Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Nedelja,
21. 11. 2021,
8.52

Osveženo pred

2 leti, 11 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0,94

2

Natisni članek

Natisni članek

Projekt Vida starejši pomoč Humanitarček Humanitarček

Nedelja, 21. 11. 2021, 8.52

2 leti, 11 mesecev

Žalostna življenjska zgodba čevljarja Franceta s srečnim koncem

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0,94

2

Čevljar | Foto STA

Foto: STA

Objavljamo zgodbo in pojasnilo, kot so ga zapisali v društvu Humanitarček. 

Zdaj sem sam. Kuham si ne, nimam ne denarja, ne volje. Penzije imam 480 evrov, malo hiško in spomine.

France, po Prešernu. Rojen sem bil na drugi strani Sotle, takrat smo bili še vsi ena država. Bili so drugi časi. Ni mi bilo težko doma. Veliko smo delali na zemlji, orali, obračali. Ampak mi ni bilo težko, je bilo le naše. Najraje sem delal z živino, tudi kidat gnoj mi ni bilo težko. Pet bratov nas je bilo.

Edino verouka pa nisem maral. Župnik je bil grob mož. Če si zamujal, te je zlasal, pa postavil v kot. Včasih nas je s palico pretepel. Mi je enkrat razbil obrv, še vedno imam tam buško. Doma pa je še ata svoje dodal. Pa še to zato, ker smo zamudili na verouk. Taki časi so bili. Ampak mene župnik k sreči ni maral, to je bilo boljše, kot če te je imel rad. Takrat te je v zakristijo povabil, ni pa tepel ljubljenčkov. Dva brata sta bila njegova ljubljenčka, Tone je iz hruške zabingljal pri 19., Cene pa je pil že pri 14. So ga v zavod poslali, je potem skočil z mosta čez leta. Mogoče nima niti take veze z župnikom.

Čevljar sem postal, rad sem delal z rokami, že kot mali. Moj ata je bil kmet. Želel je, da se za nekaj izšolamo otroci. Samo najstarejši ni v mesto šel, je doma ostal.

V mestu sem spoznal Julči. Tajnica je bila v šoli, prijazna ženska. Lepa kot slika. Poročila sva se, ko je imela 19 let. Malo hišico sva si naredila, jaz sem delal veliko, za celo vas sem "šolne poštimal". Julči je šivala potem še doma – zavese, obleke, kar je bilo. Dolgo kar na roke, potem sem ji kupil šivalni stroj. Rodila mi je sineka – Marjančka. Bil je mali že kot dojenček, potem pa tudi. Štrleča ušesa je imel. Takrat so rekli, da je "veliki pritlikavec". Ni bil odprte glave, za šolo ni bil. Za čevljarja pa tudi ne. Ni imel potrpljenja, pa slab vid. Bil pa je dobrovoljček. Vedno je stikal za sladkim. Ampak žene – žene ni bilo zanj.

Ko sva šla v penzijo, sem Julči obljubil, da bova šla vsaj enkrat v toplice. Veliko so jo bolele kosti, od revme. Vedno sva gledala slike toplic, pa to lepo vodo. Ampak penzija je bila prenizka, pa kam bi dala Marjančka. Da bi pa vsi šli, pa ni bilo denarja. Tako sem jima na morju kupil en vikend nočitev, pa karto za vlak. Sebi nisem, ni šlo čez mesec.

Julči je pri 67. potem opazila, da ima neko bulo v prsih. Prav videla se ji je že, ker je toliko shujšala. Meni je rekla, da "hoče bit šlang". Ampak sem vedel, da ni tako. Enkrat je padla "vkup" med kuhanjem. Sem klical dohtarico. V bolnico je morala. Same velike besede tam – "mestastaze", "maligno" ... Šele ena mlada sestra mi je povedala, da je rak na prsih in da je vsepovsod.

Vzel sem jo domov, mojo Julči. Bila je kot trska. Doma je samo še spala. Jaz sem ji kuhal, kar je hotela. Kupoval sem ji čokolado, pa čeprav nisva z Marjančkom potem imela za več kot za kostno juho. Ampak je veliko kričala, bolelo jo je. Ni več vstajala, pa sem jo umival, ji menjal plenico. Velikokrat je bila brez, na recept jih ni bilo dosti za cel mesec, pa sem jo zavil v rjuho, potlej pa jo umil. Umrla je na Miklavža. Moja Julči.

Marjanček je potem na živcih zbolel. Ni bilo več Julči, ki ga je znala pomirit. Kradel je sosedom. V gostilni je delal dolg, pil je. Sem prosil, da mu ne dajejo. Da ne morem plačati. Pa so mu dajali. Potem je hodil na Julčin grob spat.

16. februarja ga je zbil avto. Je umrl kot pes na cesti. Zjutraj so ga našli – plavega, pobruhanega. Samo se je pa smejal.

Pokopal sem ga, velike dolgove je pustil. Pa pogreb je bil drag.

In zdaj sem sam. Kuham si ne, nimam ne denarja ne volje. Peč se mi je pokvarila, imam mali grelec. Štumfe imam že znucane, zluknjane. Julči ni več, da bi jih klamfala. Pralni stroj pa se je tudi nekaj zaštofal. Hladilnik dolgo ne dela, pa ne morem po njega, kako bi ga pa privlekel? No, pa pod 300 evrov ga ni. Pač ne jem več jogurtov.

Penzije imam 480 evrov, malo hiško in spomine. Gledam na cesto in čakam Julči. Pa bi me pri 82. prej Matilda obiskala, na prazen želodec bo prišla prej.

EPILOG: Za Franceta je povedal poštar. Zasmilil se mu je mali možak, ki je vedno spraševal po katalogih iz "toplic".

Zelo težko si je pustil pomagati. Njegovo "srce" smo si pridobili z nakupom vencev za 1. novembra, ki smo mu jih pustili, da jih je odnesel na grob.

Nato je le dovolil obisk. Ne bomo lagali – stanovanje je bilo "štala". A z veliko volje nam je le uspelo. Ni želel nič "za hvala lepa", zato je popravil vse naše čevlje, čeprav jim (po naše) ni nič manjkalo.

V letu dni je dobil mesto v domu starejših. Vseeno je doma komajda zmogel, pa kup bolezni se ga je lotilo. Skrbelo nas je, kako bo prenesel. Pa je prav zacvetel – popravlja čevlje, pomaga na vrtu in po novem – poje v pevskem zboru.

lonec
Novice Tri zgodbe: to so Marinka, Ana in Tinka. Konec vas bo presenetil.
Projekt Vida je družbeno odgovoren, na trenutke tudi družbeno kritičen, in je nastal kot glas generacije, ki je ni na družbenih omrežjih in ji je sam splet tuj. Gre za projekt celostne pomoči starostnikom, starejšim od 65 let, ki ne dosegajo praga revščine. Zgodbe starostnikov in stiske so številne ter težke. Filozofija društva Humanitarček je delovanje brez zbiranja denarnih sredstev. Ljudi pozivajo h konkretni pomoči. Menijo, da vsak lahko najde starostnika v svoji okolici, z nasveti društva pa pomaga po svojih močeh. Temu se želimo pridružiti tudi na Siol.net. Z objavo zgodb starostnikov želimo med bralci povečati zavedanje in opozoriti na omenjeno problematiko ter na ta način pomagati predvsem starostnikom in seveda tudi društvu Humanitarček oziroma #projketuVida. Več informacij si lahko preberete na tej povezavi

Naj bo pomoč dostojna in dostojanstvena

Veliko je dilem na kakšen način pristopiti k #projektuVida in se ne obrniti stran. ​V društvu Humanitarcek so pripravili »Malo šolo pomoči«, da boste tisti, ki želite pomagati to tudi lažje storili.

Humanitarčki se pri svojem delu kdaj pa kdaj poslužijo tudi mini lažem, da bi tako lažje pristopili k starostniku, ki potrebuje pomoč.

Dva primera kako ravnajo v takšnih situacijah:

  • "Joj, dovolite, da vam doplačam. Veste, morala bi z babico po nakupih, pa nisva uspeli. Pa me vi tako spominjate nanjo. Prosim, naredite mi to uslugo."
  • "Veste, zunaj sem našel/a 20 €. Pa ni bilo lastnika. Dajva s tem plačat kar skupaj. Pa eno stvar dajva še v tisto škatlo, kjer zbirajo hrano za brezdomce."

​​​Če ne pomaga nič, potem pomaga iskrenost “veste, zelo rada bi vam pomagala, pa ne znam ... se opravičujem, če boste užaljeni ... ampak me tako spominjate na babi ...”

Zato pogumno!

Morda vas kdaj kdo odbije, a ne izgubljajte poguma ... revščina je stigma, a s takšnimi malimi dejanji jo dejansko rušite. Svet spreminjate dobesedno.

Še več o mali šoli pomoči si lahko preberete na strani #projektVida.

Društvu Humanitarček lahko pomagate tudi z nakazilo sredstev na TRR, vendar opominjajo, da  je to zadnja od možnosti, saj si želijo, da se jim ljudje pridružijo aktivno.​ A vendar vsega ne morejo zbrati preko Dobrodelka in včasih je kakšen evro le dobrodošel.

HUMANITARČEK

TRR:  SI56 0417 3000 1907 020

NAMEN NAKAZILA: #projektVida

CHAR

Referenca: SI00 - 2021

Ne spreglejte