Jonas: Treba jih je zgrabiti za vrat, stisniti in iz njih potegniti bistvo

Znan po svojih uspešnih kvartopirskih časih, biljard klubu in nenazadnje s številnimi televizijskimi pojavljanji, od vodenja oddaj z zabavno tematiko do nekoliko bolj resnobnih kvizov. Danes ga lahko tako spremljamo na malih zaslonih, kjer v oddaji Denar pada poskrbi za tisto rdečo nit med vprašanji in kočljivimi trenutki, ko tako tekmovalcem kot gledalcem zastane dih ob odpiranju loput, skozi katere se tekmovalci poslovijo o tistih zajetnih, pa, na njihovo srečo, tudi manj zajetnih kupčkov denarja.

A Jonas seveda ni le televizijski voditelj. V svoji karieri je počel in doživel marsikatero zanimivo prigodo, se lotil bolj ali manj nenavadnih projektov in imel celo svojo lastno znamko kavbojk. Vse o tem in drugih zanimivostih si lahko preberete v tokratnem intervjuju tedna.

Začniva na začetku. Že v gimnaziji ste bili izjemno uspešni v matematiki, po maturi ste se vpisali na fakulteto za matematiko, a ste se nato prepisali na AGRFT. Kako danes izkoriščate to pridobljeno znanje? AGRFT mi je dal veliko uporabnih spretnosti, ki mi pridejo prav še danes, matematika pa je koristna, ko računam davke. V odnosu do življenja, kako živeti, kako se obnašati, kaj početi, tu mi je AGRFT dal veliko.

Zanimivo je bilo videti, ko ste včasih v kakšni oddaji reševali tudi račune. Tu ste pokazali svoje matematične spretnosti. Ja, kar rad se baham. Izkoristim vsako priložnost, kjer nekaj vem. Ko denimo nekaj v kvizu vem, razpredem zgodbo tako, da lahko to potem malo demonstriram. Čim je kaj za izračunati, to naredim z lahkoto.

Na Radiu Študent ste v svojih začetkih v nočnem programu navdušili s svojo interpretacijo Shakespearovih del. Vas glede na vaše akademsko ozadje mika, da bi to prenesli tudi na odrske deske? Ja, me mika, že dolgo, čeprav dvomim, da bom kdaj zbral toliko energije, da se bom tega projekta resno lotil. Že v času študija smo v prostem času v akademijskem studiu delali Shakespearjevega Macbetha. Tudi danes bi rad počel kaj podobnega, bodisi Macbetha ali Hamleta, na moderen način. Tako ste Shakespearja približali ljudem.

Prav zato se mi zdi, da je teh pet dram, ki sem jih na Radiu Študent improviziral, ljudem ostalo v spominu. Zanimale so me te velike drame, ki jih občudujemo in se pred njimi klanjamo. Treba jih je zgrabiti za vrat, stisniti in iz njih potegniti bistvo, zgodbo povedati s svojimi besedami. Tako, kot nas na gimnazijah ne znajo naučiti. Pa povej ljudem preprosto, za kaj gre, v čem je problem, zakaj ta trpi, zakaj se ta ne more odločiti, zakaj je ta ubila tega. Tako da lahko učenec razume, v čem je srž. To me zelo zanima, enkrat bi rad delal tako predstavo. S Tribušonom sva za Macbetha že zmenjena, dal mi je blanco carto, da lahko naredim, kar hočem.

Včasih imam občutek in ta občutek vidim tudi pri drugih ljudeh, tako da ne morem reči, da sem edini, da teater, sploh umetnost, romani, pisci, pisatelji, pesniki, izgubljajo stik z občinstvom. Želijo si biti kakovostni in dobri in včasih kar zavračajo občinstvo, češ občinstvo pa nima pojma. Mislim, da je stik tukaj malo izgubljen in da smo mi kot občinstvo zelo hvaležni, ko nam kdo zna to približati nazaj. Cankar bi si recimo zaslužil en tak tretma. Daj mi ga približaj, razloži, da bom jaz to lažje razumel. Zdaj nam je nekako oddaljen. Prešerna še nekako razumemo, ker je znal zelo preprosto napisati. Shakespeare si zasluži to, Moliere tudi. Vsaka umetnost pravzaprav si zasluži malo več občinstva.

Tako kot sta Zrnec in Bizovičar prek televizije v glasbeni točki ljudem približala Cankarjevo Skodelico kave. Storjen je bil en majhen, a pomemben korak k točno temu, o čemer sva prej govorila. Bravo, Zrnec.

Kot sva že omenila, ste v času šolanja delali tudi na Radiu Študent. Danes so časi nekoliko drugačni. Radio Študent se ukvarja s pomanjkanjem sredstev, če se ne motim, jih morajo do konca leta zbrati 50 tisoč. Vsekakor bi bil jaz zelo žalosten, če bi Radio Študent izginil, vendar se teh težav z denarjem jaz spomnim tudi iz tistih svojih let. Vsakih nekaj let je bilo nekaj, da nas bodo ukinili, da nam bodo zmanjšali sredstva. S temi težavami se bo študentska, mlada generacija zmeraj spopadala. Običajen izgovor v teh letih je sicer to, da je v državi kriza, recesija. Jaz jih podpiram in sem prepričan, da bi bilo zelo slabo, če bi se morali od Radia Študent posloviti.

