"Novinarstvo ni lahek poklic, pa čeprav ga zdaj omadežujejo na vsakem koraku"

Eno najpogostejših vprašanj za uspešne ženske je, kako usklajujete delo in družino, medtem ko tega, da bi podobno vprašanje zastavili moškemu, skoraj ne zasledimo. Kako na to gledate kot nekdanja novinarka? Iskreno povedano se mi zdi vprašanje, kako usklajujemo delo in družino, nekoliko enolično, nerelevantno. Seveda imajo tako nekatere ženske kot moški še vedno do družini prijazne urnike dela, a vse več je takih poklicev, ko služba ne traja striktno le osem ur. Ni več tako, da pač zapreš trgovino, izklopiš možgane in vse preostale ure v dnevu posvetiš le otroku.

Če obrnem to temo nase, sem imela takoj, ko sem dobila ponudbo, da se s porodniškega dopusta vrnem na Planet TV, grozno slab občutek zaradi družine, zaradi otrok, saj sem želela biti čim več časa z njimi. Če bi se namreč odločila, da sprejmem ponudbo, bi to pomenilo, da bi porodniški dopust prekinila dober mesec pred koncem.

Menim pa, da ima tudi kariera svojo ceno. Prepričana sem, da ženske, če smo zadovoljne s seboj, koristimo sebi, svoji družini, otrokom, svoji okolici. Del mene je tako poleg družine tudi moj posel, seveda pa zanj ne bi več naredila čisto vsega. Ko imaš otroke, je vedno prisotna tudi misel na to, da te doma čaka nekdo, ki te potrebuje bolj, kot ti potrebuješ službo.

Tako je bil tudi dogovor o moji vrnitvi na televizijo kompromis. Prvič na svoji karierni poti bom ob koncih tedna prosta, med tednom pa se vračam k šesturnemu in ne osemurnemu delovniku. A kot smo vajeni v novinarstvu, se lahko tudi to zavleče na deset ali 12 ur.

Vas zdaj, ko se po porodniškem dopustu vračate na male ekrane, mika, da bi poleg vodenja informativne oddaje posneli tudi kakšno dokumentarno? Navsezadnje imate za sabo že nekaj podobnih odmevnih projektov. To je nekaj, kar res pogrešam in kar me mika. Za zdaj sicer možnosti, da bi se lotila tudi snemanja dokumentarnih oddaj, še ni bilo, po drugi strani pa sem zdaj tudi sama v tem času, ko grem težko sama za dva ali tri tedne na pot, otroke pa pustim doma.

V časih pred otroki bi si upala iti kamorkoli. Sicer nisem poročala s kakšnega vojnega območja, ampak tudi v Venezueli in Braziliji ni bilo tako varno, nekajkrat me je bilo tudi strah. Sploh kot Zahodnjakinjo, ki je naokoli hodila z vso tisto opremo, ki smo jo potrebovali za snemanje.

Na začetku kariere pred televizijskimi kamerami ste delali tako v vlogi novinarke kot v vlogi voditeljice, danes pa se pojavljate le v vlogi zadnje. Kako je gledalcem le prenašati informacije? Kot voditelj, ki je nekaj časa delal tudi kot novinar, imaš kdaj težave, ko vidiš, kako je neki novinar zastavil zgodbo, ker bi jo ti mogoče drugače. To pomeni, da moraš napoved prispevka povedati drugače, kot bi jo, če bi bila tvoja. Pogrešam novinarsko delo, a sem hkrati hvaležna, da lahko v tem trenutku kot mama dveh otrok delam kot voditeljica.

Novinarstvo ni lahek poklic, pa čeprav ga zdaj omadežujejo na vsakem koraku. Če želiš res korektno, verodostojno poročati, se moraš zelo poglabljati v stvari in redno spremljati, kaj in kako poročajo drugi, tvoj urnik je zelo nepredvidljiv. Če recimo poročaš iz parlamenta, se lahko kdaj seja zavleče do polnoči, enih, dveh zjutraj. Torej ne moreš reči, bom šla po otroke v vrtec ob 16h … Zato se mi zdi, da je voditeljsko delo najlažje usklajevati z družino, ker bom zdaj točno vedela, katere dneve delam in katere ne.

V času vašega porodniškega dopusta je informativni program na Planet TV doživel kar nekaj sprememb. Med drugim voditelj informacij ne podaja več sede. Danes (torek, 10. 3., op. a.) imam prvič vaje zaradi nove scene in že takoj zjutraj, ko sem prišla v službo, so me spraševali, ali imam že kaj treme. Počutila sem se kar malo hecno. Pred kamero nastopam že slabih deset let in se počutim suvereno v tem, kar počnem. Je pa res, da bo malo drugače od tega, česar sem bila vajena. Namesto sede bom oddajo vodila stoje, kar bo do konca tedna zagotovo treba še malo povaditi.

Se pa, odkar vem, da se vračam na mesto voditeljice, tudi drugače pripravljam na to. Gledam tako slovenske kot tuje informativne oddaje, še posebej španske. Všeč so mi ti mediteranski, topli mediji, njihova energija, ker so bolj čustveni, bolj domači. V informativnem programu tam se precej tudi smejijo, še vedno pa imajo do novic neko distanco.

Tudi sama sem že toliko let pred kamero, da sem precej sproščena in dam gledalcu večji del sebe. Kdor me pozna tudi zasebno, dobro ve, da se pred kamero ne pretvarjam, da sem že po naravi optimist in da sem precej nasmejana. Mi je pa še danes informativno oddajo težko začeti z neko res slabo novico.

Vseeno pa je bila pred tem med kamero in voditeljem vedno neka miza, ki lahko pomaga pri tem, da je voditelj bolj sproščen. Zdaj tega v oddaji Danes na Planet TV ni več. Večji del svoje poklicne poti v vlogi voditeljice sem delala za mizo, zato se zagotovo najbolje počutim, če lahko novice podajam tako. Zdaj bom pa pred seboj imela pult in tudi to je nekaj, saj se pulta lahko oprimeš. Bo pa, čeprav nimamo mize, manj gibanja, saj zagovarjam stališče, da se, če se voditelj preveč pomika po studiu, gledalci lahko zmedejo in sledijo premikanju voditelja, namesto da bi prisluhnili novici.

Zagovarjam tudi to, da ne morem imeti kakšne posebne oblike pričeske ali pa kostima kričečih barv, ker to preprosto ni bistvo informativnega programa. Take obleke in pričeska so seveda dovoljene v zabavnih, sproščenih oddajah, jaz pa moram biti kot voditeljica informativne oddaje nevpadljiva, saj je v ospredju vedno novica.

Na Planet TV imamo krasno stilistko (Barbara Plavec Brodnjak, op. a.), ki skrbi za našo podobo, tako da ji popolnoma zaupam, do bo zame izbrala pravo obleko. V tem času se je namreč le enkrat ali dvakrat zgodilo, da sem rekla, da česa ne bi nosila, ker bi bila preveč vpadljiva, takšna pa nisem niti v zasebnem življenju.

Vas pri tej izpostavljenosti v vlogi voditeljice kaj moti, ko se znajdete v rumenem tisku in o vas napišejo kaj, kar ne drži? Kako to doživljate? Nimam sicer nekih skrivnosti oziroma česa takega, da bi lahko kdo o meni napisal kaj grdega. Si pa že zdaj kdo rad kaj malo izmisli in napiše, kot je bilo v enem izmed zadnjih primerov češ, kako sem rodila konec poletja, pa grem zdaj, ko je otrok star 7 mesecev že v službo, kar ne drži niti matematično, saj bo najmlajša hči, Gloria zdaj stara 10 mesecev. Napišejo pa tudi, kako zanjo skrbita dve neponovljivi babici, pa čeprav zanjo bolj kot oni dve pomaga skrbeti dedek.

To mi je hecno, ker vem, da imajo punce iz teh revij mojo telefonsko številko in ne razumem, zakaj me ne pokličejo, pa jim bom sama iz prve roke povedala, kako je. Ker ko kaj takega preberejo moja mama, tašča, oče, pa še kakšna teta in me vprašajo, kaj sem pa to rekla, da za otroka skrbita samo babici. Jaz jim skušam razložiti, da tega nisem rekla, a jim ni jasno, kako da ne, če pa to piše v reviji. Sama vem, da moram stvari, ki jih v rumenih revijah preberem tudi o drugih, vzeti z rezervo, večina ljudi pa se tega ne zaveda.