Druga kariera
Nedelja, 14. 6. 2026, 16.30
1 mesec
Druga kariera (466): Marjan Kelner
Marjan Kelner: kariera se je končala nenadoma, kolesarstvo ostalo v krvi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,81
Marjan Kelner je po koncu tekmovalne poti ostal v kolesarstvu, najprej kot trener, pozneje tudi kot športni direktor in direktor kluba.
Ko se je Marjanu Kelnerju na dirki Po Sloveniji nepričakovano zaprla tekmovalna pot, se mu je zdelo, da se mu je kolesarski svet zrušil. A je v istem trenutku stopil s kolesa v drugačne vode in v tem športu ostaja že več kot dve desetletji. Danes je direktor Kolesarskega kluba Perutnina Ptuj, spremlja mlade talente in opaža, da se je spremenilo ogromno – od treningov do opreme in vloge staršev. V rubriki Druga kariera je v pogovoru za Sportal spregovoril tudi o tem, kako sta Tadej Pogačar in Primož Roglič spremenila starše, zakaj nekateri odgovore o treningu iščejo pri umetni inteligenci, kako mladim in staršem z zanimivo primerjavo razlagajo, kaj pomeni en izpuščen trening na teden, kako je nadarjeni Maj Bohak navdušil odgovorne pri Red Bull - BORA - hansgrohe, in kaj bo s kolesarstvom, ko Pogačarja in Rogliča ne bo več.
V športu pogosto govorimo o velikih zmagovalcih, prvakih in šampionih. Manj pogosto pa o ljudeh, ki nikoli niso stali na največjih odrih, a so v svojem okolju pustili dolgoročen pečat. Marjan Kelner spada med zadnje.
Kot kolesar ni postal profesionalec najvišjega razreda, ni vozil Toura ali Gira, je pa po sklenjeni kolesarski poti več kot dve desetletji ostal vpet v šport, ki mu je zaznamoval življenje. Danes je direktor Kolesarskega kluba Perutnina Ptuj, enega pomembnejših slovenskih klubov za razvoj mladih kolesarjev, iz katerega so prišla številna znana imena slovenskega kolesarstva.
Čeprav danes deluje predvsem v organizacijskem ozadju, se še dobro spominja časa, ko je tudi sam sanjal o velikih dirkah.
Dan, ko se je ena zgodba nepričakovano končala in druga začela
Ko je beseda nanesla na konec kariere, je sprva zavzdihnil in dejal: "Zanimiva zgodba je okoli tega." Pri 21 letih še ni bil nasičen kolesarstva, razlog je bil povsem drugačne narave: "V bistvu se nisem sam odločil za konec."
Dogajalo se je leta 2001 na dirki Po Sloveniji, ki bo novo nadaljevanje dobila med 17. in 21. junijem. Ena od etap se je končala na Ptuju, v bližini njegovega doma. Dopoldanski del dirke je odpeljal dobro in si ni mislil, da bo sledilo takšno popoldne. Na sporedu je bil še kronometer na Roglo. Do polovice vzpona je šlo vse po načrtih. Potem ga je zmanjkalo.
"Vzgajamo ljudi za življenje," poudarja Kelner, ki v športu ne vidi le rezultatov.
"Do polovice je bilo vse super, potem pa me je odrezalo. Na vrh sem se še privlekel, vendar sem bil izven časovne omejitve, zato se je dirka zame končala predčasno," je dejal Kelner, ki ima etapno zmago na Dirki po Hrvaški iz leta 2000.
Takrat še ni vedel, da bo prav tisti dan odločil njegovo nadaljnjo pot. Kmalu zatem mu je direktor kluba sporočil, da nanj v prihodnje ne računa več kot na kolesarja. Namesto tega mu je ponudil mesto trenerja. Danes priznava, da ga je odločitev presenetila: "Bil je kar šok. Nisem si želel končati, kar je pri teh letih povsem razumljivo. Zdaj, ko gledam nazaj, je bilo prav, da se je tako zgodilo."
