Pri 27 letih je moral končati kariero, nato pa je prišel nepričakovani telefonski klic

Pri 14 letih ste bili popoln začetnik v smučarskem teku. Če bi vam takrat kdo rekel, da boste nastopili na olimpijskih igrah in pozneje vodili reprezentanco, bi mu verjeli?
Ne, mislim, da pri 14 letih o tem sploh ne razmišljaš. Če malo obnovim zgodbo. Res je, da me je oče že pri šestih letih vpisal v lokalni smučarski klub. Dejstvo je, da smo bili že od samega začetka smučarska družina in sem bil s smučanjem povezan od malih nog. Spomnim se, da sem bil star dve leti, ko sem prvič smučal v Franciji, v Val Thorensu. Pozneje smo veliko hodili tudi v Dolomite.

Oče je imel takšno službo, da me je lahko ob 12. uri prišel iskat in sva hodila smučat na Stari vrh. Razen če so padale ušpičene prekle, nisva izpustila veliko dni. Zato je bil nekako logičen korak, da sem začel trenirati alpsko smučanje. Tam kakšnih posebnih uspehov ni bilo. Po eni strani je bil to tudi precejšen finančni zalogaj, po drugi strani pa sem imel dober občutek za drsenje, a sem bil zelo droben. In težko sem se primerjal s tekmovalci, ki so bili veliko težji od mene in so samo po ravnini dobili dve sekundi.

"Dva ali tri mesece, preden sem se začel ukvarjati s smučarskim tekom, sem to disciplino gledal po televiziji in si rekel, da se s tem pa nikoli v življenju ne bom ukvarjal." Foto: Sportida

In kako ste potem prišli do teka na smučeh?
Dva ali tri mesece, preden sem se začel ukvarjati s smučarskim tekom, sem to disciplino gledal po televiziji in si rekel, da se s tem pa nikoli v življenju ne bom ukvarjal. Sem se pa želel ukvarjati s športom.

Potem je bila moja želja pravzaprav biatlon. Takrat biatlon ni bil organiziran tako, kot je danes. Najprej si moral vstopiti v tekaški klub in šele nato, če si bil dovolj dober, si lahko prestopil v biatlon. Tako sem šel v tekaški klub, do biatlona pa nikoli nisem prišel. Vmes so me sicer enkrat povabili na streljanje. Poskusil sem, a me ni posebej pritegnilo, zato sem se odločil, da ostanem v smučarskem teku.

Je pa res, da do 14. leta nikoli nisem stal na tekaških smučeh. Mogoče se je to poznalo tudi skozi mojo kariero, saj nisem imel tiste klasične šole in klasične tehnike. Sem pa imel zelo dober občutek za drsenje in ravno to me je na neki način reševalo skozi kariero. Zaradi tega sem tudi dosegal boljše rezultate v drsalni tehniki.

Kako težko vam je bilo kot najstniku priti med vrstnike, ki so bili na tekaških smučeh veliko pred vami?
Mislim, da sta bili ključni dve stvari. Prva je bila ta, da sem imel veliko željo. Te stvari sem se lotil resno. Druga pa, da sem imel srečo, da sem v klubu dobil trenerja Gregorja Malija, ki me je pravilno usmerjal in vedel je, kako delati. Na neki način je dobil tekmovalca, ki je prišel trenirat in delat, ne pa izgubljat časa. On je s svojim načinom dela zgodbo usmeril v pravo smer in zelo hitro so prišli tudi prvi uspehi. V svoji drugi sezoni sem že osvojil medaljo na olimpijskih igrah mladih. To je bila dodatna potrditev, da sem se odločil pravilno in da delamo dobro.

Je pa nekaj tudi res. Tekač lahko veliko naredi s treningom, ampak za vrhunskega tekača se moraš tudi roditi. Če nimaš predispozicij za vzdržljivostnega športnika, žal ne gre.

Sam sem imel nekaj športne podlage že iz alpskega smučanja in drugih športov, ki so del priprave tudi v smučarskem teku. Moji vrstniki so bili takrat že zelo dobro natrenirani, jaz pa sem prišel kot popoln začetnik. Mogoče je bilo po svoje celo dobro, da nisem bil tako zgodaj obremenjen s treningom.

Če bi se moj otrok odločil za ta šport, ga najverjetneje ne bi silil. Pokazal bi mu vse in ga naučil osnov. Če pa bi se resno odločil, da želi postati smučarski tekač, bi ga verjetno usmeril v ta šport približno pri isti starosti, kot sem začel sam.

Nejc Brodar na olimpijskih igrah v Torinu leta 2006. Foto: Aleš Fevžer

Olimpijske igre v Torinu so bile verjetno vrhunec vaše kariere. Kateri spomin vam je ostal najbolj živ?
Zagotovo so bile olimpijske igre vrhunec moje kariere, ampak takrat je bilo treba pokazati rezultat, če si želel priti na olimpijske igre. Mogoče 31. mesto na olimpijskih igrah za širšo javnost ni nič posebnega in od takšnega rezultata se ne da živeti. Zame osebno pa je bil to glede na razmere, pogoje in vse, kar smo imeli na voljo v tistem obdobju, vrhunski dosežek.

Čeprav sem bil šele 31., sem za zmagovalcem zaostal le minuto in 15 sekund. Danes sicer nimam več najboljše slovenske uvrstitve na 50 kilometrov na olimpijskih igrah. Vesel sem, da je bil Vili Črv na zadnjih olimpijskih igrah 30., a če primerjamo zaostanke, sem jaz zaostal minuto in 15 sekund, on pa približno 15 minut.

Olimpijski festival evropske mladine je bil neka odskočna deska, kjer se je vse skupaj začelo razvijati. Potem moram omeniti deveto mesto na mladinskem svetovnem prvenstvu, ki je bilo takrat najboljši slovenski dosežek. Zelo pomemben je bil tudi rezultat na moji peti tekmi svetovnega pokala, ko sem v Dobbiacu na 30 kilometrov osvojil 23. mesto.

Mogoče so me ti rezultati takrat nekoliko zanesli v prepričanje, da bo vse skupaj lažje, kot je bilo v resnici. Kasneje ugotoviš, da ni tako. Rezultati so nato začeli padati, a vseeno so to štirje vrhunci, ki se jih bom vedno rad spominjal in o njih nekoč z veseljem pripovedoval svojemu otroku, če bo želel poslušati takšne pravljice (smeh, op. p.).

Kdaj ste potem končali kariero?
Leta 2009 se nisem uvrstil na svetovno prvenstvo v Libercu. Po tisti sezoni sem videl, da stvari ne gredo več v smer, kot sem si želel. Izgubil sem mednarodni status, s tem pa tudi službo v slovenski vojski, zato je bilo treba sprejeti odločitev. Pri 27 letih nisem želel biti breme staršem ali živeti na njihov račun. Zato sem se odločil, da končam športno kariero. Takrat se je začelo novo poglavje in odšel sem v svojo drugo kariero.

"Mislim, da ni športnika, ki bi po toliko letih kar z lahkoto rekel, da mu je bilo lepo končati." Foto: Guliverimage Kako težko pa je bilo končati kariero?
Mislim, da ni športnika, ki bi po toliko letih kar z lahkoto rekel, da mu je bilo lepo končati. Vsak, ki to reče, po mojem mnenju ne govori resnice. Verjetno ima vseeno vsak cmok v grlu. Zakaj? Zato, ker toliko let vlagaš v eno stvar. Jaz vedno pravim, da če želiš biti vrhunski športnik, moraš 24 ur na dan, sedem dni v tednu vsaj naslednjih 15 let posvetiti temu.

Ko si otrok, se mora temu podrediti družina. Kasneje se morajo temu podrediti partnerji, prijatelji in vsi skupaj. In ko po 15 letih rečeš, da imaš dovolj ... To ni stvar, ki si jo počel 14 dni ali en mesec. To je bil tvoj način življenja. Bil si v ritmu. Vedel si, kdaj vstaneš, kdaj ješ in kdaj greš na trening. Vsak dan je bil vnaprej načrtovan.

Mislim, da je za vsakega športnika to šok in velika sprememba. Na začetku ti zagotovo ni vseeno. Mogoče se takrat največkrat vprašaš, ali si se odločil prav. Ker ko se enkrat odločiš, da boš končal, je konec. Ni potem tako, da boš dva meseca počival in nato spet malo začel. Ko enkrat končaš, se navadiš na drugačno življenje, pridejo druge prioritete in nazaj v vrhunski šport po mojem mnenju ne gre več.

Kako ste se znašli po koncu športne kariere, ste imeli težko obdobje?
Ko sem končal kariero, sem šel v šolo in misli usmeril drugam. V tistem obdobju so me poklicali v demonstratorko vrsto, poklical me je Matej Soklič in me vprašal, ali bi bil pripravljen pomagati pri kakšnem tečaju ter občasno tudi v trgovini. To je bilo tisto prvo leto po koncu kariere, da sem malo videl, kako in kaj.

