"Iluzija, da nam je otrokom medijev lahko, je povsem napačna"

Ulo Furlan trenutno videvamo na Planet TV, kjer z Nejcem Simšičem vodita kratko modno oddajo. Da lahko sproščeno govori o modnih trendih, je zaslužno veliko prehojenih kilometrov na modnih brveh ter da sta ji starša ljubezen do estetike vgradila v gene. A nadarjene lepotice se bolj kot manekenke spomnimo iz celovečernih filmov, z gledaliških desk, kot voditeljice, ki je s tropskega otoka vodila resničnostni šov Survivor, kot voditeljice izbora za popevko Evrovizije ter kot sproščene mladenke, ki je nedeljske popoldneve krajšala s svojo oddajo Nedeljsko popoldne z Ulo.

Ob nedeljah imata z Nejcem Simšičem po novem na Planet TV kratko modno oddajo. Kako ste se ujela? Dobro sva se ujela, saj se že nekaj časa poznava. Mislim, da je slovenski medijski krog ustvarjalcev srednje raznovrsten, tako da se slej ko prej srečaš z nekom, s katerim si se že vsaj pogovarjal. Mi je bil pa seveda izziv, saj še nisva delala skupaj. Ne bi pa rekla, da je to bila oddaja, saj je to modna rubrika šestih minut znotraj oddaje Planet Zvezde. Teh šest minut lifestyla ni ravno "moj šov", se pa definitivno angažiram, da ji (rubriki) dam še nekaj globine in lasten pečat.

Vodili ste že marsikaj, v modni oddaji pa še niste sodelovali. To res ne, ampak sem v stiku s tem svetom že od svojega 14. leta, ko me je Sašo Radovič prvič povabil, da bi hodila na modni reviji. Takrat sem prvič stopila na modno brv, pozneje sem bila tudi fotomodel.

Kot kaže, imate vgrajen občutek za modo. Vaš slog oblačenja pogosto hvalijo, saj znate nositi, kar oblečete, kar je veliko pomembneje, kot pa slediti določenim trendom. Tako je. Slediti zvesto usodnim modnim zapovedim, če se ne počutiš del tega, kar si našel, je popolnoma brez zveze. Del tebe mora biti to, kar nosiš. Če se zapakiramo v stvari, ki nam niso ljube, ne bo efekta.

Kako pa se ujamete s petami? Najbolj intenzivno sem jih nosila iz osmega razreda v prvi letnik, v času, ko je bilo vse bilo intenzivno, od vijoličastih ličil do kratkih kril. Bilo je v slogu "iščem žensko v sebi", ki se jo je takrat nujno zdelo čim hitreje prignati na plano. S petami nisem v najboljšem odnosu, ko je treba, jih nosim, nismo si pa toliko blizu, da bi jih obula vsako jutro in šla z njimi v kljukanje urnika, sestankov in projektov.

A ni zanimivo, kako so vse ženske iz šovbiznisa proti visokim petam, češ da so neudobne, obenem pa jih vse neprenehoma videvamo v njih? Ko jih sama obujem, nekoliko spremenim način obnašanja. Superge poudarijo to, kar sem v resnici, pete mi pa odvzamejo malce te svobodne razigranosti in me spremenijo v bolj elegantno držečo se gospodično, kar je dobrodošlo za rdeče preproge in kakšne bolj uradne prireditve. Na takšne prireditve greš s spoštovanjem in to sporočiš tudi z obleko, stajlingom, držo, obnašanjem.

Ste pete kdaj nosili na tujih modnih brveh? Ne. Ko se je bilo treba odločiti, ali grem v Milano ali Pariz kot 16-letna mladenka in se profesionalno ukvarjam le s tem, mi ni bilo toliko do tega. Manekenstvo me zabava, saj se preizkušam v raznolikih podobah, posebnostih, interpretacijah. Zraven je lahko seveda tudi prav lušten honorar, če imaš srečo, da bi si pa želela živeti z drugimi dekleti, nepolnoletna v Milanu, ves dan tekati od enega kastinga do drugega in z naivnimi možgani, premalo izkušnjami in nestabilnim finančnim zaledjem … ne, to pa ne.

Ciril Zlobec je rekel, da je odkrivanje neznanega del življenja. Zdi se mi, da počnete toliko različnih stvari in res na polno spoznavate življenje. Vse si je precej podobno, spoznavanje ljudi, misli, vsebin, vzgibov, podob. Ali skozi besedila, ki so jih napisali, ali pa spoznavanje sogovornikov v oddaji, vedno so ljudje, beseda in občinstvo. Srečajo se samo v različnih kombinacijah, vse je nastop in neke vrste zbliževanje.

Potem ni razlike med hojo po modnih brveh in imeti svojo oddajo? Seveda je, a moram priznati, da sem se bolj tresla, ko sem šla prvič po pisti, kot pa ko sem imela svojo oddajo. Verjetno je veliko manj treme pripisati tudi zrelosti in izkušnjam. Za oddajo je bilo tekstovno, interpretacijsko vse bolj ali manj odvisno od mene, kako sem se pripravila, kako sem naredila besedila, raziskave, na modnih brveh pa si ogromno odvisen tudi od drugih.

A občinstvo imate zdaj večje? Je, a ga ne vidim. V studiu nas je zgolj 5, to je drugače. Spomnim se prve predstave v gledališču, ki sem jo delala z Matjažem Bergerjem, in spomnim treme, ki sem jo imela. V prvem prizoru sem morala brati knjigo, roka pa se mi je tako tresla in samo upala sem, da občinstvo v prvi vrsti tega ne vidi.

Z Bergerjem ste tudi letos naredili predstavo. Ja, kmalu začnemo obnavljati predstavo za jesenske termine, namignili pa so mi tudi, da pripravljamo nekaj za leto 2016. Ko bom vedela več, povem.

Opazila sem, da imata s teniškim igralcem Rafaelom Nadalom nekaj skupnega. A res? Super, le kaj? Hišno številko?

Oba predstavljata isto modno blagovno znamko. Aja, Tommy Hilfiger. No, lepo. Modna znamka je tako velika, da niti ne pozna vseh svojih obrazov. Dvomim, da Tommy Hilfiger osebno prelista, kje kdo nosi njegovo uro. Slowatch, ki je zastopnik za njihove ure pri nas, in Alenka Horvat sta mi dala izjemno priložnost. Njihovi tiskovni predstavniki seveda preverijo fotografijo, če si dovolj kakovosten obraz in če je produkt pravilno predstavljen, smo pa še daleč od tega, da bi skupaj kavo pili.

Mislite, da bi ga kot njihov obraz lažje dobili za intervju? Koliko je možnosti, da takšno modno ime pripeljemo v Slovenijo na pogovor? Ne verjamem. Bilo bi mi v čast, če bi bilo mogoče. Najprej je treba imeti dolgoletne reference, da se lahko pohvališ in pokažeš, kaj delaš, da delaš dobro, morda drugače, da bi sploh trznili. Če pišeš Jennifer Lopez, da bi z njo naredila en modni pogovor, ima verjetno vsak dan poln nabiralnik enakih želja. Kje je ena Ula? Zelo daleč na tej listi.

Saj veste, kako nas vsakodnevno motivirajo razni trenerji – najti moraš svojo posebnost in jo promovirati ter tako navdušiti druge, da te poiščejo. Ja, zagotovo. Mlajša generacija ima to še bolj v sebi, recimo dekleta, ki s svojimi blogi nizajo uspehe. Mladi imajo možnost študirati dobre stvari v tujini, recimo kako biti uspešen bloger, kako preživeti od tega, kako doseči svoje občinstvo, kako kultivirati svojo blagovno znamko, kaj v resnici pomeni biti modni urednik. Po drugi strani pa nas je val sodobne tehnologije prenasičil in postali smo hashtag kultura. Rekla bi, dajmo malce več teže temu, kar delamo in govorimo.

Pisane besede imajo pomembno mesto pri vas. Ja, zelo, ampak imam premalo časa za njih in se jezim nase. Ker mi je tako ljubo, ko berem za sabo. Ko začneš piliti lastno misel, je noro. To je super, ko samega sebe uloviš, ko se mogoče po dolgem času sploh "slišiš".

Bi vam bil izziv napisati knjigo? Ja, zelo. Mami sem že obljubila, da pride enkrat ena samoizpovedna.

Se vam zdi, da se morate bolj dokazovati kot nekdo ne tako slavnih staršev? Prepričana sem, da sem bolj na preizkušnji in pod drobnogledom kot ena "Marjanca".

A smo Slovenci mojstri kritiziranja? Ne vem, če smo ravno Slovenci, kritiziranje je kar lepo pognalo. Pa proti konstruktivni kritiki nimam nič. Imam pa veliko proti flancanju kar tja v en dan, samo zato, ker je forum odprt.

Mislim, da imamo probleme s sprejemanjem in dajanjem pohval in konstruktivnih kritik.

Če greš v ZDA, kjer so pohvale skoraj del pozdrava, nam je kar malce čudno. Pa ne verjamem, da so vse pristne. Slišati, da si v redu, da te ima nekdo rad, prijazno spodbudo, je pa lepo in povsem enako fin občutek jo je dati.

Jaz sem precej naglas, iskreno se smejim, zakrilim z rokami, imam veliko energije in se veliko dotikam, sploh tistih, ki jih čutim, hitro zlezem v njihov "prostor". Pa sem že večkrat slišala tudi kaj čez to. Morda se še vedno malo bojimo iskrenosti, drugačnosti, energije.

Nekje ste povedali, da ste smešna kombinacija velikega zapečkarja in sanjskega avanturista.

Kako sem lepo rekla, bravo jaz. To sem zagotovo rekla, ko sem bila na Filipinih in sem komaj čakala, da grem domov.

Ljubljana vam veliko pomeni, to večkrat poudarjate.

Ja, super mi je tukaj, če bi šla v tujino, bi šla zaradi igre. Prišel je čas osvobojenih možnosti, da lahko preprosto pospraviš stvari v kovčke in greš, poskusiš. Če se odmaknem od tega, kar sem ustvarila tukaj, bi bilo zanimivo preživeti kakšno leto v tujini, ker me navdušujejo različni ljudje in ker je včasih ta prostor malce premajhen zame, ker sem drugačna in bi tam zunaj našla veliko več meni podobnih ljudi. Mogoče bi zunaj našla več svobode za dihat.