Razum je prevladal že takrat. Ni trmasto vztrajal, ampak je dal aktivno kolesarsko športno pot na stranski tir: "Če smo čisto iskreni, nisem bil vrhunski kolesar in verjetno tudi ne na ravni, da bi to postal."
Prav ta izkušnja mu danes pomaga razumeti mlade športnike in starše, ki se vsak dan soočajo z omejitvami, pričakovanji in razočaranji.
Za seboj je imel 12 kolesarskih let, potem ko je začel pri devetih letih z zmago na Zlatoličju s kolesom BMX, v karieri pa je na pripravah treniral tudi z Andrejem Hauptmanom, Zoranom Klemenčičem, Martinom Hvastijo …
Od trenerja do direktorja
Konec tekmovalne poti ga ni odpeljal stran od kolesarstva. Ostal je v klubu, najprej kot trener, nato je pomagal tam, kjer so ga potrebovali. Bil je sekretar, športni direktor, deloval v članski ekipi, bil vpet v organizacijo in bil zraven tudi v obdobju, ko je Perutnina Ptuj imela posebno veljavo v kolesarskem svetu.
Od leta 2018 je direktor kluba, a se je njegova druga kariera v ptujskem kolesarstvu gradila precej dlje. Posebej živo se spominja obdobja okoli let 2005 in 2006, ko je v Perutnino Ptuj prišel Martin Hvastija, najprej kot kolesar, nato kot športni direktor, ki je deloval skupaj s Srečkom Glivarjem. Kelner je bil takrat ob članski ekipi, in kot pravi, je pomagal pri vsem, kar je bilo treba – Hvastiji je pomagal tudi v slovenski reprezentanci.
Po njegovih besedah se je kolesarstvo od njegovih časov močno spremenilo, a delo ostaja osnova uspeha.
"Takrat sem bil zraven. To so bila najboljša leta Perutnine." V tistem obdobju so za ptujsko ekipo pedale vrtela močna slovenska kolesarska imena. V dresu Perutnine so vozili Martin Hvastija, Borut Božič, Jure Golčer, Mitja Mahorič, Jure Kocjan, Radoslav Rogina, Kristijan Koren … To so bila leta, ko je bil Ptuj tudi resen članski projekt.
Kelner se spominja tudi let 2007 oziroma 2008: "V zlatih časih smo bili tudi najboljša kontinentalna ekipa, kar pove o takratni naši kakovosti."
Prav zato se danes vprašanje o morebitni vrnitvi članske ekipe zdi logično. Kelner ne beži od zgodovine, vendar dobro ve, kaj bi tak projekt danes zahteval. Dodatne ljudi, sposobne in usposobljene, bistveno več denarja, program, dirke, kolesa, vozni park in celoten sistem, ki bi ga bilo treba peljati iz dneva v dan.
Zato v kratkoročnem obdobju vrnitve članske ekipe ni na vidiku. Energijo danes usmerjajo tja, kjer lahko naredijo največ: v mlade, v razvoj, v osnovo, iz katere lahko najboljši pozneje odidejo v večje sisteme.
"Razlika je vesoljska"
Ko primerja obdobje svoje kariere z današnjim časom, uporablja skoraj enak izraz kot številni nekdanji športniki: "Razlika je vesoljska."
V njegovih časih se trening ni meril v vatih, analitikah in podatkih. Meril se je v kilometrih.
"Danes vsi gledajo vate in višince. Takrat smo beležili kilometre. Trenirali smo eno uro dve, tri ali štiri ure in to je bilo to."
Današnji mladinci uporabljajo merilnike moči, analizirajo treninge, spremljajo obremenitve in imajo dostop do znanja, ki ga njegova generacija ni poznala niti v članskih vrstah: "Napredek tehnologije in znanja je šel neverjetno naprej. Izobražujejo se trenerji, napreduje tehnika, oprema se razvija."
A ob tem opozarja, da obstaja nekaj, česar tehnologija ne more nadomestiti: "Dela ne more nadomestiti nihče. Če želiš uspeti, ti nobena oprema ne bo pomagala. Garati moraš in kolesarstvo je garaški šport."
