SiolNET. Novice Slovenija
9,23

termometer

  • Messenger
  • Messenger
PROJEKT VIDA - HUMANITARČEK

Pri 83 letih pozabljena od vseh. "Mogoče pa me virus ne pozabi in me odnese."

9,23

termometer

Objavljamo zgodbo in pojasnilo, kot so ga zapisali v društvu Humanitarček. 

"Sem Ester. Prejšnji mesec sem imela 83 let.
Živim tu gori, na gruntu. Malo hiško imam, še od mamce. Dovolj velika je za živet, čeprav mi vleče vsepovsod. Spim na divanu, v veliki sobi, kjer imam tudi šporhet. Tako mi je še najbolj toplo.
Moža je vzelo že pred leti, preveč je kadil, pa je raka dobil. Zdaj sem sama. Samo še to malo hiško imam, pa nič drugega. Pa sestro, ki živi nižje v vasi. Včasih sva si pomagali, sedaj pa ne more več do mene, ker ne more več voziti avtomobila. Jaz pa nikoli nisem vozila, je vedno moj Franci. To so bili drugi časi, ženske niso veliko vozile.

No, pa sina imam. Robija. Ni mi v ponos, ne govorim rada o njem. Veliko je v življenju pil, se pretepal, tudi kradel je. Zdaj živi v mestu, enkrat ali dvakrat na leto pa pride okrog. Nazadnje mi je še radio vzel, ker da ga ne rabim, če imam televizijo. Vedno pride okrog praznikov, ko ve, da mi kdo prinese kako meso ali sladkarije. 300 evrov imam penzije, mogoče par evrov več. S sestro sva pred časom šli na socialno, če se da kaj narediti, pa so mi rekli, da moji sestri pripada dodatek, ker nima otrok, meni pa ne. Pa jaz dobim manj penzije od nje, tega ne razumem. Ampak tam so rekli, da imam sina in bi on moral za mene skrbeti. Razen če mi podpiše, da ne bo. Prijazna je bila ta gospa, ampak nisem razumela. Naj terjam Robija, ki mi tako že ves krompir, pa meso iz skrinje pobere, da ima za sebe? Saj mu ne rečem nič, je le moj sin. Pa vedno je tako suh. Ampak kako naj ga na socialno spravim s seboj, da bo podpisal kaj?

Tako se pač znajdem. Saj imam gozd blizu, kjer se najde veliko uporabnega. So gobe, pa nekaj imam sadja. Največ jabolk. Me pa noge res ne nesejo več toliko. Pa štiri putke imam, da mi jajca dajo. Ena ne nese več, ker je že stara. Včasih sem še zajce imela, samo jih nimam več. Največ imam pa fižola, pa včasih po par dni samo fižolovo župco jem. Če putke jajčke dajo, si vlivančke naredim, če pa ne … pa pač samo. Strah me je, kje bom nove putke dobila, ko bodo te nehale nest.
Humanitarček Foto: Mateja_ Jordovič_Potočnik

Pred tem virusom sem še lahko kam prišla, je le avtobus stal malo naprej, da mi ni bilo treba po bregu hoditi. Sploh s težkimi torbami. Ko pa je virus prišel, ga kar ni bilo. Sem ga lani čakala in čakala na postaji. Niso niti na list napisali, da ga ni več. Zdaj gre samo tu in tam, ne vem, kam poklicat, kdaj gre. Na razporedu še vedno piše stari vozni red. Zdaj ne morem niti do štacune v vasi več, ker sestra ne vozi več po tem virusu. Sem klicala zdravnika, ali se nama lahko kako pomaga, ali naj kar crkneva tu gori, pa ga tako ne dobiš. Medicinska sestra pa mi je rekla, naj se na socialo obrnem. Sem prosila za patronažo, bi ji dala denar, da bi mi vsaj moko, sladkor in kako meso kupila. Pa položnice plačala, to res težko grem doli do pošte, torb pa res ne morem vleči za seboj.

Samo jaz res ne vem, na katero socialo naj grem, telefonske številke pa nimam. Tako pač zdaj čakam, kaj bo. Mogoče pa me ta virus odnese ali pa zima. Saj še nisem tako betežna, ampak kaj čem drugega. Tu gori sem pozabljena od vseh, dol ne morem. Mogoče pa me virus ne pozabi in me odnese."