Tisto zimo sem delal kot demonstrator, opravljal izpite za učitelja smučanja in se ukvarjal z različnimi stvarmi. Nato pa me je precej nepričakovano poklical Marko Gracer in me je vprašal, ali bi se želel vrniti v smučarski tek. Ponudil mi je mesto pomočnika trenerja v kontinentalnem pokalu in odločil sem se, da sprejmem izziv. Že naslednjo sezono sem prevzel reprezentanco v kontinentalnem pokalu. Potem me je Marko v sezoni 2013/14 povabil za pomočnika v reprezentanco. V reprezentanci sem ostal do leta 2016, ko je bil glavni trener Marko.

Nato je reprezentanco prevzel Stefano Saracco, pri katerem sem bil pomočnik do leta 2018. Po olimpijskih igrah v Pjongčangu me je poklical takratni predsednik strokovnega sveta Robert Slabanja in mi predlagal, da prevzamem reprezentanco. Čutil sem se sposobnega za to nalogo in jo sprejel. Za pomočnika sem dobil Olo Vigna Hattestada. Glavni trener sem bil do leta 2022, nato je vlogo prevzel Ola, jaz pa sem postal njegov pomočnik. Danes pa sem, kjer sem.

"Če danes pogledam nazaj, mislim, da sem v Sloveniji s svojim širokim znanjem zelo dobro prišel skozi." Foto: Sportida

Do zdaj ste imeli celo vrsto vlog v slovenski reprezentanci. Ste bili vedno odprti za vse priložnosti in pripravljeni učiti se novih stvari?
Pravzaprav je šlo za splet okoliščin. Slovenska reprezentanca nikoli ni bila velika reprezentanca, kot so Norveška, Švedska, kjer ima vsak zelo natančno določeno področje dela.

Sam sem imel rad to delo, po drugi strani pa sem ves čas iskal nova znanja. Tako sem bil malo trener, malo serviser ... Če vam opišem svoj običajni dan iz obdobja, ko sem bil pomočnik Marka Gracerja ali pozneje pri Stefanu Saraccu. Zjutraj sem najprej odšel v servis, kjer sem pomagal pri pripravi in testiranju smuči. Nato sem se preoblekel in odšel na progo meriti vmesne čase in podobne stvari. Po koncu tekme sem se vrnil v servis ter znova pomagal pri pripravi smuči. Zvečer pa so sledili še sestanki. Dan je bil pogosto zapolnjen od petih zjutraj do desetih zvečer.

Sej imamo v ekipah vsak svojo funkcijo, a v praksi je drugače. Fizioterapevt je lahko tudi voznik, trener skrbi za logistiko, nekdo spremlja finance, drugi ureja rezervacije hotelov in letalske vozovnice.

Ravno na logističnem področju sem bil vedno najmočnejši. Če danes pogledam nazaj, mislim, da sem v Sloveniji s svojim širokim znanjem zelo dobro prišel skozi. V majhni reprezentanci je človek, ki zna opravljati več različnih nalog, zelo dobrodošel. Po drugi strani pa sem ugotovil, da je v velikih tujih reprezentancah zgodba drugačna. Tam iščejo izrazite specialiste za posamezna področja. Mogoče mi je zato nekoliko žal, da se nisem še bolj usmeril bodisi v trenersko delo bodisi v servis smuči.

Ste kdaj dobili ponudbo iz tujine, bi se danes odločili za odhod v tujino?
Ko sem bil mlajši, me je zanimalo. Nikoli mogoče nisem naredil tistega koraka naprej. Jaz mislim, da sem v Sloveniji lepo rasel. Toliko let sem bil pomočnik, potem sem bil glavni trener, potem sem se sicer vrnil nazaj na mesto pomočnika. Kaj naj rečem danes? Ustreza mi, da sem tukaj, kjer sem. Predvsem je pa zagotovo danes družina razlog, zaradi katerega ne bi šel drugam.

Jaz imam tukaj svoje posle, moja partnerka ima uspešno podjetje in nama trenutno najbolj ustreza, da sva skupaj doma. Težko bi ji rekel, da se zaradi moje službe preseliva v tujino in naj pusti svoj posel. Ko prideš do določene točke v življenju, se prioritete nekoliko spremenijo. Treba je najti kompromis, da smo na koncu vsi zadovoljni. Sam menim, da je zelo pomembno, da imaš doma stvari urejene. Če imaš to, si naredil že zelo veliko.

