Druga kariera
Nedelja, 21. 6. 2026, 7.30
3 tedne, 3 dni
Druga kariera (467.) – Nejc Mavsar
Življenje ima svoje poti: od hitrostnega rolanja do kolesarskih čevljev, ki jih nosi vse več profesionalcev
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,93
V rubriki Druga kariera gostimo Nejca Mavsarja, nekdaj najuspešnejšega slovenskega tekmovalca v hitrostnem rolanju, ki se danes ukvarja s prodajo visokokakovostnih kolesarskih čevljev blagovne znamke Zuatu Cycling.
"Morda se sliši klišejsko, a šport te nauči, da si pogosteje poraženec kot zmagovalec, pa greš kljub temu naslednjič znova na start. Enako je v poslu. Tudi če večkrat slišiš ne, moraš vztrajati," pravi tokratni gost rubrike Druga kariera Nejc Mavsar, nekdaj najuspešnejši slovenski tekmovalec v hitrostnem rolanju, danes soustanovitelj in direktor podjetja Zuatu Cycling, ki se ukvarja s prodajo ročno izdelanih visokokakovostnih kolesarskih čevljev. Na njih prisega že več kot 20 kolesarjev iz ekip WorldToura, med njimi tudi Slovenca Domen Novak in Luka Mezgec.
Nejc Mavsar je bil pred leti najboljši slovenski tekmovalec v hitrostnem rolanju. Adrenalinskega športa na štirih kolescih se je lotil že kot otrok, v času, ko je bilo rolanje v 90. letih zelo priljubljeno. Vmes je treniral še odbojko in košarko, a je rolanje ostalo njegova stalnica.
Tekmoval je na zelo visoki ravni. Nastopil je na približno desetih svetovnih prvenstvih in 15 evropskih prvenstvih, udeleževal se je tudi rolarskih iger, dogodka s športi na koleščkih, ki spominja na tekmovanja s konceptom X Games. Veliko je potoval, tudi po 200 dni na leto, in večino kariere preživel na tekmovanjih v tujini.
Zadnje tri sezone je tekmoval za kitajsko-avstralsko ekipo, večinoma na maratonih v Evropi in Aziji. S to ekipo je večkrat letno potoval na Kitajsko, kjer so izvajali trening kampe za otroke in promovirali hitrostno rolanje, prek tega pa se je rodila tudi njegova podjetniška zgodba, ki vam jo predstavljamo v tokratni Drugi karieri.
INTERVJU: Nejc Mavsar
Prva kariera v hitrostnem rolanju
Prvo kariero ste začeli v hitrostnem rolanju. Kako ste sploh zašli v ta šport?
Vse skupaj se je začelo v 90. letih, ko je bilo rolanje zelo priljubljeno. Sam sem bil na začetku popoln antitalent. Potem pa me je v drugem razredu, mislim, da sem bil star osem let, kar naenkrat potegnilo v ta šport. Vsi v soseski so rolali, v Naklem pa je takrat deloval odličen klub Asa Naklo in tam sem začel. Mislim, da nas je bilo 30 ali 40 otrok, res super družba. Rolali smo na parkirišču starega Merkurja in pred staro Prešernovo gimnazijo v Kranju.
Pozneje je na Koroški cesti, pred Osnovno šolo Franceta Prešerna, nastala proga, ki je bila takrat edina res relevantna rolarska proga v Sloveniji. Prava rolarska steza je sicer dolga 200 metrov in ima nagnjene ovinke, a to je bil najboljši približek, ki smo ga lahko dobili. Vmes sem treniral še odbojko in košarko, a rolanje je bilo ves čas moja stalnica. Kariero sem končal leta 2019, ko sem zadnjič nastopil na svetovnih igrah. Takrat sva z ženo pričakovala prvega otroka in rekel sem si: dovolj je.
Mi smo kot otroci rolali za hobi, vi pa ste se verjetno tega lotili precej resno?
