Boris Kobal: Za slovensko Cerkev sem hudič!

Pred začetkom tradicionalnega festivala stand up komedije Panč smo za mizo ob kavo in cigaro posedli igralca, avtorja in režiserja Boris Kobala, človeka, ki ga marsikdo pozna kot komedijanta. In čeprav sam zase trdi, da je sposoben odigrati tudi povsem resno vlogo v povsem resni predstavi, takih ponudb nima. Je pa sprejel ponudbo Panča in bo na njem nastopil kot osrednji gost in nasmejal ljudi.

V zadnjih letih vas nismo velikokrat videli v stand upu, kajne? Kakorkoli že obrnem zadnje desetletje ves čas delam stand up. Vsi moji nastopi, v katerih nisem lik, so stand up. Vsaj del tega. Stand up se je sicer zelo razpasel v zadnjih letih in takrat sem jaz začutil potrebo, da ga ne delam več (smeh, op. p.).

Zdi se mi, da ste, kot režiser in igralec, prepoznavni po komediji. Se strinjate? Seveda. Saj tega tudi največ počnem.

Zato odločitev, da nastopite na letošnjem Panču? To se je zgodilo povsem naključno. S Teškym sva se pogovarjala in beseda je dala besedo, povedal mi je, da je bil lani osrednji gost Rifle, da bi moral pripraviti približno od 15 do 20 minut materiala in sem rekel: 'Zakaj pa ne?' Tako bom gost Panča, kar me veseli, ker imam rad in spoštujem ljudi, ki tam nastopajo.

Priprave za nastop že potekajo, že zbirate ideje? Na neki način ideje zbiram v glavi že vse življenje (smeh, op. p.). Dogovorili smo se, da bom nastopil z nekaj deli iz svoje predstave Po mojem Slovenci, dodal bom še nekaj drugih elementov. Po mojem se bom odločil tisti dan, ne ravno tik pred zdajci, ampak malo pred tik pred zdajci (smeh, op. p.).

Kdo pa zares nasmeji Boris Kobala? Erjavec!

Karl Erjavec? Ja, Erjavec. On spada na Panč … No, mogoče bi bilo Panča škoda za Erjavca.

Spremljate druge kolege, ki se ukvarjajo s komedijo in stand upom? Seveda. Bil sem v Cankarjevem domu na Tinovem nastopu, kar nekaj sem jih videl v KUD, ogledal sem si Avdića in Valiča. Kolikor mi uspe, grem in pogledam. Pri nas imamo kar nekaj dobrih komikov. Včasih nam manjka le ostrina. Za dober stand up mora imeti človek kaj povedati, imeti mora stališče, imeti mora odnos, odnos do dogodkov, do tega, kar se dogaja okoli njega.

Ravno ta ostrina je tista, ki se mi zdi, da slovenskemu stand upu manjka. Kje smo jo izgubili? Včasih so bolj smešne objave Darka Đurića kot nastopi naših komikov, se vam ne zdi? Črni humor sicer prenesem, ni pa del moje kulture, črni humor je del anglosaške kulture. Rojen sem v Trstu, veliko komedije in tega, kar naj bi bilo smešno, sem potegnil iz italijanskih tal. So bila leta, ko je bilo vsega na pretek.

Italijanski humor je podoben mediteranskemu, je zelo temperamenten, vezan na imitacijo in tipizacijo. Politične satire imajo na pretek, črnega humorja pa ne. Nisem opazil, da bi mediteranski in balkanski del poznala črni humor. Nobelov nagrajenec Dario Fo je povedal, da mora politična satira vsebovati politiko, religijo, seks in smrt. Element smrti je že na področju črnega humorja. Angleži imajo kategorijo črnega humorja, s tem se ukvarjajo, nam je to vseeno nekoliko daleč. Torej je črni humor, ki ga bomo letos lahko videli tudi na Panču, po vaše rezerviran za posebne ljudi? Sam sem večkrat doživel takšne situacije, ko sem imel nastope za različne skupine invalidov. Po nastopu smo se družili in oni, po domače povedano, to pokajo na polno. To moraš jemati kot neko vrsto eksorcizma, torej za izganjanje hudiča, ki so ga ti ljudje na žalost nekoč srečali, obdaroval jih je z vsem slabim, kar obstaja, in humor absolutno je stvar, ki pomaga preživeti. Ni pa rečeno, da so s tem ljudje mirni in zadovoljni. Dokaz tega je tudi smrt Robina Williamsa.

Se vam zdi, da se Slovenci znamo smejati na svoj račun? Malo. Zelo malo. Premalo! Na tem področju imamo velike težave. Mislim, da gre za težavo notranje svobode, ki si je ne znamo vzeti. In to ni zaradi neke nekdanje Jugoslavije, daleč od tega. Jaz nisem član nekdanje Jugoslavije, nisem bil član partije, živel sem v Italiji, pa sem šale na svoj račun tukaj šele začenjal. Tega sem bil vajen iz Italije. Veste, Italijani znajo neverjetno dobro prenašati šale na svoj račun. Če se zna kdo norčevati iz sebe, potem so to Italijani. Zakaj mi nimamo tega? Ne vem. Politika je bolj previdna, ker je osmešena in nekredibilna. Ko se spraviš na politika ali politiko, bo seveda politik previden, do kakšne mere ti bo vračal udarec. Tožil te ne bo, ker je to lahko dvorezen meč.

Ste bili kdaj v teh letih pod političnim pritiskom zaradi humorja? Seveda! Mene je gospod Milan Zver metal iz službe …

Iz katere službe? Iz službe direktorja Mestnega gledališča Ljubljanskega. Takrat je bila afera v Lutkovnem gledališču, desnica, po domače povedano Janša, je bila strahotno užaljena. Takrat je bil v mestnem svetu Milan Zver, ki je imel nalogo, da me kot javnega uslužbenca vrže iz službe, ker sem rekel grdo besedo in je ne bi smel reči. Takrat so se kar nekaj časa spravljali name, iz službe me niso vrgli, slišal sem celo, da se mi je Milan Zver pri volitvah celo na tiho opravičil, ampak glejte, to je ena zadeva. V krogih Cerkve sem hudič. Ko smo delali TV Poper, sem igral župnika, oni pa tega ne tolerirajo. Cerkev je strahotno hinavska organizacija; po eni strani ne plačuje davkov, želi pa biti članica civilne družbe. Nekaterih spletk pa nisem niti videl, doživel ali zanje celo nisem vedel.

Ste igralci, ki se ukvarjate s komedijo, enako vredni kot tisti, ki igrajo resne vloge? Absolutno smo degradirani, tako kot komedija v našem prostoru in v mentaliteti. Povsod drugod je cenjena, ker jo je težko narediti, ampak pri nas je tako … Če vzamemo za primer dva močna festivala, Borštnikovo srečanje in Dneve komedije v Celju: prvi dobi veliko pomoč, pozornost in podporo države, drugi pa dobi le nekakšno pomoč občine Celje. Drugega ni. Država ne da nič.

Enako se je poznalo pri plači, če si dobil nagrado na Borštniku ali v Celju: točke za dodatek pri plači so bile v Celju pol manjše kot za Borštnikovo srečanje. Tudi režiserjev, ki delamo komedijo, je malo, ker mislijo, da je komedija drek, da je nepotrebna.

Zakaj pa ste se potem odločili za komedijo? Pa saj se ne odločiš, imaš določen talent in ga izrabiš. