Humanitarček
Nedelja, 5. 12. 2021, 10.01
3 leta
PROJEKT VIDA - HUMANITARČEK
Mislili so, da sem klošarka. Ampak jaz sem samo rada sedela tam, v avli ... res je toplo.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
6
Objavljamo zgodbo in pojasnilo, kot so ga zapisali v društvu Humanitarček.
"Jelica sem. Ne bi bila rada kaj drugega. To je domače od Jelka, tako so me doma klicali.
Kmalu bo spet sveti večer. Rada sem imela ta praznik že kot mala, zdaj ga imam manj ... Ko Mirkeca ni več. Mirkec je bil moj mož, ta vredu gospod. Jaz sem bila bolj kmečka deklina, ampak on – on pa je bil fejst. Res fejst. Je znal se lepo oblečt, pa lepo nasmejat. So se mu luknjice naredile, tam pod očmi. Take sive oči je imel, ta moj Mirkec.
Včasih sva naredila smrekico. Jedla pečenko, pa domač kruh. Spila kak kozarček, pa kakšno sladkarijo. Ob polnoči sva šla k polnočkam se podružit. Pa malo med ljudi. Nazaj sva šla za roko. Nisva si velikih daril dajala. Jaz sem kaj zaštrikala. Mirkec pa je kaj 'naškompal'. Mi je že kaj lepega dal. Včasih mi je kako leseno šatuljo naredil, je rekel – da boš dragulje notr dala. Pa čeprav jih nisem imela. Pa sva potem notri dajala papirčke od čokolade, ki sva jih v kuglice zvila.
Zdaj sem že deset let sama. Bolezen ga je vzela. Hitro je šlo. En dan ga je začelo nekaj bolet, tam v trebuhu. Sva na avtobus šla, pa k zdravniku. Sva čakala dolgo, dolgo. Pa je najprej rekel zdravnik, da mu nič ni. Samo je bil vsak dan slabši. Moj Mirkec.
Z dvema penzijama je bilo boljše, zdaj gre vse za položnice. V teh dneh rada gledam čez okno, lučke. Malo manj 'štroma' gre, ko je vse razsvetljeno. Pa lepo je. Samo pokanja ... tega pa ne razumem. Zakaj si ljudje tako želijo v vojski bit? Mene vedno strese. Vedno sem v teh dneh šla v tavelike trgovske centre, samo letos ne vem, kako bo. Ko je ta virus, pa se ne sme nikamor. Vedno sem tako sedela tam in gledala smreko. Toplo je bilo, pa lahko sem imela tatanjšo jakno. Ni bila tako 'znucana'. Samo so me vedno potem varnostniki ven ganjali. Mislili so, da sem klošarka. Ampak jaz sem samo rada sedela tam, v avli ... res je toplo. Včasih sem šla v toaleto, da so se zamenjali. Enkrat sem tako našla 2 evra. Sem si lahko kupila toast pa par rezin ene šunkarce. Sem imela pravo božično večerjo. Samo potica ... ta pa je bila draga. Tudi sestavine ... pa bi jo sama spekla. Ampak položnice je bilo le treba plačat. Vedno sem nekaj našparala, za nekaj rezin salame. Sem pogledala, če je kje v časopisu kaka akcija. Kruh pa sem od prej prišparala, kaki starejši. Pa se je dal v skrinjo.
K polnočkam pa ne hodim. Nimam dosti lepe bunde, pa čevlji so zgonjeni. Pa tam tudi ljudje v pušico vržejo denar. Jaz bi, samo s čim pa naj potem štrom plačam? Lani me je eno društvo našlo. Malo po tistem, ko sem si kupila šunkarco. Jim je varnostnik povedal za mene. Mi ni pustil, da grem, sem že mislila, da me bo zaprl. Samo mi je pa čaj kupil. Trije so prišli, res so bili prijazni, nič posiljeni. So rekli, da jih na babico spominjam, da če lahko grem z njimi v fasungo. Sem si lahko zbrala veliko salam, pa sveži kruh. Nekaj so mi potem februarja s penzijo naredili, da imam zdaj še več. Pa nov radiator dali. Vsaki mesec pride na dom hrana, cela fasunga, da ne rabim nosit. Sem mislila, da sanjam. Nisem bila sploh lačna lani. Oni so bili moji Božički. So mi dali tudi lučke, pa smrekico. To me je tako ganilo, ker to res ne bi rabili. So sami stroški, ampak so vedeli, da si tako želim. Rada imam lučke. To moram letos še gor naredit na sveti večer. Sem mislila, da je nikoli ne bom več mela, samo zdaj pa imam. Pa še lučke! Take, ki utripajo! So mi dali spomladi tudi domači kvas, pa mi dajejo moko in vse. Zdaj je za nas stare nevarno, da okrog hodijo. Letos bom si spekla šarkelj. Zdaj že znam. So mi za rojstni dan dali knjigo z recepti. Ne vem, zakaj so dali ime mu Rudl. Jaz ga kličem po svoje. Pa najprej mi ni šlo. Samo tudi če ni lepo, je pa za pojest. Zdaj pa so že lepi. Letos, če bo odprto, ga nesem enega onemu varnostniku, ki je lani društvo klical, da so mi pomagali. Bom mu naredila take male žemljice, da bo imel, če bo v nočni. Da se bo širil božični duh."