Absolutno. Tako kot pri vsakem športu – če se nečesa lotim, se tega običajno lotim zelo resno. Mislim, da sem nastopil na desetih svetovnih in 15 evropskih prvenstvih, poleg tega pa še na rolarskih igrah. Gre za podoben koncept kot pri X Games ali olimpijskih igrah, le da so tam zastopani športi na koleščkih – od skirojev, rolanja in BMX do downhilla, slaloma, skokov … To je velik dogodek, z več kot pet tisoč športniki, ki poteka vsaki dve leti v sklopu svetovnega prvenstva.
Večinoma smo bili v tujini, tudi po 200 dni na leto.
Bili ste član Rolarskega kluba Kranj. Ste imeli trenerja ali ste bili bolj sami svoj trenerski svetovalec?
Sam pravim, da je bila to bolj slovenska različica nacionalnega športa – sponzorstvo očeta in mame. Saj vemo, kako je, ko so športniki pogosto prepuščeni sami sebi. Hvaležen sem staršem in lokalnim sponzorjem, da smo vse skupaj lahko izpeljali.
Bili smo del zveze, imeli smo klub, ampak ko greš na tekmovanje, na katerem predstavljaš državo, si moraš od startnine naprej vse kriti sam. V ozadju mora biti ogromno entuziazma in zelo velika želja, da vztrajaš. Treba je vedeti, da v tem športu ni bilo denarnih nagrad ali česarkoli podobnega.
Morda danes tega nekoliko manjka – da si tam zaradi športa samega. Zaradi želje, boja, dokazovanja samemu sebi, morda tudi ega. To te na koncu žene. Ko poči štartna pištola, greš samo na polno.
Lekcije, ki ti jih lahko ponudi samo šport
Ste si rolarji prizadevali, da bi rolanje postalo olimpijski šport?
Večkrat so bile kampanje, tudi skupaj z drugimi športi. Z medijskega vidika bi bilo to za šport verjetno dobro, po drugi strani pa imam glede tega malo drugačno mnenje. Olimpijske igre so seveda nekaj izjemnega in vrhunec za vsakega športnika, a temu športu morda bolj ustreza format, kot je X Games ali kot so bile pozneje rolarske igre. Če je stvar pravilno skomunicirana in promovirana, je to lahko svoj koncept, morda celo lepše zapeljan in bolj atraktiven za občinstvo, ki temu športu sledi.
Želje po olimpijski sprejetosti so bile, nismo pa si delali utvar. Je pa bilo na vsakem svetovnem prvenstvu prisotnih več kot 50 držav, kar je precej. Najmočnejše so Kolumbija, Južna Koreja, Tajvan, v Evropi pa Italija, Belgija, Nizozemska in Španija. Šport je precej razpršen.
"Osebni rekord v športu pride enkrat na leto, in v poslu je podobno. Vse drugo je boj. Na obeh področjih moraš enostavno vztrajati. Morda se sliši klišejsko, ampak ni druge izbire, kot da verjameš, da bo prišel boljši dan, in vztrajaš."
Kaj vas je gnalo naprej? Ni bilo denarnih nagrad, ni bilo možnosti za olimpijski nastop, niti medijske pozornosti, vi pa ste vztrajali.
Ne vem, eno je to, da si tako zelo notri, da imaš svoj mehurček, svojo skupnost, s katero preživiš več časa kot z družino, in te to vleče naprej. Drugo pa je želja, da prvi prečkaš ciljno črto, da si boljši v taktiki. Dokler imaš finančno zaledje, za kar sem hvaležen staršem in sponzorjem, in dokler imaš kam priti domov, je to mogoče. Bodimo pa realni, veliko ljudi tega nima.
Kaj bi rekli, da ste odnesli iz športne kariere?
Morda se sliši klišejsko, ampak v športu se naučiš, da si večkrat poraženec kot zmagovalec, pa greš kljub temu naslednjič vseeno na start.
Da ni konec sveta?