Že dolgo ste vključeni v smučarski tek, bili ste v številnih vlogah. Kje danes vidite največji izziv slovenskega teka na smučeh?
Največji izziv slovenskega teka na smučeh je danes zagotovo kader oziroma baza. Ne govorim o strokovnem kadru, ampak o številu otrok in mladih, ki se odločajo za ta šport. Smučarski tek je izjemno garaški šport. Danes pa imamo generacije, ki niso pripravljene vložiti toliko dela v šport. Pogosto si želijo priti do rezultatov po lažji poti in z manj odrekanja.

Velik problem predstavljajo tudi zime. Ne samo za smučarski tek, ampak za vse zimske športe. Če živiš v Kranjski Gori, imaš Planico praktično pred vrati in si lahko na treningu v desetih minutah. Če pa si denimo iz Logatca, kot je Miha Šimenc, lahko doma treniraš le nekaj dni na leto, če je zima dobra. Preostali čas se moraš skoraj vsak dan voziti na Pokljuko ali v Planico. To je res velika izguba časa.

Danes starši zelo dobro premislijo, v kaj bodo vlagali čas in energijo svojih otrok. Ko govorimo o vrhunskem športu, pogledajo tudi, kaj lahko otrok od tega v prihodnosti dobi. In dejstvo je, da lahko dosežeš vrhunske rezultate v smučarskem teku, pa nikoli ne boš zaslužil toliko kot povprečen nogometaš ali košarkar.

"Če bi moral izbrati samo en rezultat, bi izbral srebrno medaljo Anamarije Lampič in Katje Višnar v ekipnem sprintu na svetovnem prvenstvu v Seefeldu." Foto: Vid Ponikvar

Prej sva govorila o vaših športnih dosežkih. Kateri rezultat pa vam največ pomeni v vlogi trenerja?
Če moram izbrati samo en rezultat, potem bi izbral srebrno medaljo Anamarije Lampič in Katje Višnar v ekipnem sprintu na svetovnem prvenstvu v Seefeldu. To je bila prva sezona, ko sem prevzel reprezentanco A in takrat smo ustvarili res odlično vzdušje v ekipi.

Po pravici povedano te medalje ni nihče zares pričakoval. Nekaj dni pred tem smo imeli na posamičnem sprintu velike težave s smučmi. Imeli smo štiri tekmovalke med najboljših 30, potem pa smo naredili napako pri pripravi smuči. Na neki način nas je prav ta neuspeh še bolj povezal.

Spomnim se, da smo bili na dan ekipnega sprinta vsi popolnoma predani svojemu delu. Trenerji, serviserji, pomočniki, vsi. Mislim, da smo bili že ob treh zjutraj na prizorišču, ko tam še ni bilo nikogar. Ekipa je res dihala kot eno. Na koncu sta Anamarija in Katja osvojili srebrno medaljo. Tudi v moški konkurenci sta bila Janez Lampič in Miha Šimenc osma, kar je bil za takratno ekipo prav tako izjemen dosežek.

Seveda pa je bilo še veliko drugih uspehov. Tu so medalje Anamarije Lampič, čeprav je pozneje trenirala pod vodstvom drugega trenerja. Mi smo za Anamarijo skrbeli, jo imeli za svojo in ji pomagali. Prav tako uspehi Eve Urevc in Anamarije na svetovnem prvenstvu v Oberstdorfu ... Če sem iskren, bi moral za popoln seznam pogledati kar precej nazaj v zgodovino. To so bila zelo lepa leta slovenskega teka na smučeh in upam, da se bodo takšni uspehi čim prej vrnili.

Katera vloga vam je ljubša, vloga tekmovalca ali trenerja?
Vsako obdobje je imelo svoje prednosti. Olimpijske igre so bile zagotovo vrhunec moje športne kariere in moj največji dosežek kot tekmovalca. Trenersko delo pa je bilo na neki način nadgradnja vsega, kar sem doživel kot športnik. Vedno pravim, da trenerja Nejca Brodarja ne bi bilo brez tekmovalca Nejca Brodarja. Obe zgodbi sta povezani in ena brez druge ne bi obstajali. Zato težko rečem, katera vloga mi je ljubša.