Pogačar in Roglič sta spremenila tudi starše
Uspehi slovenskih šampionov, kot sta Tadej Pogačar in Primož Roglič, so v zadnjih letih v kolesarstvo pripeljali veliko novih otrok. In veliko novih sanj. Kelner opaža, da se je skupaj z zanimanjem za šport spremenila tudi vloga staršev, kar je lahko v določenih primerih tudi težava: "Danes so že skoraj vsi lahko trenerji. Vpišejo v ChatGPT, dobijo določene informacije, pa že vedo več kot trenerji, ki so bili na kolesu in imajo za seboj prave kolesarske izkušnje."
Marjan Kelner poudarja, da sta uspeha Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča močno povečala zanimanje mladih za kolesarstvo ter spremenila tudi pričakovanja številnih staršev.
Ne govori le o starših, temveč tudi o mladih športnikih, ki imajo prek spleta dostop do ogromne količine informacij, ki jih lahko zavedejo.
Posledično se vse pogosteje dogaja, da trenerji niso več edina avtoriteta: "Danes vsi vedo, kako bi morali trenirati, kaj je dobro in kaj ni dobro. Pojavljajo se tudi primeri, ko posameznik začne trenirati po svojih metodah, čez nekaj mesecev pa ugotovi, da rezultati niso takšni, kot je pričakoval. Takrat se pogosto vrnejo. Ker nimamo članske ekipe, stremimo k temu, da kakšnega našega fanta priporočimo drugim. In če kdo dela po svoje, ga težko priporočiš."
Primerjava, ki jo razume vsak starš
Ko želijo v klubu mladim razložiti pomen doslednosti treniranja, uporablja primerjavo, ki jo razume vsak: "Če ima športnik pet treningov na teden in vsak teden izpusti enega, to na koncu leta pomeni več kot petdeset izgubljenih treningov. Če to preslikamo v delo zaposlenega, sta to več kot dve plači."
Prav ta primer največkrat uporabi tudi pri starših. Če bi nekdo v službi izpustil toliko delovnih dni, bi hitro občutil posledice. V športu pa marsikdo misli, da se en izpuščen trening ne pozna. "Kolesarstvo je, kot sem povedal, garaški šport. Talent lahko pomaga odpreti vrata, ne more pa namesto športnika opraviti dela," poudarja.
Mladi Maj Bohak Red Bull - BORA - hansgrohe navdušil z veliko potezo
Maj Bohak je iz Perutnine Ptuj odšel v razvojni sistem ekipe Red Bull – BORA - hansgrohe.
Ena največjih sprememb v primerjavi z njegovimi časi je tudi način iskanja talentov.
Če so se nekoč mladi kolesarji dokazovali precej dlje in hodili v tujino v drugem delu kariere, danes največje ekipe spremljajo tekmovalce že pri šestnajstih ali sedemnajstih letih. Na radarju so tudi tekmovalci Kolesarskega kluba Perutnina Ptuj. Nadarjeni Maj Bohak, ki je dopolnil 17 let, spada med talente svoje generacije in je letos prestopil v razvojni sistem Red Bull - BORA - hansgrohe Development Team.
Kelner pri tem ne skriva, da takšnih prestopov ni mogoče preprečiti: "Ne moreš ga zadržati. Ga tudi ne želiš, ker mu želiš najboljše. V klubu skušamo mladim pomagati pri naslednjem koraku. Če nekdo opazi našega kolesarja, potem pomeni, da se v klubu dobro dela. V preteklem letu smo imeli med mladinci odlične rezultate v Sloveniji."
Bohakov primer je še posebej zanimiv. Na eni najpomembnejših mednarodnih dirk v mlajših kategorijah je pred odločilnim vzponom ostal brez svojega tekmovalnega kolesa: "Moral je na rezervno kolo s klasičnimi zavorami, a je kljub temu na najtežji etapi najprej ujel konkurenco in jo nato premagal, povrhu vsega pa se je tekmecem odpeljal za več kot minuto. Način, kako je zmagal, je bil fascinanten."
