neodvisne od ure v dnevu. Tesla cene prilagaja času dneva in pričakovani gneči uporabnikov.
Če stane 50-litrska posoda za gorivo ob nemški avtocesti 25 evrov več kot na Hrvaškem, bi bila polna baterija za 300 električnih kilometrov tam cenejša za tri, morda štiri evre. Razlike v cenah so torej pri elektriki veliko manjše.
Kdaj se električne polnilnice tehnično tudi zalomijo. Zato je pomembno njihovo število in to tudi na eni sami lokaciji. Bistveno ni vprašanje cen, temveč hitrosti razvoja polnilne infrastrukture
Tako pri bencinu kot elektriki gre za primere visokih cen. Ob avtocesti sta tako bencin kot elektrika draga. Povprečni uporabnik avtomobila bo vsakodnevno točil nekaj centov cenejše gorivo, pri polnjenju električnega avtomobila pa je vsaj za zdaj domača elektrika za večino voženj prek leta veliko cenejša. V povprečju lastnik električnega avtomobila v Sloveniji plača od dvakrat do trikrat manj kot pri bencinskem ali dizelskem vozilu, če seveda večinoma polni doma.
Pri podobnih električnih potovanjih – s tovrstnimi avtomobili smo bili v reportažah za Siol.net tudi že v francoski Provansi in na najvišjih prelazih dirke Tour de France – gre zato bolj za vprašanje, ali polnilna infrastruktura omogoča čezevropska potovanja, ne pa, koliko bo taka pot, ki jo realno opravimo dvakrat ali trikrat na leto, stala.
Avgusta sem v istem dnevu opravil pot iz Ljubljane prek Velebita do Zadra in nazaj.
Ali je domneva, da so električni avtomobili dobri le za kratke poti, resnična?
Pogosta predpostavka električnih avtomobilov govori o tem, da so dobri predvsem za vožnje po mestu in za kratke razdalje do sto kilometrov. Sam sem v drugi polovici avgusta v enem dnevu z elektriko odpeljal iz Ljubljane čez Velebit do Zadra in nazaj v Ljubljano, nato iz Russelsheima do Ljubljane, zatem pa še iz Ljubljane v Makarsko in nazaj. Vse te poti vsaj malo zavračajo bojazen o daljših vožnjah z električnimi avtomobili. In to kljub temu, da nisem sedel v teslah – teh je bilo v moji družbi na poti pričakovano največ. Številni Slovenci so se s svojimi električnimi avtomobili navsezadnje odpeljali tudi že mnogo dlje.
Z zahoda proti vzhodu, s severa proti jugu
Električna pot iz Frankfurta v osrčje Dalmacije pokaže na več različnih obrazov avtomobilskega sveta. Države članice Evropske unije imajo vozne parke različnih starosti in so različno pripravljene na nekajdesetletni prehod do polne elektromobilnosti. Skandinavcem lahko to uspe že v tem desetletju, Nemci bodo že potrebovali nekaj dlje, nato so na vrsti manj razvite države (med njimi tudi Slovenija) in nato še države vzhodne Evrope.
Težko bi bilo našteti vse hitre in ultra hitre polnilnice ob poti prek Nemčije in Avstrije. Tam je potovanje z električnim avtomobilom danes preprosto in nič kaj stresno, če odmislimo občasne čakalne vrste pred polnilnicami. Toda njihovo število se veča, to je opazno že občasnemu vozniku električnega avtomobila. Drugače je na vzhodu, omenili smo, da je Ionity s svojimi polnilnicami širitev na vzhod za zdaj končal pri Budimpešti, Zagrebu in Zadru. Tudi njihov direktor je nedavno v intervjuju povedal, da širitev dlje na vzhod trenutno ni rentabilna, tam je uporabnikov električnih vozil še premalo, obenem tja ne zahajajo kolone turistov z zahoda in severa Evrope. Dalmacija je s svojimi turističnimi središči tu svetla izjema, kar je že pred leti spoznala Tesla in pot do Dubrovnika pokrila z lastnimi polnilnicami. Prav gotovo čaka tudi Ionity, morda pa navsezadnje tudi Elen ali Petrol, širitev z ultra zmogljivimi polnilnicami še dlje proti jugu hrvaške obale.