Za gospo je društvu Humanitarček povedala mlada raznašalka časopisov, ki se je izgubila med prvimi delovnimi dnevi na tistih dolenjskih obronkih. Ester je vprašala za pot do sosednje hiše, nato pa ji preprosta gospa iz dotrajane hišice ni in ni šla iz misli …

EPILOG HUMANITARČKA: Poleti smo spoznali obe sestri, Ester in Emico. Agilno, živahno, a osamljeno 83-letno Ester in obnemoglo, komajda pokretno, precej zanemarjeno Emico, ki po več dni ni vstala iz postelje, si niti ni več kuhala sama, umivala pa se je le z mokro krpo, saj v banjo preprosto ni mogla več stopiti … Tu in tam je napravila še kakšno kruhovo župco, več pa ne.

Julija smo jima omogočili, da sta na enem od kmečkih turizmov izkoristili turistične bone, saj smo jima v tem času želeli urediti ustrezno bivališče. Na lokalnem CSD sem naletela na izrazito nekooperativnost, ki smo jo delno pripisali poletju, delno pa preprosti kadrovski podhranjenosti, tistega človeškega dejavnika pa na tem mestu ne bom omenjala. Emičino hiško nam je uspelo ustrezno urediti, Esterina pa je v resnici povsem dotrajana, na skorajda nedostopnem terenu. Po dolgem prigovarjanju smo ju nato le prepričali, da sta skupaj zaživeli v dolini, bližje vsej infrastrukturi, v prostorih Emičine hiške. Imata vsaka svojo sobico, kopalnico smo prilagodili in Ester na njeno željo preselili njen »šporhet«. Dosegli smo izredno finančno pomoč na pristojnem CSD, s katero smo preuredili kopalnico, da se lahko tudi Emica oprha, sanirali tla in ustrezno izolirali okna. Del pa smo namenili za nakup panelov, s katerimi si bosta lahko še dodatno ogrevali. Preselili smo vse štiri putke in zahvaljujoč Niki V. njuno "družino" povečali še za nekaj glav, saj Ester prinašajo resnično veliko veselja.

Z Robijem smo stopili v stik in po množici žolčnih besed in groženj le dosegli, da je podpisal vse dokumente, s čimer se je odpovedal skrbi za mamo – ter njeni nepremičnini. Ester pa je že prejela prvi varstveni dodatek, gozd in zanemarjeno njivo pa je dala v upravljanje bližnjemu kmetu, ki jima v zameno pomaga z ozimnico. Uraden najem za finančna sredstva bi namreč vplival na Esterin "prihodek" in ji ponovno odvzel varstveni dodatek. Ta jima je podaril tudi mucko, ki jima zdaj krajša večere … in obe sta kar oživeli. Brez skrbi – tudi nad hrano muck bdimo.

1 / 3
2 / 3
3 / 3

Obenem nam je uspelo zamenjati tudi osebnega zdravnika. Ker je del našega društva "iz stroke", se zavedamo, da je včasih preobremenitev resnično prevelika, da pa starostniki potrebujejo še posebej veliko posluha. Obe sestri imata zdaj mlado, srčno zdravnico, ki je takoj vključila patronažno službo, saj je Emica resnično slabo pokretna. S skupno pomočjo smo ji uredili dodatek za pomoč in postrežbo, saj potrebuje precej Esterine pomoči. Že samo obposteljni trapez, toaletni stol in hojica na naročilnico pa so Emici povrnili precej samostojnosti.

Med vsem tem pa nam je uspelo v lokalni skupnosti ponudnika avtobusnega prevoza le prepričati, da je v teh časih še kako nujno, da so vozni redi posodobljeni tudi na postajah, saj dejansko ne Emica ne Ester nista imeli dostopa do spleta – in sta lahko le nemočno čakali avtobus, ki ga ni bilo.


Zahvalno pismo društvu Humanitarček, ki s Projektom Vida, daje mnogim starostnikom novo upanje in voljo do življenja Zahvalno pismo društvu Humanitarček, ki s Projektom Vida, daje mnogim starostnikom novo upanje in voljo do življenja

Veliko je dilem, na kakšen način pristopiti k #projektuVida in se ne obrniti stran. ​V društvu Humanitarček so pripravili Malo šolo pomoči, da boste tisti, ki želite pomagati, to tudi lažje storili. Več o Mali šoli pomoči si lahko preberete na strani #projektVida. Pomagate pa lahko tudi z nakazilom sredstev na TRR, vendar opominjajo, da je to zadnja od možnosti, saj si želijo, da se jim ljudje pridružijo aktivno.​ A vendar vsega ne morejo zbrati prek Dobrodelka in včasih je kakšen evro le dobrodošel: ​HUMANITARČEK, TRR: SI56 0417 3000 1907 020, NAMEN NAKAZILA: #projektVida, CHAR, Referenca: SI00 - 2021.
  Čevljar Novice Žalostna življenjska zgodba čevljarja Franceta s srečnim koncem lonec Novice Tri zgodbe: to so Marinka, Ana in Tinka. Konec vas bo presenetil.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin