"Silna svinjarija" Malomeščanske svatbe

De Brejeva prva postavitev Malomeščanske svatbe na Slovaškem, zgodnjega Brechtovega dela, ki smo ga na slovenskih odrih že vajeni, naj bi po pisanju tamkajšnjih medijev še pred premiero dvignila kar nekaj prahu. Morda pristop slovenskega režiserja še najbolje opiše kar vložek iz predstave, kjer igralci med sproščenim pogovorom Malomeščansko svatbo označijo za "silno svinjarijo", medtem ko sami na odru jedo, izločajo in občujejo. Zato je sporočilo jasno: Malomeščanska svatba postavlja ogledalo družbi ne glede na to, ali gre za tisto iz leta 1919, ko jo je napisal takrat 21-letni Brecht, ali gre za družbo med vojnama, na katero v predstavi namiguje mimika, značilna za uprizarjanje Hitlerjevih brkov in prečke, ali pa gre preprosto za univerzalno kritiko družbe, ki se skriva za fasado "lepih" ritualov, kakršna je poroka.

Slovaško-slovenska izvedba, ki smo jo lahko v soboto videli na odru ljubljanske Drame, tako v sicer dokaj tradicionalni odrski postavitvi – dolga miza, za katero sedijo svatje – dopušča veliko prostora za grotesknost: pretirano raztegnjeni nasmeški, bizarni ples, svečana oprava svatov, ki jo dopolnjuje pokrivalo s pavovim perjem ene od gostij, in skromno, a z belim prtom pokrito pohištvo, ki ga je več mesecev sam sestavljal ženin (Richard Stanke). A kot se spodobi, je na Brechtovi svatbi vse gnilo in razpadajoče.

Oče neveste (Dušan Jamrich) neustavljivo pripoveduje zgodbe o sorodnikih, ki so zaradi vodenice umrli na družinski postelji, ki bi jo sam zato rad podaril mladoporočencema, njegovo dobrodušnost pa prekine namig na pedofilijo, nevesta (Petra Vajdova) se spogleduje z ženinovim prijateljem (Milan Ondrik) in živčno prikriva svojo nosečnost, ki jo potem razkrije ena od gostij poroke (Gabriela Dzurikova), nevestina sestra (Judit Bardos) pa samo išče trenutek, ko bo lahko sama s hišnikovim pomočnikom (Peter Brajerčik).

Razpadajo pa ne samo odnosi, temveč tudi pohištvo, ki ne zdrži pritiska nažiranja s polenovko in pudingom, za katera se zdi, da končata vse prej drugje kot v želodcih svatov, medtem ko svobodno po odru brizgajo kislo vino, puding, slina in urin gostov. Tako kot pohištvo razpade še pred koncem poroke, razpada tudi fasada idile, ki jo predstavlja poroka; ta se izkaže zgolj za preračunljivo potezo noseče neveste, ki bi raje kot z možem svoje novo pohištvo preizkušala z njegovim prijateljem. Morda je zato še posebej posrečen prizor, kjer nevesta med spolnim odnosom z ženinom izkoristi čas in prazno omizje, da poje nekaj pudinga, do katerega zaradi požrešnosti gostov prej ni prišla.

Morda smo bili zaradi tujega jezika kljub nadnapisom še bolj pozorni na kretnje igralcev, ki lahko ob poznavanju dela skoraj v celoti nadomestijo besede, zato o jezikovni pregradi težko govorimo. Razlika med slovaškim in slovenskim občinstvom je bila v Drami vidna zgolj v zamikih med izbruhi smeha – med tistimi, ki smo se smejali, ko smo šalo prebrali, in tistimi, ki so se smejali, ko so jo slišali.

De Brejeva svatba tako vse do konca preizkuša meje sprejemljivega za občinstvo, ki se je v prvi vrsti znašlo tudi pred neposredno nevarnostjo tekočin z odra, odlikuje pa jo posrečena izbira igralcev, ki so se nam, verjetno tudi zaradi nepoznavanja njihove zgodovine, večinoma zdeli kot ustvarjeni za dodeljene vloge. Ritem predstave, ki ne popusti vse do zadnjega kosa pohištva, in majhni namigi, ki lahko ponudijo uteho, da morda le ne gledamo predstave o nas samih, temveč morda o Nemcih ali kar Slovakih, pa omilita tiste gledalcem najbolj neprijetne akrobacije.