Nekdanji kolesar ptujske ekipe Gregor Gazvoda, Kelnerjev vrstnik, ki zdaj skrbi za razvojno ekipo pri nemško-avstrijskem moštvu, je imel Bohaka zabeleženega že pred leti.
Kelner pravi, da največje ekipe danes spremljajo praktično vse najpomembnejše mednarodne mladinske dirke. Skavti ne gledajo zgolj rezultatov, ampak tudi način dirkanja, razvoj, obnašanje in potencial posameznika.
Pri najboljših se spremljanje začne že v mlajših kategorijah, še izraziteje pa v mladinskih kategorijah. Na Ptuju takšne zgodbe razumejo kot priznanje svojemu delu: "Če gre fant naprej, si lahko samo ponosen. Predvsem pa si želimo, da si zapomnijo, da so bili nekoč del našega kluba."
Ne vzgajajo samo kolesarjev
Čeprav klub letos praznuje 41 let delovanja, Kelner ne govori o lovorikah. Veliko raje govori o ljudeh in pogleduje proti prihodnosti. Prepričan je, da je največja vrednost športa daleč od medalj, pokalov in rezultatov.
"Mi zmeraj rečemo, da vzgajamo ljudi za življenje. Najprej želimo vzgojiti človeka. Če se potem iz njega razvije še vrhunski kolesar, toliko bolje. Šport je veliko več kot rezultat, kar sem okusil tudi na lastni koži. Otroci se skozi treninge učijo organizacije časa, odgovornosti, spoštovanja in discipline. Že kot mladinec moraš znati uskladiti šolo, treninge in druge obveznosti. Sam se spomnim, da smo morali nekoč zapustiti Dirko po Jugoslaviji, ker smo morali v šolo opravljat izpite," poudarja.
Po njegovih besedah se je kolesarstvo od njegovih časov močno spremenilo, a delo ostaja osnova uspeha.
"V klubu smo kot eno – od mehanikov do vodstva in vseh, ki so tesno povezani z delovanjem kluba. Hvaležen sem za njihov trud in vso pomoč. Številna opravila opravimo tudi člani vodstva. Pomembno je, da iste vrednote delimo vsi v klubu – predsednik David Visenjak s celotnim vodstvom in naš pokrovitelj Perutnina Ptuj z upravo," je poudaril Kelner. "Kolesarstvo bo ostalo tudi po Pogačarju in Rogliču."
V zadnjih letih slovensko kolesarstvo doživlja razcvet, kakršnega si še pred desetletjem ni znal predstavljati skoraj nihče. Tadej Pogačar je številka 1, Primož Roglič je kot prvi osvojil tritedensko dirko, preostali slovenski kolesarji pa so prav tako opozarjali nase na največjem kolesarskem odru.
Po njegovem mnenju ni bojazni, da bi evforija izginila, ko se bodo velikani slovenskega kolesarskega športa poslovili: "Kolesarstvo je bilo pred Pogačarjem in Rogličem, kolesarstvo bo tudi za njima."
Poli maraton: več kot dogodek, ki je postal del Ptuja
Če je Kolesarski klub Perutnina Ptuj v štirih desetletjih vzgojil številne mlade kolesarje, je njihov rekreativni Poli maraton postal nekaj drugega. Postal je dogodek, ki že dolgo presega okvirje tekmovalnega športa. Poli maraton je danes ena najbolj prepoznavnih rekreativnih kolesarskih prireditev v Sloveniji. Letos je doživel že 24. izvedbo, čez vsa leta pa je njegove trase prevozilo že blizu sto tisoč kolesarjev.
"To je že blagovna znamka. Ljudje si konec tedna organizirajo tako, da pridejo na Poli maraton. Naš rekreativni maraton nima tekmovalnega vzdušja. Čas na Poli maratonu ni v ospredju. Pomembnejša sta druženje in doživetje. Nimamo niti ciljne črte. Nekateri še vedno tekmujejo, ampak to ni namen. Na Ptuj ne pridejo zgolj aktivni tekmovalci ali rekreativci. Prihajajo družine, nekdanji člani kluba, prostovoljci in ljudje, ki jih s kolesarstvom povezuje predvsem način življenja," razlaga Kelner.
