Je Shakespeare kadil marihuano?

Francis Thackeray, direktor Inštituta za človeško evolucijo na univerzi v Johannesburgu je anglikansko cerkev prosil za dovoljenje, da odpre grob Williama Shakespearja. Glavni cilj je ugotoviti vzroke za smrt tega najpomembnejšega angleškega dramatika ter ali je svoje pesmi in dramska besedila ustvarjal pod vplivom marihuane.

Medtem ko bi razloge za smrt Shakespearja lahko dognali na podlagi kosti, bi za dokazovanje uporabe drog potrebovali lase ali nohte. Thackeray je sicer že leta 2001 našel ostanke marihuane na pipi, njene dele so našli na Shakespearjevem vrtu. V Angliji so marihuano v Shakespearjevih časih resda gojili, uporabljali pa so jo predvsem za tekstil in vrvi. Thackerayja je uporaba marihuane pri dramatiku začela zanimati, ko je v Sonetu 76 opazil omembo "zeli", ki namiguje na opojno substanco.

V grob uroku navkljub Čeprav je na Shakespearjevem grobu zapisan urok, ki svari vsakogar, ki bi si drznil premakniti njegove kosti, Thackerayja to ne skrbi. Grob namerava zgolj odpreti, nato pa z laserjem posneti ostanke, ne da bi pri tem premaknil kosti dramatika, njegove žene in hčerke. S tridimenzionalnimi računalniškimi modeli bi lahko potrdili identiteto pokopanih in iskali znake bolezni na njihovih kosteh.

Ker v uroku na grobu niso omenjeni zobje, Thackeray upa, da bodo lahko raziskali tudi dramatikovo zobovje. Na podlagi zob bi lahko sklepali o prehranjevalnih navadah pokojnika, kot tudi o kadilskih navadah in tem, ali je Shakespeare rajši kadil tobak ali marihuano. Raziskave zob Shakespearovih sodobnikov so namreč pokazale, da je uporaba pipe na zobeh pustila vidne znake.

Anglikanska cerkev prošnje antropologa, da odprejo grob v Stratford-upon-Avon, še ni dobila, vendar Thackeray zagotavlja, da so papirji že urejeni in na poti. Nekoliko pa o tem dvomijo drugi raziskovalci, kot je na primer Kristina Killgrove, antropologinja z univerze v Severni Karolini. Ta meni, da je ugotavljanje vzrokov za smrt težavno, še posebej, če je ni povzročila bolezen, ki vpliva na kosti. Medtem ko si javnost morda želi več podatkov o velikih zgodovinskih osebnostih, pa takšni projekti po njenem mnenju ne pripomorejo veliko k poznavanju obdobja elizabetinske Anglije in nimajo večjega pomena za znanost.