Tako je. In enako je v poslu. Tudi če večkrat slišiš ne, moraš vztrajati. Veliko ljudi me vpraša, ali bi dal otroka v profesionalni šport. Vedno rečem, da po eni strani da zaradi discipline, splošne razgledanosti, spoznavanja sveta in različnih kultur, po drugi strani pa vemo, da vrhunski šport za telo ni najboljši. Zmeren šport je za telo precej boljša izbira.
"Morda se sliši klišejsko, ampak v športu se naučiš, da si večkrat poraženec kot zmagovalec, pa greš kljub temu naslednjič vseeno na start."
Kakšen davek je pri vas pustil šport?
Moram potrkati, ampak razen odrgnin in natrganih mišic nisem imel večjih poškodb. Rolanje je zelo dobro za kardiovaskularni sistem, tudi sklepi ne trpijo toliko kot pri nekaterih drugih športih. Gre za precej naraven gib, pri katerem dela celo telo.
Seveda lahko greš tudi v ekstreme, ampak če si dovolj samodiscipliniran in veš, da zraven spadajo tudi raztezanje in druge stvari, se da precej poskrbeti zase. Ni pa to tako kontakten šport.
Za katero disciplino ste se specializirali?
Sam pa sem bil boljši v sprintu na 500 in 1000 metrov. Tekmoval sem za različne ekipe. Plače nisem imel, bil pa sem vesel, če sem imel plačane startnino, pot do tekme in hotel z zajtrkom. Zadnje tri sezone sem tekmoval za kitajsko-avstralsko ekipo, večinoma na maratonih v Evropi in Aziji.
Tam sem se ogromno naučil. Ideja sponzorja je bila, da smo bili tudi po trikrat na leto na Kitajskem, kjer smo izvajali trening kampe za otroke in zraven promovirali šport. Marsikaj smo doživeli in se veliko naučili. Ob takih trenutkih hitro ugotoviš, da je v Sloveniji zelo lepo, pa tudi, da je marsikje zelo drugače in ni vedno tako lepo.
"Vsak smučar vam bo povedal, da če pancer ni tak, kot mora biti, te vse moti in ti nobena smučka ne pomaga. Enako je pri rolerjih. Ne glede na to, kakšna kolesca imaš, če čevelj ni popoln, se ti vse poruši."
"Če čevelj ni popoln, se ti vse poruši"
Danes se ukvarjate s specializiranimi kolesarskimi čevlji, kjer je vse premišljeno do potankosti. Vas je že prej zanimalo, kako je sestavljena obutev, tudi rolerji?
Da. Rolerje so nam vedno delali po meri. To je pomenilo, da so nam vzeli odtis stopala in potem iz karbona izdelali čevelj na milimeter natančno. Glede tega sem bil vedno zelo natančen.
Vsak smučar vam bo povedal, da če pancer ni tak, kot mora biti, te vse moti in ti nobena smučka ne pomaga. Enako je pri rolerjih. Ne glede na to, kakšna kolesca imaš, če čevelj ni popoln, se ti vse poruši.
Tudi ko sva z očetom odprla trgovino Sportstation v Kranju, kjer smo prodajali rolerje, drsalke oziroma vse kar je na koleščkih, sem se s tem veliko ukvarjal. Morda kot zanimivost: moj praded je bil čevljar, tako da očitno imam nekaj tega v sebi (smeh, op. p.). Dobro je poslušati tudi bike-fitterje, ki imajo ogromno dobrih informacij o tem, kaj vse je pomembno.
Ko sva z očetom odprla trgovino, sem videl, koliko težav lahko rešiš in prihraniš nekomu, ki pride do tebe s stopalom, za katerega ne najde primernega čevlja, rolerja, kolesarskega čevlja … In ko mu pomagaš, je to danes zame največji užitek.
Ko nekomu nekaj predlagaš, on pa te čez en mesec pokliče in reče, da nima težav, da se končno lahko vozi. To je super. To je potrditev, da delamo prav. Morda se sliši smešno, ampak tisti, ki ima "dobro nogo", lahko obuje opeko, pa bo super, a večina nima te sreče.
Zastavice na zemljevidu na steni showrooma podjetja Zuatu v Kranju označujejo države, kjer že prodajajo njihove kolesarske čevlje.
Kako se je začela zgodba s kolesarskimi čevlji?
Bolj po naključju. Prek malezijskega kolega, s katerim sva skupaj rolala v različnih ekipah. Kot sem rekel, sem nazadnje vozil za kitajsko ekipo, ki jo je sponzoriral tudi zdajšnji solastnik gospod Jiang Yunopeng. Prek tega malezijskega prijatelja je prišel do mene, češ da mi mora pokazati kolesarski čevelj.
Gre za gospoda, ki ima že 30 let družinsko tovarno, kjer izdelujejo karbonske rolerje in drsalke, ki jih, mimogrede, nosi največ olimpijskih zmagovalcev. Pokazal mi je vzorce in me vprašal, ali bi me to zanimalo.
Po nekaj prespanih nočeh smo skupaj začeli graditi na tem – na vzorcih, mreži, kalupih. On je tukaj opravil levji delež. Mislim, da je bilo skeniranih več kot sto tisoč stopal, da smo lahko naredili svoj kalup kolesarskega čevlja.
Potem pa smo med korono – morda je bil to res najboljši čas, da smo lahko preizkusili nekaj novega – rekli: on ima znanje in tehnologijo izdelave rolarskih čevljev, poskusimo narediti še kolesarski čevelj, ki je še večji zalogaj. Skupaj smo se tega lotili zelo resno. Vsi naši čevlji so izdelani povsem ročno, kar je kar velik proces. Prve čevlje smo v trgovine postavili leta 2023.
Zakaj mislite, da se je s kolesarskim čevljem obrnil ravno na vas?
Mislim, da zaradi rolarske naveze od prej. Iskreno ne vem, morda karma. Sam še vedno malo verjamem v to. Očitno je nekaj videl v meni. Hitro sva se ujela in to je bilo to. Kitajci zelo hitro začutijo energijo pri človeku, morda hitreje kot mi. Mislim, da po nekaj minutah vedo, ali smo za skupaj ali ne. Začelo se je bolj ali manj po naključju.
Kmalu smo odprli pisarno v Šanghaju, ki jo vodi on, drugo pa imamo tukaj v Kranju. Mi skrbimo za evropski, ameriški in avstralski trg, naš solastnik pa pokriva celoten azijski trg. Dobro je, da je tam, ker lahko v tovarni ves čas spremlja, kaj se dogaja. Če je treba čevelj spremeniti, lahko to uredi že v nekaj dneh. Zelo pomembno je, da imamo na lokaciji nekoga, ki ves čas bdi nad kakovostjo materialov.
Izdelujemo standardne kolesarske čevlje v treh različnih širinah. Razvili smo svoje kalupe – ozek, standarden in širok čevelj – v velikostih od 35 do 49, vključno z vsemi polovičnimi številkami.
Naša glavna razlika v primerjavi z drugimi znamkami je, da ima čevelj pri prstih precej več prostora. Je višji in širši kot večina drugih.
"Naša glavna razlika je torej širši in višji predel pri prstih. Večina znamk sledi stari italijanski šoli, kjer je vse podrejeno lepoti in gre v konico. Vizualno je to seveda lepo, težava pa je, da so se naša stopala spremenila. Vsak pritisk, ki ga čutimo, je boleč. Mi smo se želeli v tem smislu razlikovati in izdelati čevelj, ki daje prstom več prostora."
Trenutno imamo v WorldTouru 22 ambasadorjev oziroma kolesarjev, ki nosijo naše čevlje, kar je za leto in pol našega obstoja res veliko. Januarja lani smo začeli s prvima dvema ambasadorjema, Luko Mezgecem in Domnom Novakom, od takrat pa smo prišli do številke 22 in lepo rastemo.
Naša glavna razlika je torej širši in višji predel pri prstih. Večina znamk sledi stari italijanski šoli, kjer je vse podrejeno lepoti in gre v konico. Vizualno je to seveda lepo, težava pa je, da so se naša stopala spremenila. Vsak pritisk, ki ga čutimo, je boleč. Mi smo se želeli v tem smislu razlikovati in izdelati čevelj, ki daje prstom več prostora. Novost je tudi sodelovanje z Vibramom, veliko znamko, kar nam ogromno pomeni. V nas vidijo potencial, razvili smo nove modele in se širimo.
Omenili ste 22 kolesarjev v WorldTouru. Kako ste prišli do njih? Je sodelovanje na tem področju bolj fleksibilno, saj je znano, da je manjšim opremljevalcem težko prodreti do večjih ekip?
Ekipe se vse bolj zavedajo, da je kolesarski čevelj ena tistih komponent, ki zelo težko ustreza celotni ekipi. Vsem kolesarjem ene ekipe zagotovo ne ustreza isti model čevlja.
Druga stvar pa je, da sta nam Luka Mezgec in Domen Novak odprla ogromno vrat, za kar smo jima zelo hvaležni. Vem, da je najtežje orati ledino. Veseli smo, da sta čevelj sploh preizkusila in nam dala povratne informacije – kaj je treba spremeniti, kaj ju moti, kaj je ekstremno dobro, kaj bi lahko bilo drugače. Iz takih odzivov se največ naučimo.
Vsaka noga je drugačna, vsak občutek kolesarja je drugačen. Tukaj se lahko ogromno naučimo in izboljšujemo čevlje.
Veliko nam je pomagal tudi Andrej Hauptman, športni direktor pri UAE Emirates. Preizkusil jih je, verjel vanje, za kar se mu tudi javno zahvaljujem.
Zdaj smo na srečo prišli do točke, ko kolesarji iz ekip WorldToura sami stopijo v stik z nami, ker so naše čevlje videli v pelotonu, ker se o njih govori in ker bi jih tudi sami radi preizkusili. Seveda je naš cilj, da bo več naših čevljev vidnih na televiziji, saj to pomeni več pozornosti in večjo prodajo.
Je Kranj edini uradni showroom znamke?
Da, to je edina uradna pisarna in showroom, kjer imamo zaloge in delamo modele. Drugod po Evropi smo prisotni v klasičnih kolesarskih trgovinah oziroma želimo biti predvsem v manjših, bolj specializiranih trgovinah. Eden od naših pogojev je, da prodajalec oziroma odgovorna oseba v trgovini naše čevlje tudi preizkusi. Če mu ne ustrezajo, z njim ne moremo sodelovati. Dejstvo je, da težko prodajaš nekaj, v kar sam ne verjameš.
Vsaka trgovina dobi tudi pečko, s katero lahko naredi heat molding (toplotno oblikovanje čevlja po meri stopala, op. p.) in prilagodi čevelj stranki, če je to potrebno. Pomembno je, da prodajalci poznajo vse karakteristike čevlja. Če ga poznajo, ga lažje približajo stranki.
Ima ime Zuatu poseben pomen?
Izhajali smo iz ideje, da si izmislimo ime, ki v osnovi ne bo imelo besede velo ali cycling, ker je tega na trgu ogromno, ampak smo si želeli nekaj povsem drugačnega. Začeli smo s črko Z, ki ponazarja aerodinamični položaj kolesarja na kolesu, in iz tega razvili ime. Nima globljega pomena, je pa nekaj novega. Sam mislim, da če je produkt dober, si ga vsak zapomni. Imamo odličnega oblikovalca iz Koreje in smo zelo zadovoljni.
"Domači kolesarji nam lahko najhitreje dajo povratno informacijo o čevlju in z njimi lahko hitro spreminjamo oziroma izboljšujemo čevelj."
"Domači trg je ponavadi najtežji"
Na steni trgovine v Kranju, kjer se pogovarjava, imate zemljevid sveta z zastavicami držav, kjer ste že prisotni. Kako pomemben delež v celotni sliki predstavlja Slovenija?
Slovenija je pomembna tudi zato, ker sponzoriramo Pogi Team Gusto Ljubljana, poleg tega pa so tu Domen, Luka, Žak Eržen, Matevž Govekar in veliko kolesarjev v slovenskih kontinentalnih ekipah. Oni so tisti, ki nam lahko najhitreje dajo povratno informacijo o čevlju in z njimi lahko hitro spreminjamo oziroma izboljšujemo čevelj.
S tega vidika je za nas slovenski trg izjemno pomemben. Je pa res, kar pravijo, in sicer da je domači trg ponavadi najtežji. To drži. Konstruktivna kritika je vedno dobrodošla.
Kar zadeva prodajo, pa mislim, da slovenski trg predstavlja približno tri odstotke. V podjetju smo bolj orientirani na preostali del Evrope in svet. Največji trg še vedno predstavlja Azija, predvsem Kitajska, kjer smo med tremi najbolje prodajanimi znamkami v segmentu kolesarskih čevljev.
Udeležujemo se tudi sejmov s kolesarsko opremo, ki so zelo pomembni. Pomembna so družbena omrežja, veliko pa naredi tudi reklama od ust do ust.
"Kar zadeva prodajo, mislim, da slovenski trg predstavlja približno tri odstotke. V podjetju smo bolj orientirani na preostali del Evrope in svet. Največji trg še vedno predstavlja Azija, predvsem Kitajska, kjer smo med tremi najbolje prodajanimi znamkami v segmentu kolesarskih čevljev."
Poleg posameznih kolesarjev ste očitno prisotni tudi pri reprezentancah. Kdo vse že uporablja vaše čevlje?
Celotna ruska velodromska reprezentanca nosi naše čevlje, prav tako kitajska ženska reprezentanca, Uzbekistan … To nam veliko pomeni, saj gre za zelo različna okolja in zelo različne tipe kolesarjev. Vsaka taka izkušnja nam da nove povratne informacije, na podlagi katerih lahko čevlje še izboljšujemo.
Če potegnete vzporednice med svojo športno in podjetniško potjo, je kaj stičnih točk?
Da, seveda. Osebni rekord v športu pride enkrat na leto, in v poslu je podobno. Vse drugo je boj. Na obeh področjih moraš enostavno vztrajati. Morda se sliši klišejsko, ampak ni druge izbire, kot da verjameš, da bo prišel boljši dan, in vztrajaš.
Naš kitajski šef mi je nekoč povedal misel budističnega modreca: "If you sell good, don’t be happy, if you sell bad, don’t be sad, just keep going." Če prodajaš dobro, ne bodi preveč vesel, če prodajaš slabo, ne bodi žalosten, samo nadaljuj.
Pride boljši dan, pride slabši dan. Enostavno moraš vztrajati. Na koncu pa vedno pretehtajo lepše stvari.
Ko ste bili še športnik, ste si zamislili svojo drugo kariero, ali je ta prišla povsem spontano?
Ko si v športu, do določene starosti, ne vem, do 23, 24 let, vidiš samo tekmovanja. Takrat te zanima samo, katere tekme se boš udeležil. Kariero sem končal pri 35 letih, pri čemer sem bil zadnja štiri leta že vpet v delo trgovine, ki sva jo odprla z očetom.
Kaj bi rekli, da naredi dober kolesarski čevelj?
Ogromno detajlov. Najprej dober kalup. Za to smo porabili ogromno časa, da smo razvili svojega in da nismo kopirali drugih.
Druga stvar je udobje. Potem razmerje med udobjem in togostjo podplata – na pravih mestih mora biti čevelj tog. Zelo pomembna je tudi možnost prilagoditve.
Kolesarje zanima še teža. Mi radi poudarjamo tri stvari: težo, udobje in togost. Vsako posebej je mogoče doseči, največji izziv pa je najti recept, kako zadovoljiti vse tri hkrati in jih obdržati na visoki ravni.
Ste zadovoljni z razvojem znamke?
Ja, gremo korak za korakom in lahko smo zadovoljni. Na sejmu Eurobike bomo predstavili tri nove modele čevljev. Za znamko, ki je še dokaj mlada, je to po mojem mnenju zelo spodbudno.
Preberite še:
