Velikan Gergijev in čudežni deček Majboroda

Nastop ruskega orkestra Mariinskega gledališča z Valerijem Gergijevim je bil najverjetneje vrhunec pred vrhuncem letošnjega Festivala Ljubljana, Gergijev in orkester se namreč septembra vrnejo še z Wagnerjem, a včerajšnji koncert je zagotovo pokazal, da je sloves tega sanktpeterburškega orkestra kot enega izmed najboljših na svetu povsem upravičen.

Koncert so začeli z dramatično in melodično uverturo iz Wagnerjevega Tannhäuserja, v kateri so že takoj pokazali svojo natančnost in polnost. Dirigent Gergijev tokrat ni stal na podestu, zato se je na čase zdelo, da se bo premaknil kar v samo sredino orkestra, a bolj intimna postavitev vseeno ni puščala prostora za karkoli manj od popolnosti. Gergijeva karizma in skoraj kirurška natančnost vodenja orkestra sta bili izjemni, in kot je po koncertu pripomnila ruska violinistka Olga Nasedkina, se je ves čas zdelo, kot da ima Gergijev v rokah nitke, s katerimi obvladuje prav vsakega člana orkestra.

Osrednji del koncerta je bil nekoliko manj melodičen, saj so skupaj s solistom na klavirju, ruskim dvajsetletnikom Dmitrijem Majborodo, odigrali Griegov koncert za klavir in orkester v a-molu, kjer so seveda do izraza prišle predvsem Majborodine klavirske sposobnosti. Mladenič, ki je ob markantnem Gergijevu morda res nekoliko zbledel, je bil vseeno nezmotljiv, njegove klavirske prekinitve orkestra, ki v Griegovem delu zvenijo kot naključne, pa so bile odigrane z eleganco. Nemško-norveški polčas je Majboroda po navdušenju občinstva zaključil s solo nastopom in dokazal, da je kljub mladosti suveren koncertant.

Najbolj presunljiv del večera je sicer nastopil po premoru, ko je orkester odigral Simfonijo št. 4 Petra Iliča Čajkovskega. Očitno na domačem terenu in v popolni formi se je Gergijev resnično izkazal. Kot nas je opozorila violinistka Nasedkina, je pri dirigiranju ključno to, kaj vse slišimo v pianissimu, torej mehkih odlomkih simfonije, ko je pomemben vsak instrument in vsak najmanjši odigrani zamah. Gergijeva natančnost tukaj ni zatajila, še najbolj je prišla do izraza v poskočnem in odrezavem tretjem stavku, ki ga godala večji del odigrajo brez lokov.

Nevidne nitke med njim in orkestrom so skoraj brez truda dosegale fortissimo, zato je bil najbolj presunljiv drugi stavek (Andantino in modo di canzona), kjer se je melanholičnost zlila z lepoto melodije, ki je dokončno začarala občinstvo. Če smo v prvi polovici koncerta občudovali predvsem izjemno tehnično dovršenost sanktpeterburškega orkestra, nas je pri Čajkovskem odneslo, tako kot številne druge obiskovalce, ki se niso mogli načuditi dejstvu, da se je tako vrhunski orkester ustavil v Križankah.

Torkov uvod v drugi del festivala je tako služil kot prepričljiv napovednik septembrskega Wagnerja in če kaj lahko sklepamo po predogledu, bo finale letošnje festivala res veličasten.