Vsaka ima svoje prednosti in slabosti. Ko si tekmovalec, razmišljaš predvsem o sebi in svojem rezultatu. Ko postaneš trener, pa moraš razmišljati o celotni ekipi. Sam sem se vedno trudil, da kot trener ne bi delal razlik med tekmovalci. Upam, da mi je to čim večkrat uspelo. Seveda pridejo trenutki, ko moraš sprejeti težke odločitve. Ne glede na to pa sem si vedno prizadeval, da so bili vsi tekmovalci deležni enake obravnave. Tisti, ki so prihajali z nižjih ravni tekmovanj v svetovni pokal, so imeli pri meni enak tretma kot stalni člani reprezentance A. "To je poseben življenjski slog. Nekaj dni si doma, potem pa že znova pakiraš kovčke." Foto: Boštjan Boh

Enkrat ste dejali, da biti 200 dni na leto od doma ni najbolj enostavno. Kako vas je zaznamovalo takšno življenje?
Mislim, da moraš s takšnim načinom življenja odraščati že od mladih let. Če tega nisi vajen, je zelo težko zdržati. Ko pride sezona, preprosto moraš iti. Spomnim se, da smo novembra običajno odšli za en mesec v Skandinavijo. Takrat sem vedno razmišljal tako, da me pač en mesec ne bo doma. Poskušal sem odmisliti domotožje, pogrešanje bližnjih in vsa ta čustva. Poslovili smo se in si rekli, da se vidimo čez mesec dni, ko se vrnem domov.

Dober primer so bili tudi kuharji, s katerimi smo sodelovali. Imeli smo svojo hrano, hkrati pa smo na ta način nekoliko zmanjšali stroške, saj so cene nastanitev in prehrane na tekmovanjih iz leta v leto višje. Velikokrat se je zgodilo, da je bil kuhar pripravljen ostati teden dni, potem pa se vrniti domov. Mi pa smo ga potrebovali za cel mesec. Pa tukaj ne govorimo o slabih plačilih.

To je poseben življenjski slog. Nekaj dni si doma, potem pa že znova pakiraš kovčke. Ko sem prišel domov, sem umazana oblačila zmetal iz potovalke, partnerka jih je oprala in zložila nazaj. Potem sem kovček znova zaprl in že smo odšli na naslednjo pot. Lahko rečem, da je bila potovalka pripravljena praktično vseh 365 dni v letu.

"Trenutno mi zelo ustreza, da čez poletje nimam toliko obveznosti in da lahko več časa preživimo skupaj." Foto: Vid Ponikvar/Sportida Danes ste oče. Vam je zaradi tega kaj težje oditi od doma?
Pred tem mogoče ni bilo tako pomembno, kako hitro pridem. Zdaj, ko je konec, pospravimo in gremo. Trenutno mi zelo ustreza, da čez poletje nimam toliko obveznosti in da lahko več časa preživimo skupaj. Veliko mi pomeni, da smo skupaj in da lahko spremljam, kako otrok odrašča.

Kaj bo pozimi, vam v tem trenutku še težko povem. Mislim pa, da je partnerka že toliko časa del te zgodbe, da bo tudi v prihodnje znala najti način, kako bomo čim več skupaj. Če bomo šli za tri tedne v Skandinavijo, bi lahko po desetih dneh sedla na letalo in prišla za nekaj dni k meni, da bomo skupaj. Seveda bo služba vedno na prvem mestu, ampak če nam razmere in možnosti omogočajo, da smo lahko del časa skupaj, potem v tem ne vidim nobene težave.

Torej brez razumevajočega partnerja je to delo težko opravljati?
Mislim, da je razumevanje bližnjih nujno. Ko si otrok, morajo to razumeti starši in družina. Nekdo te mora voziti na treninge, skrbeti za prehrano in usklajevati vse obveznosti, ki jih takšen šport prinese. Ko odrasteš in pridejo nove življenjske okoliščine, pa je še toliko pomembnejše, da imaš ob sebi človeka, ki to podpira in razume. Sam sem zelo vesel, da imam ob sebi partnerko, ki me podpira, me pri tem ne omejuje in mi ni nikoli rekla, da se česa ne smem lotiti.

Preberite še:

Sportal Življenje ima svoje poti: od hitrostnega rolanja do kolesarskih čevljev, ki jih nosi vse več profesionalcev

Sportal Marjan Kelner: kariera se je končala nenadoma, kolesarstvo ostalo v krvi

Sportal Vanji Brodnik težave s poškodbami začrtale novo pot