V kolikšni meri dejstvo, da so sredstva za umetniške, kreativne projekte manjša, pripomore k večji kreativnosti, iskanju novih idej in rešitev? Tako, za točilnim pultom se včasih menimo, da je bilo takrat, ko je bila največja kriza, ko je bilo najbolj zašponano, takrat so nastali največji biseri. Tako v literaturi, v glasbi in drugje. Saj, do neke mere je to res, da bolj kot zateguješ ljudstvo, bolj izrazit upor se rojeva. Ne bom pa zdaj tega predpisoval kot recept za rešitev naše, slovenske umetnosti, češ, hej, dajte, poberite nam vse, mmm, kakšno umetnost bomo imeli potem. Seveda to ne gre.

Dejstvo pa je tudi, da kultura in umetnost uspevata takrat, ko je dovolj denarja. Če je nekdo res tak, kot so bili nekoč kralji, recimo Ludvik XIV., ki je rekel, na, tu imaš denar. Ali pa Cerkev, ki je metala denar Vatikanu, naj naredijo katedralo. Tudi to je način, kako se spodbudi umetnost. Dajte nam dihati, dajte nam možnost, dajte nam vsaj spoštovanja, pa bomo klesali kipe.

Zdi se, da ste v vsem, česar se lotite, uspešni. Eden takih primerov je poker. Z igranjem na spletu ste si prislužili vstopnico na svetovno prvenstvo v Las Vegasu. Začela sva s tem, da v vsem, česar se lotim, uspem. To je, želim povedati in razložiti tudi mladini, popolnoma normalen rezultat veselja in trdega dela. Za vsako tako stvar, biljard, karte, karkoli sem že počel, sem imel veselje, potem sem pa vložil tudi čas. In tako ne more biti nič drugače, kot da postaneš uspešen, tako da temu se ni za čuditi. Zame je pač značilno, da se vsake toliko časa lotim česa, kar me pač veseli in potem, ko sta strast in veselje zraven, se ni problem še malo znojiti in osem ur na dan stalno nekaj študirati. Ker komaj čakaš, da spet prideš domov in vzameš knjige v roke. Glede kart je pa tako. Bilo je super sedem let, sem igral, kvartopiril, niti spomnim se več ne. Včeraj sem se pogovarjal s pokeraši, po naključju, ampak kartal pa že dolgo nisem. Me ne zanima več.

Poleg pokra ste igrali tudi biljard, imeli ste celo svoj klub, podali ste se v glasbo skupaj z Vladom Kreslinom in pesmijo Samo tij, nekje vmes pa se pojavijo že vaše kavbojke. Jeans by Jonas. Kakšna ekspedicija v svet mode je bila to? To je bilo v času, ko sem imel na nacionalki še Videošpon in ko sem med mladimi, med to generacijo postal neko znano ime. Takrat me je k sodelovanju povabil naš bivši plavalec Borut Petrič, ki se je takrat, ne vem če se še, ukvarjal z veletrgovino tekstila. Imel je neke svoje šivalne delavnice in je rekel, ti, bomo naredili tvoje kavbojke, brand Jonas, in smo res. Vse skupaj smo potem oblikovali, dizajn, logo, jaz sem določil, kakšne morajo biti, kako so postavljeni žepi in dve leti so se potem prodajale v trgovini. Tako si šel lahko v trgovino in si imel leviske, rifle in Jeans by Jonas. Najboljše. No, pa saj jih še imam (vstane in pokaže kavbojke, ki jih nosi, in logo na njih). Neko lepo zalogo imam še vedno doma.

V tujini se je šele v zadnjih letih pojavilo, da imajo zvezdniki lastno znamko parfuma, oblačil, Jonas pa je imel to že svetlobna leta pred tem. Ja, vidiš, premalo se hvalim s tem. Pozabim, zdajle sem se spomnil po ne vem koliko letih. Jeans by Jonas kavbojke, hudo. Dobre so, zdržijo veliko let.

Ste tudi navdušenec nad novimi tehnologijami, že v oddaji Videošpon smo lahko videli računalnik, ircali ste z gledalci v živo … Ja, tako, v studio smo pripeljali telefon, jaz sem prinesel modem in smo se priklopili gor ter šli v živo.

Torej ste imeli interakcijo z gledalci, takšno, kot šele danes počasi prihaja na televizijske zaslone. Upam, da se razumemo, da jaz takrat nisem imel nekega jasnega vpogleda v prihodnost, ampak mi je bilo to takrat pač zanimivo. Karkoli neumnega, mladim zanimivega je bilo seveda dobro imeti v oddaji.

Interakcija televizije in gledalcev je torej pomembna. Ja, jaz sem imel ravno pred časom idejo, zakaj ne bi, ko imamo nek program na televiziji v živo, še časovno sinhronizirano aplikacijo na telefonu ali pa tablici. Ko ti denimo gledaš televizijo točno ob osmih in imaš tablico in nek program odprt, se vrti neka oddaja, kviz, kjer voditelj, voditeljica zastavi vprašanje in v tistem trenutku se to vprašanje pojavi tudi pri tebi na tablici, ti pa lahko od doma glasuješ ali kaj takega. To je bila moja ideja, ki sem jo v eni izmed kolumn v časopisu tudi opisal. Marsikaj vidim, da bi se tule dalo narediti. Najprej seveda osnovne stvari: lahko glasuješ, lahko sodeluješ v debati s svojimi mnenji. Lahko pa tudi kaj drugega. Ta tablica, ki jo imaš, ima fotoaparat, ima kamero. Vprašanje je seveda, kako to izkoristiti. Treba se je usesti, nekam zapreti za en teden in ugotoviti. Danes ni še nikomur uspelo, da bi s televizijskim programom gledalca res angažiral.