SiolNET. Novice Slovenija
2,22

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Tri zgodbe: to so Marinka, Ana in Tinka. Konec vas bo presenetil.

2,22

termometer

lonec
Foto: Projekt Vida

Objavljamo zgodbe in pojasnila, kot so jih zapisali v društvu Humanitarček. 

Jaz sem Marinka. Nič mi ne manjka. Živela sem lepo. Bila sem gospodinja, moj mož pa je vozil robo po celem svetu. Nič nam ni manjkalo. Hčerko sva imela, Alino. Lepo dekle je bila, potem pa je začela kar hujšati. Najprej se ji je zdelo fino. Takrat je bila v tistih letih, ko dekleta želijo biti lepa. Ampak so kilogrami kar šli dol in dol. Bil je krvni rak. Hitro nama jo je vzel. Niti 17 jih ni imela. Mož je bil žalosten. Mislim, da mu je počasi pokalo srce. Vsak dan po malo, potem pa se nekega dne kar ni zbudil, pa jih niti 65 ni imel. Ostala sem sama. Imam pa zlato nečakinjo Dolores. Kot hčerka mi je, velika znanstvenica je. V tujini živi in dela pomembne stvari. Ampak živi pa daleč, dve letali potrebuje, da pride do mene. Saj niti ne vem, kako to gre. Letala pa nisem še nikoli videla od blizu. Včasih samo slišim, kako letajo po zraku. Me pa Dolores pokliče, pa piše mi pisma, kartice. Vse mi je uredila, pomaga pa mi tudi plačevati položnice. Stanovanje mi je preveliko. Zdaj sploh, ko je prišla epidemija. Družbe nimam. Čakam na Dolores, da pokliče. Čakam, da je dan mimo ... Včasih berem, včasih pa samo sedim in gledam skozi okno. Kuham pa ne več. Zakaj pa bi? Sama sem, nimam prave energije. Včasih si zapečeno polento naredim in jo ves teden po malem jem. Za kaj drugega pa nimam energije. Saj niti ne vem, kateri dan je danes. 
Janez Poklukar Novice Minister Poklukar oblekel zdravniško haljo in pomagal obolelim
Jaz sem Ana. Hiško imam, tam gori, visoko v "vesi". Nimam veliko. Malo hiško, ki ji streha pušča. A kako naj jaz pri 75 splezam gor? Učiteljica sem bila, a ne dolgo. Ko sem sinka rodila, sem ostala doma. Rada ga imam, samo ne vem, kje se je naučil biti tak. "Lutalica je". Moj mož je bil kmet, kot vsi njegovi. Rad je imel slivovico in viljamovko. Najprej za živce, potem pa že za žejo. Če tega ni bilo, pa je z vinčkom zalil. Če se je malo "podprl", je bil dobre volje. Ko pa se je premalo, je bil kot sršen. Ko pa je malo preveč spil, je razbijal. Mene je rad imel. A bolj je bil star, bolj je imel rad viljamovko in vinček, mene pa manj. Me je kdaj tudi malo počil, če ni bilo po njegovo. Tako sem si tudi zob zlomila. Potem pa je s traktorja padel. Glavo si je razbil in je bil dolgo v komi. Pogreb je drag bil, da sem porabila ves denar. Ampak saj daš vse za svoje ljudi. Mi ga je pa potem ves čas primanjkovalo. Saj ne potrebujem veliko, samo so pa draga drva, če jih sam ne moreš narediti. Za jesti pa ne potrebujem drugega, si paradižnik podušim in juho naredim. Včasih pa ga malo posladkam, za moč, ali pa kruh v juho nadrobim. Sin je odšel in ga ni blizu. Skozi okna mi piha in voda mi spušča v kopalnici. Sem jo v vedro lovila, da ni šla v nič, in potem z njo kuhala. Prala sem pa na roke, ker se je pralni stroj pokvaril. Kdo bi mi ga kupil in na "ves" gor pripeljal? V dom bi šla, pa nimam pokojnine. Nekam, kjer mi bo toplo in mi ne bo vleklo pod nogami, ter da se bom s kom lahko pogovarjala. Tudi televizije si želim, da si bom kaj pogledala, tako bodo tudi večeri krajši.
Franc Vindišar Novice V bolnišnicah prostih le še devet covidnih intenzivnih postelj #video
Jaz sem Tinka. Ne maram govoriti o sebi. V to malo hišo sem prišla, ko sem zapustila moža. To je bil takrat še greh, a o tem ne želim govoriti. Težko sem potem živela, velikokrat tudi za hrano nisem imela ... Ampak nisem več želela, da bi še naprej delal tako z menoj. Brcal me je, pa lasal. Otrok nisva imela, in tudi če bi jih, bi mi jih iz trebuha "zbil". Ne vem, ali še živi. Mogoče ga je vzela že ruša, ker je starejši od mene. Pa jih že sama imam 77. Že 25 let ne vem ničesar o njem. Ničesar. To hiško sem si vzela v najem, denar zanjo pa dala od majhne pokojnine in od tega, kar sem zaslužila z delom. Okoliški kmetje mi rečejo, da sem pridna delavka. Pobiram jabolka in krompir, pa kopljem, in se nabere. Dovolj za najemnino. Je pa hiška vlažna. Lastnik mi ne popravlja stvari. Vem pa, da nimam kam iti. Kam bi šla pri teh letih? Saj še avta nimam. Peš pa se ne morem seliti. Vse, kar imam, je v tej hiški. Me je sram, ker pozimi "dehtam". Ko grem v trgovino, ljudje mislijo, da sem umazana. Ampak je vlaga taka, da mi vse suknje "dehtajo" (smrdijo). Perem pa na roke, samo posuši se pa ne. Včasih kar mokro sukno oblečem, da jo telo posuši, ko grem do trgovine. Me pa kolk zelo boli, zato potrebujem palico pri hoji. Tisti kolk, v katerega me je mož največkrat brcnil. Pa glava ... Imam sestro. Samo ne vem, kje je. Nekje na Primorskem živi, ampak ko sem moža zapustila, sem sramoto družini naredila in sva stik izgubili. Zofi ji je ime. Njo bi še rada kdaj videla. 10 let je mlajša od mene. Moja edina družina je. Bi ji spekla potico, tako kot so jo znali mama. Zato vsak mesec prihranim kakšen evro, pa na kup dajem, da če jo najdem, bi kupila orehe, sladkor in jo spekla …  pa še enkrat bi si privoščila "esihflajš", po katerem se mi kar sline cedijo. Ampak meso je drago, res drago.
 

EPILOG: Za Marinko nam je v prvem valu epidemije pisala nečakinja, ki jo je zaskrbelo za teto. Pripravljena nam je bila povrniti vse stroške, če bi ji pomagali teto namestiti v dom, saj je ugotovila, da nikakor ne bo mogla tako pogosto priti k njej na obisk. Marinka pa je počasi tonila v apatijo v velikem, praznem stanovanju.

Za Ano nam je povedala soseda, lani maja. Gospa je živela v hišici, nevredni tega imena, shujšana do kosti. Jedla je le jabolka, kuhana na pari, ki jih je našla v okolici. Sosede je zaskrbelo, ker po več dni ni šla iz hiše.

Za Tinko nam je povedala patronažna sestra, ki jo je obiskala zaradi hudih bolečin v kolku. Njeno bivališče je bila ena soba v preurejenem gospodarskem poslopju. Divan je bil dotrajan, majav. In v resnici so se tam sprehajale številne živali. Nikakor se nam ni zdelo primerno, da bi Marinko namestili v dom. Gospa je bila čila, agilna, le zelo zelo osamljena.

In prišli smo na drzno idejo. Dolores (nečakinja) nas je pri tem podprla. Po skoraj letu, danes teče 14 dni, odkar nam je uspelo ... Tri gospe. Tri zgodbe. Štajerka. Notranjka. Dolenjka. Dve dotrajani bivališči in eno ogromno stanovanje. Gospe živijo skupaj ... Logična rešitev, bi marsikdo rekel. A niti ne tako enostavna. Potrebovali smo skoraj leto dni, da smo jih spoznali, prepričali. Predvsem pa, da smo pravnoformalno uredili vse papirje, obenem pa se sporekli z enim centrom za socialno delo, ki je našo idejo označil za absurdno, celo "nečloveško" (v resnici je ta opazka bolela, saj je nismo razumeli in je še vedno je ne). Dva centra za socialno delo pa sta nam res nudila podporo. Gospa Dolores pa je, ker ji je tetina blaginja najpomembnejša, odštela za najemnino sobe. Sama je rekla, da ima zdaj tri tetke.

Gospe so izkoristile tudi turistične bone in preživele dni skupaj. Ob tem smo preuredili še Marinkino stanovanje ... Vsaka ima zdaj svojo sobo, ki je samo njena, in urnik opravil ter veliko televizijo. Marinka kuha še za preostali dve. Ana se ne more najesti njene špinače s hrenovkami. Tinka je bila najtrši oreh. Ne govori veliko, se pa v družbi "komaratk" celo zasmeje. Veseli smo, da nas je podprla Dolores in da nam je MIOR skupaj z gospo Irena Munda omogočil, da smo stanovanje preuredili v bivališče, ki je primerno za vse tri. Dostopno, uporabno, funkcionalno. Nobena ne razmišlja več o domu. Včasih se malo sprejo, a se hitro spoprijateljijo. Navadno zaradi kave, kdaj jo bodo pile, ali o tem, katera jo bo skuhala. Trikrat tedensko prejemajo tudi tople obroke, da se ne mučijo preveč. In končno so vse site ... Dolgo smo iskali Zofko iz Primorske, da bi ji sestra spekla potico. Imena teh treh gospa so bila zaradi GDPR spremenjena, z izjemo imena Zofke, ki nam jo je dejansko uspelo najti.  

Projekt Vida je družbeno odgovoren, na trenutke tudi družbeno kritičen, in je nastal kot glas generacije, ki je ni na družbenih omrežjih in ji je sam splet tuj. Gre za projekt celostne pomoči starostnikom, starejšim od 65 let, ki ne dosegajo praga revščine. Zgodbe starostnikov in stiske so številne ter težke. Filozofija društva Humanitarček je delovanje brez zbiranja denarnih sredstev. Ljudi pozivajo h konkretni pomoči. Menijo, da vsak lahko najde starostnika v svoji okolici, z nasveti društva pa pomaga po svojih močeh. Temu si želimo pridružiti tudi na Siol.net. Z objavo zgodb starostnikov želimo med bralci povečati zavedanje in opozoriti na omenjeno problematiko ter na ta način pomagati predvsem starostnikom in seveda tudi društvu Humanitarček oziroma #projketuVida. 

Več informacij si lahko preberete na tej povezavi
Stare roke Novice O projektu Vida

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin