Matic Osovnikar navdušen nad novim valom: Prav nobenih slabih občutkov ni, ker sem ostal brez rekorda

Matic Osovnikar se je tekmovalno upokojil že leta 2012, ko se mu ni uspelo uvrstiti na olimpijske igre v Londonu, a upokojil se je kot slovenska športna legenda, najhitrejši Slovenec vseh časov, lastnik državnih rekordov v tekih na 60, sto in 200 metrov, pa tudi v štafeti štiri krat sto. Tudi sam najbrž ni pričakoval, da bo trajalo več kot 20 let, da bo presežena njegova najboljša znamka v eni najbolj atraktivnih atletskih disciplin, sprinterski stotici. Primat v tej je Osovnikar prevzel že leta 2004, ko je z 10,15 popravil rekord Urbana Acmana. Pred dobrima dvema tednoma v Mariboru pa je prišlo do naslednje predaje "štafete", ko je mladi as Anej Čurin Prapotnik za štiri stotinke izboljšal Osovnikarjev rekord iz leta 2007 (10,13). Tedaj je Osovnikar kot edini slovenski sprinter nove dobe tekel v finalu svetovnega prvenstva, leto pred tem je osvojil bronasto odličje na evropskem prvenstvu v Göteborgu.

Osovnikarja, ki je po zaključku športne poti postal zobozdravnik z nadvse uspešno drugo kariero, je dosežek 23-letnega Ptujčana navdušil. Toda pri sprintu ne gre le za to "igro številk", s katero so sicer najhitrejši tekači kar malo obsedeni, kot nam je priznal, ne gre le za izboljševanje osebnih rekordov, pač pa je bistveno to, kaj športnik s to hitrostjo tudi naredi. "Na koncu pač ne tekmuješ sam s seboj, tekmuješ z drugimi," opozarja legendarni as in z veseljem ugotavlja, da ima Čurin Prapotnik očitno tudi v tem pogledu pravi pristop.

V intervjuju nam je povedal, kateri dosežki iz atletske kariere so mu posebej trdno ostali v spominu, pa o tem, kako težko je napredovati, ko si enkrat tako blizu tej mitski meji desetih sekund, kot velik navdušenec nad cestnim kolesarstvom pa je spregovoril tudi o Dirki po Franciji in Tadeju Pogačarju.         

Danes je priznani zobozdravnik. Foto: www.osovnikar.com Te dni imate strašno gnečo v službi, bi lahko rekli, da je to v poklicnem smislu vaš vrhunec sezone?

Malo se menja, je pa zdaj resnično tisti čas pred dopusti in to sovpada še z lastnim odhodom na dopust in je zato to eno takšno obdobje, ko časa resnično zmanjkuje.

Kdaj si boste lahko oddahnili, kdaj si lahko vzamete čas za dopust in čas z družino?

Ja, tako ali tako so otroci v šoli in smo vezani na šolske počitnice, zato si ne moremo prav veliko izmišljevati za kakšne daljše dopuste, res pa to tudi sovpada z mojim delom v ordinaciji, kjer je najlažje biti odsoten sredi poletja. Zdaj že nekaj let standardno nekam odrinemo julija.

Ravno pred dobrima dvema tednoma je padel vaš dolgo stoječi rekord v teku na sto metrov. Kako ste pospremili ta trenutek?

Prav fino je, da se v šprintu toliko dogaja zadnji dve leti. Priznam, da vmes nekaj časa stvari nisem spremljal. Ko sem nehal tekmovati, sem se moral ukvarjati s toliko drugimi novimi stvarmi v življenju in atletike nisem niti spremljal, potem pa so me začeli prijatelji opozarjati: Veš, da se eni mulci približujejo tvojim rezultatom? Tako sem tudi sam začel vse skupaj spremljati z večjim zanimanjem in lani sem bil najbližje dogajanju, ko sem za televizijo komentiral ekipno evropsko prvenstvo v Mariboru.

Tako mi je uspelo te fante vsaj bežno tudi spoznati in sem navdušen, kako se je šprint razvil oziroma spet nekako vrnil in postal pomembnejša tema. Je pa to res takšna malo markantna disciplina, in če v njej pade rekord, pa naj bo svetovni ali slovenski, je vedno največ govora v medijih. Tisti dan sem dobil toliko sporočil, da se hecam, da sem jih dobil več zdaj, ko je moj rekord padel, kot takrat, ko sem ga postavil (smeh, op. p.).

Ampak meni je res fino, nimam prav nobenih slabih občutkov, ker sem ostal brez enega rekorda. Fantom je že prej uspelo popraviti rekord na štiri krat sto metrov, potem je padel moj 60 v dvorani, zdaj mi je ostal samo še ta na 200. Menim pa, da je glavna vrednost rekordov prav to, da jih nekdo napada, da ima pred seboj neki cilj, zato si želim, da tudi ta moj na 200 ne bo ravno večen.

Anej Čurin Prapotnik je Osovnikarju vzel državna rekorda v tekih na 60 in sto metrov. Foto: Aleš Fevžer

Zdaj se je Anej Čurin Prapotnik v Novem mestu spustil pod 21 sekund na 200 metrov, pa dejal, da tega teka sploh še ne trenira prav resno. Videti je torej, da je samo še vprašanje časa, kdaj bo padel tudi ta vaš mejnik.

Da, saj ni edini dober šptrinter, kar vidim v rezultatih. Ima pa vsak tekmovalec svojo pot, morda ima on malo drugačno razmerje, katera disciplina je močnejša, pa bo mogoče ravno zaradi tega, ko postajaš boljši v svoji osnovni disciplini, s tem napredoval tudi v, če temu lahko rečem, sosednjih disciplinah in morda se bo kdaj bolj posvetil tudi dvestotici. Bomo videli, to je njegova stvar, o tem se bosta dogovorila s trenerjem.

Če pa se vrnem na 'stotko', pa je to res super rezultat in kolikor sem prebral njegove izjave, sem opazil, da tudi zelo dobro razmišlja, da je ta dosežek zanj predvsem neka odskočna deska, da ve, da mora začeti take rezultate čim bolj konstantno ponavljati in bo lahko iz tega nato rekord še popravljal in se vedno bolj spogledoval s to mejo desetih sekund.

S temi vprašanji ste se nenehno srečevali tudi vi v času tekmovalne kariere. Kdaj po padla ta desetica? Kdaj bo šlo pod deset sekund? Ampak to je najbrž izjemno težko na tej ravni, kajne?

Da, resnično je težko napredovati. Sam sem svoj rekord dejansko popravljal po stotinkah, najprej 10,15, potem 10,14, pa nato 10,13. Zavedal sem se, da skoraj ni druge poti, tudi ko sem začel enkrat bolj na glas razmišljati o devetici. Potem sem enkrat s premočnim vetrom tekel 10,04, pa se spomnim tistega dobrega občutka, ko zagledaš tiste ničle na semaforju. In sem si rekel: Kako dobro mora biti šele, ko se izpiše devet! Res gre za eno igro številk, ampak te povleče, res si začneš močno želeti tega. Veš, da je to en elitni šprinterski klub, in seveda si želiš biti del tega.

Se morda na treningu zgodi kakšen rezultat, ki bi bil veliko boljši kot na tekmah?

Ne, atletika res ni takšen šport. Najbrž to velja za domala vse športe, da tisti adrenalin tekmovanja pač toliko doda, pa priprava na tekmovanje je tako temeljita, da je težko reči, da bi v okolju treninga sploh lahko naredil svoj maksimum. Z rezultati je pa tako, čeprav se tudi na treningu veter meri, pa na treningih ni enako, ni elektronskega merjenja časa, ni štarterja. Vemo, da je del rezultata že startna reakcija oziroma zamuda na ta pok. Res je težko primerjati, ob tem so na treningu še neki ročni rezultati, pa morda neke fotocelice in nikakor ni enako kot na tekmi.