Kmalu bo spet sveti večer. Rada sem imela ta praznik že kot mala, zdaj ga imam manj ... Ko Mirkeca ni več. Mirkec je bil moj mož, ta vredu gospod. Jaz sem bila bolj kmečka deklina, ampak on – on pa je bil fejst. Res fejst. Je znal se lepo oblečt, pa lepo nasmejat. So se mu luknjice naredile, tam pod očmi. Take sive oči je imel, ta moj Mirkec.
Včasih sva naredila smrekico. Jedla pečenko, pa domač kruh. Spila kak kozarček, pa kakšno sladkarijo. Ob polnoči sva šla k polnočkam se podružit. Pa malo med ljudi. Nazaj sva šla za roko. Nisva si velikih daril dajala. Jaz sem kaj zaštrikala. Mirkec pa je kaj 'naškompal'. Mi je že kaj lepega dal. Včasih mi je kako leseno šatuljo naredil, je rekel – da boš dragulje notr dala. Pa čeprav jih nisem imela. Pa sva potem notri dajala papirčke od čokolade, ki sva jih v kuglice zvila.
Zdaj sem že deset let sama. Bolezen ga je vzela. Hitro je šlo. En dan ga je začelo nekaj bolet, tam v trebuhu. Sva na avtobus šla, pa k zdravniku. Sva čakala dolgo, dolgo. Pa je najprej rekel zdravnik, da mu nič ni. Samo je bil vsak dan slabši. Moj Mirkec.
Z dvema penzijama je bilo boljše, zdaj gre vse za položnice. V teh dneh rada gledam čez okno, lučke. Malo manj 'štroma' gre, ko je vse razsvetljeno. Pa lepo je. Samo pokanja ... tega pa ne razumem. Zakaj si ljudje tako želijo v vojski bit? Mene vedno strese. Vedno sem v teh dneh šla v tavelike trgovske centre, samo letos ne vem, kako bo. Ko je ta virus, pa se ne sme nikamor. Vedno sem tako sedela tam in gledala smreko. Toplo je bilo, pa lahko sem imela tatanjšo jakno. Ni bila tako 'znucana'. Samo so me vedno potem varnostniki ven ganjali. Mislili so, da sem klošarka. Ampak jaz sem samo rada sedela tam, v avli ... res je toplo. Včasih sem šla v toaleto, da so se zamenjali. Enkrat sem tako našla 2 evra. Sem si lahko kupila toast pa par rezin ene šunkarce. Sem imela pravo božično večerjo. Samo potica ... ta pa je bila draga. Tudi sestavine ... pa bi jo sama spekla. Ampak položnice je bilo le treba plačat. Vedno sem nekaj našparala, za nekaj rezin salame. Sem pogledala, če je kje v časopisu kaka akcija. Kruh pa sem od prej prišparala, kaki starejši. Pa se je dal v skrinjo.
K polnočkam pa ne hodim. Nimam dosti lepe bunde, pa čevlji so zgonjeni. Pa tam tudi ljudje v pušico vržejo denar. Jaz bi, samo s čim pa naj potem štrom plačam? Lani me je eno društvo našlo. Malo po tistem, ko sem si kupila šunkarco. Jim je varnostnik povedal za mene. Mi ni pustil, da grem, sem že mislila, da me bo zaprl. Samo mi je pa čaj kupil. Trije so prišli, res so bili prijazni, nič posiljeni. So rekli, da jih na babico spominjam, da če lahko grem z njimi v fasungo. Sem si lahko zbrala veliko salam, pa sveži kruh. Nekaj so mi potem februarja s penzijo naredili, da imam zdaj še več. Pa nov radiator dali. Vsaki mesec pride na dom hrana, cela fasunga, da ne rabim nosit. Sem mislila, da sanjam. Nisem bila sploh lačna lani. Oni so bili moji Božički. So mi dali tudi lučke, pa smrekico. To me je tako ganilo, ker to res ne bi rabili. So sami stroški, ampak so vedeli, da si tako želim. Rada imam lučke. To moram letos še gor naredit na sveti večer. Sem mislila, da je nikoli ne bom več mela, samo zdaj pa imam. Pa še lučke! Take, ki utripajo! So mi dali spomladi tudi domači kvas, pa mi dajejo moko in vse. Zdaj je za nas stare nevarno, da okrog hodijo. Letos bom si spekla šarkelj. Zdaj že znam. So mi za rojstni dan dali knjigo z recepti. Ne vem, zakaj so dali ime mu Rudl. Jaz ga kličem po svoje. Pa najprej mi ni šlo. Samo tudi če ni lepo, je pa za pojest. Zdaj pa so že lepi. Letos, če bo odprto, ga nesem enega onemu varnostniku, ki je lani društvo klical, da so mi pomagali. Bom mu naredila take male žemljice, da bo imel, če bo v nočni. Da se bo širil božični duh."
Humanitarček je prostovoljno, neprofitno društvo, ki združuje člane, ki delujejo na entuziazem. Kljub temu, da nimajo zaposlenega niti enega člana, ampak vso prostovoljno dejavnost izvajajo po redni službi. 2. decembra 2021 je bilo v #projektVida vključenih 1.459 starostnikov. Zavedajo se, da je ta številka majhna v primerjavi z 90 tisoč, kolikor jih živi pod pragom revščine, a je za njih precejšen zalogaj. Zato so se odločili, da za pomoč prosijo vse prostovoljce, ki bi jim pomagali narisati na obraze starostnikov nasmehe, da se prijavijo prek spletnega obrazca.
6