Utišani Ai Weiwei – mu res ni žal?

Svet je nanj res morda postal pozoren šele leta 2011, ko so ga kitajske oblasti 81 dni zadrževale na neznani lokaciji brez podanega razloga, kaj šele obtožnice, a Ai Weiweijevo umetniško ustvarjanje je svoj pečat na svetovni umetniški sceni pustilo že prej. K njegovi izpustitvi so pozivale umetniške institucije kot je Tate Modern, ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton in številni drugi svetovni politiki, in čeprav se je Ai Weiwei vrnil v svoje domovanje v Pekingu na naslovu 258 Fake, otvoritve njegovih razstav po priprtju v tujini potekajo brez njega. A to je samo iztek filma. Alison Klayman nam v dokumentarcu namreč predstavi tako umetnikova prelomna dela, kot vpogled v osebno življenje, tudi s pomočjo Aijevih dokumentarnih posnetkov, ki mu jih ne primanjkuje, saj s pomočniki beležijo praktično vse. Veliki prelom v njegovi umetniški karieri, predvsem z vidika vidnosti javnosti in kitajskim oblastem, se tako zgodi s projektom zbiranja imen otrok, ki so umrli v sečuanskem potresu maja 2008. Nekaj, česar kitajska vlada nikoli ni storila in kar bi v najboljšem primeru ostalo zapisano v državnih evidencah, je postalo umetniški projekt. Papirji popisani z imeni in rojstnimi datumi otrok so se spremenili v fasado narejeno iz nahrbtnikov, s katerimi je Ai Weiwei oblekel münchensko Haus der Kunst in s katerimi je izpisal stavek staršev ene od žrtev: Sedem let je srečno živela na tem svetu. Opise akcije je Ai objavljal na svojem blogu in kmalu dobil številne prostovoljce, ki so mu pomagali pri iskanju imen. Spletna prisotnost je zmotila oblasti, ki so mu blog ukinile, in Ai se je preselil na Twitter. Ko spletno utišanje ni zadostovalo, ga je čengdujska policija sredi noči pretepla v hotelu, zaradi česar je Ai dobil oteklino v možganih in bil posledično operiran. A Aijev oče je 16 let preživel v delovnem taborišču, zato bi težko pričakovali, da ga bo kaj takega ustavilo.

Ai je kazal sredinec državnim simbolom, posnel je film, kjer s podporniki v kamero veli: Jebi se, domovina!, bil je prvi vidni Kitajec, ki je, kljub temu, da je sodeloval pri gradnji olimpijskega stadiona, javno podvomil v duh pekinških olimpijskih iger. Skratka počel je vse, kar gre oblastem na živce, ne samo na Kitajskem, povsod po svetu, a le netaktni oblastniki takšne aktiviste skušajo utišati. Kitajskim komunistom je s priprtjem Aija uspelo ustvariti mit, simbol upora, ki je pristal na prvem mestu lestvice Art Review, kjer vsako leto izberejo sto najbolj vplivnih v svetu umetnosti. Ai je uvrstitev res komentiral s tem, da vplivnost očitno pomeni, da si krhek, a njegova krhkost, ki je v filmu prikazana s posnetki njegovega molka, ko se vrne domov, ga dela toliko bolj glasnega.

Never Sorry ni film o mitu tega umetnika, temveč o človeku za mitom. V njem spoznamo Aijevo preteklost, njegove začetke v New Yorku, ko je opozarjal na nevarnost AIDSa in ko je "veliko delal, a imel bolj malo pokazati", uporniško preteklost očeta, mamo, za katero pove, da ga ne vidi tako, kot ga vidi svet in bi bilo zato vseeno, če na ulici poberejo naključno starejšo gospo in jo podpišejo kot njegovo mamo, prijatelje in pomočnike, ki ga kličejo učitelj, pa vse do priprav na znamenito razstavo sončničnih semen v londonskem Tate Modern, ko izvemo tudi za Aijevega sina, ki ga nima s svojo ženo, temveč s prijateljico, kot pove sam. Trenutki veličine v javnosti se tako prepletajo s trenutki krhkosti v zasebnosti, s skoraj nevidnimi prehodi, ki sosledje biografskih segmentov povežejo v logično naracijo, začenši s prizorom o štiridesetih mačkah, ki živijo pri Aiju doma in med katerimi samo ena zna sama odpreti vrata. Film se konča z Aijevim priprtjem in utišanjem, prepovedjo zapuščanja države in dajanja izjav tujim novinarjem. Danes Ai spet tvita, lahko zapusti Peking, ne pa tudi države, občasno govori z novinarji in piše za Guardian, a po ogledu filma se zdi, da njegovega sina niso brez razloga prihranili za konec dokumentarca.