Je pa v izidih na treningu lahko velik psihološki učinek, saj je lahko ročno izmerjen čas boljši kot elektronski in ko ti trener potem bere svoje meritve iz štoparice, pa se je tudi meni zgodilo, da je bilo devet pika in nekaj. Ampak se seveda ob tem dobro zavedaš, da je to neka druga meritev. Iščeš pa tudi na treningu te svoje rekorde, predvsem, ko se teče skozi fotocelice, kjer so meritve že malce natančnejše. Ves čas iščeš neke rekorde. Mi sprinterji smo zagotovo mahnjeni na to.

Je pa tako, v resnici je to en del atletike, na koncu pač ne tekmuješ sam s seboj, tekmuješ z drugimi, tako da drugi del so tekmovanja. Po navadi te najbolj vleče na velika tekmovanja oziroma si prav na teh želiš doseči neke dobre izide in večina mojih najlepših spominov iz tekmovalnih dni je vezanih prav na te neke uspehe na velikih tekmovanjih. Če je s tem prišel še rekord, toliko bolje. Ta močnejši spomini pa so vezani na uspehe. Če si pravi tekmovalec, seveda ne gledaš samo na to, kdaj boš neki osebni rekord tekel, ampak kako se boš odrezal v konkurenci.

Leta 2007 v Osaki je Osovnikar tekel v finalu in zasedel sedmo mesto, zmagal je Tyson Gay, pred Derrickom Atkinsom in Asafo Powellom, vsi medalisti so tekli pod desetimi sekundami. Foto: Guliverimage

Eden najlepših spominov torej mora biti svetovno prvenstvo v Osaki leta 2007, kjer ste se uvrstili v finale teka na sto metrov in v njem tekli državni rekord 10,13.

Da, seveda. Rekel bi, da je ta najlepši, čeprav sem eno leto prej dobil medaljo na evropskem prvenstvu, kar pa je spet drugače, ko greš na stopničke. Uspeha je zato kar težko primerjati, vseeno pa je bilo v Osaki svetovno prvenstvo, ki je neprimerljivo z evropskim. Teči tisti finale je bilo res nekaj nepozabnega, tudi zaradi vsega, kar čutiš okoli sebe, kako ti ljudje čestitajo, da ti je uspelo priti do tja, pa priti do tega sedmega mesta. Na to sem resnično ponosen.

In to na največjem atletskem tekmovanju, če izvzamemo olimpijske igre. Tukaj zagotovo veliko vlogo igra tudi psihološki pritisk. Omenjali ste razlike med treningi in tekmami, večje v tem primeru skoraj ne more biti.

Zagotovo je to izziv, da se na velikem tekmovanju pod temi pritiski ne zlomiš. Ampak med treningi delamo tudi za to, meni je uspelo izoblikovati eno formulo, kako izkoristiti to evforijo na velikem tekmovanju tako, da mi ne bi škodovala, ampak mi je koristila. Mi je pa to uspelo uresničevati prav na podlagi dobrih rezultatov in konstantnosti. V resnici sem imel tudi na velikih tekmovanjih kakšne slabe tekme, ampak takšne poskušaš pozabiti in razmišljati samo o tekmah, na katerih si bil uspešen.

Obstaja kakšen psihološki trik, ki ga lahko delite z mlajšimi tekmovalci ali gre za bolj kompleksen proces?

Ljudje smo si tako različni, da ima vsak neko svojo pripravo. Jaz sem kasneje razmišljal za nazaj, da bi se lahko še manj obremenjeval s tem, kaj bo in kaj ne. Ko gledam najuspešnejše športnike, ti znajo – vsaj tako je videti – te pritiske kanalizirati v neko sproščenost v tistem ključnem trenutku. Se mi zdi, da tisti športniki nekako najlažje pridejo skozi te pritiske, je pa podlaga seveda vselej dobra forma. Če si ne zaupaš ali če nisi stoodstoten, da si v najboljši formi, nimaš nobenih možnosti. Bistveno je to, da ti uspe v tistih mesecih, ko se pripravljaš na neko pomembno tekmovanje, uspešno stopnjevati rezultate, ki jih loviš, tako je potem mogoče tudi dobro tekmovati. Če ta del ni uspešen, imaš seveda toliko manj možnosti. Morda v tem primeru pridejo kakšni psihološki triki na vrsto, ampak jaz nimam kakšne formule (smeh, op. p.).

Na evropskem prvenstvu leta 2006 v Göteborgu na startu z Osovnikarjem so Dwain Chambers (VBr), Dariusz Kuc (Pol), Andrej Jepišin (Rus), Francis Obikwelu (Por), Ronald Pognon (Fra) in Ronny Ostwald (Nem). Foto: Guliverimage

Pred leti ste že bili gost naše rubrike Druga kariera in tedaj ste za svojega naslednika imenovali Luko Janežiča.

Da, takrat je Luka dobro tekel. Za sprint se pač šteje vse od sto do 400 metrov, plus discipline z ovirami in štafete. On je bil takrat zagotovo najuspešnejši sprinter, res je tekel na 400 metrov, česar jaz nisem dolgo tekel, saj sem presedlal na krajše teke, tako da z vidika discipline morda res ni bil moj klasični naslednik, ampak bolj v tem smislu, da je bil naš najuspešnejši tekmovalec v sprintih na splošno. Bil sem zelo vesel vseh teh njegovih uspehov in zelo žalosten, ko se je tako hudo poškodoval. To ga je zagotovo ustavilo pri tem, da bi dosegel še kaj več, kot je.

Zanimivo je to, da je zdaj tudi on že tekmovalno upokojen, po karieri pa se je lotil tekov na dolge proge. Preteči želi denimo Ljubljanski maraton. Ta preskok iz ene tekaške skrajnosti v drugo se zdi nadvse zanimiv.

Dobro, to dela kot hobi, dokler nima nekih hudih tekmovalnih ciljev, glede na to, kako hitro specialisti tečejo maraton. Je pa res, da vselej iščeš neke izzive, tudi mene so po tekmovalni karieri premamile druge stvari. Zagrabilo me je cestno kolesarstvo, to je moj najljubši šport za hobi, pomembno pa je, da pri tem kar se da uživam. Si pa seveda tudi jaz zastavljam neke izzive, v smislu, kaj mi bo uspelo 'pregoniti', in se tako zgodijo šest- ali celo sedemurne vožnje (smeh, op. p.). Potem nekako zame velja enako, kot bi se po tekmovalnem športu postavil na glavo.

Najpomembnejše za športnika je, da najde neke izzive, ki ga zadovoljijo in veselijo. Sprint je tako specifičen, da bi ga rekreativno težko nadaljeval brez nekega dobrega treninga. Tudi z leti je to vedno težje početi, sploh pa ni več užitek. Obstajajo sicer veteranska tekmovanja, tako da tisti, ki brez tega ne more, lahko počne še naprej, meni osebno pa je pomembno predvsem to, da me šport veseli. Pa naj gre za nogomet, ki ga igram tedensko, pozimi smučanje in smučarski tek, v tem suhem delu leta pa mi še najmanj diši iti teči (smeh, op. p.). Dobro, saj ko opravim kakšen tričetrturni tek, se po njem počutim dobro, priznam pa, da ga ne načrtujem ravno z največjim veseljem.

Ste se ga morda nasitili že skozi kariero?

Mislim, da to niti ne. Tako ali tako gre za neki povsem drugačen tek. Ko greš rekreativno na neki daljši tek, je to povsem drug svet kot sprinterski treningi. Preprosto moraš ugotoviti, kaj te veseli. In če jaz ugotovim, da me nekaj bolj veseli, bom zdaj, ko imam to svobodo, seveda zagotovo izbral to. Se pa ob koncu kariere nisem počutil tako, da bi se povsem naveličal treninga, da bi si oddahnil, ko mi ni bilo več treba trenirati. Bolj sem iskal en trenutek, ko so na vrsto prišle tudi druge stvari v življenju. Zelo težko je izpreči iz tega tekmovalnega športa, ta adrenalin, ki ga prinašajo tekme, je namreč res super, je kot ena droga, in ko sem zaključil, me je ta še nekaj časa manjkal. Težko mi je bilo spremljati tekme le kot gledalec, z zavedanjem, da tega ne bom nikoli več doživel.

Te dni bo z veseljem spremljal mojstrovine Tadeja Pogačarja na Dirki po Franciji. Foto: Guliverimage

Kot navdušen kolesar najbrž spremljate tudi Tour de France.

Oh, seveda spremljam! Toliko let že Slovenci dominirajo v kolesarstvu, da bi bilo čudno, če tega ne bi spremljal. Navijam zanje in ne gledam samo največjih dirk, kot sta Giro in Tour, ampak tudi manjše. Ta šport mi je izjemno všeč. Ne gledam zdaj po televiziji, da bi se potem nekako primerjal s temi profesionalci sam na cesti, ne, to imam razčiščeno. Mi to počnemo za hobi, za veselje, ne pa za neke osupljive hitrosti in manevre (smeh, op. p.).

Vas torej Strava ne povleče, da bi se gnali za rekordi (KOM) na kakšnih lokalnih klancih?

Hmmm … Ni tega, kako naj rečem, cilja. Je pa normalno, ko začneš redno kolesariti, da hitreje kot greš, boljše kot si pripravljen, večji užitek je. Priznam, da te tale Strava pač lahko pripeljale do tega, da nekako tekmuješ. Predvsem sam s seboj. Smo pa tudi že v letih, ko rezultati nadvse kruto iz leta v leto padajo. Pri 46 letih mi je jasno, da so moji Strava rekordi že preteklost. Že svojih ne morem več podirati, za druge pa sploh ni nobene nevarnosti. Na kolesu nisem tako hiter, da bi kogarkoli ogrožal (smeh, op. p.).

Ima Tadej Pogačar na letošnjem Touru resno konkurenco?  

Tour je za moje pojme nepredvidljiv, ker se ti lahko marsikaj zgodi. Upam, da se mu ne bo pripetilo nič takšnega, kar bi ogrozilo njegov rezultat. Če pa izvzamemo to, pa fizično in po izkušnjah Pogačar zagotovo izstopa. Človek se kar čudi, ko ga na kakšni dirki ni zraven in imaš občutek pri drugih uspešnih kolesarjih, da si rečeš: Aha, saj tale ga pa lahko ogrozi. Potem ko pa je na dirki on, pa ta občutek kar razvodeni.

Upam torej na še eno zmago na Touru, staviti pa si ne bi upal, saj je ta dirka resnično posebna glede tega, kako intenzivno morajo voziti od prvega do zadnjega dne in kako hitro se tudi zgodijo kakšne nevšečnosti. Tako kot drugi bom spet pred televizijo in užival v tem, kako on tekmo vedno naredi dobro, ne dirka z nekimi zavorami, ampak se spusti v eno odprto dirko z vsemi, to je res užitek spremljati.

Preberite še:

Sportal Pri 27 letih je moral končati kariero, nato pa je prišel nepričakovani telefonski klic

Sportal Življenje ima svoje poti: od hitrostnega rolanja do kolesarskih čevljev, ki jih nosi vse več profesionalcev

Sportal Marjan Kelner: kariera se je končala nenadoma, kolesarstvo ostalo v krvi

Sportal Vanji Brodnik težave s poškodbami začrtale novo pot

Sportal Devetkratni državni prvak v motokrosu pri 75 letih s starodobniki dirka na asfaltu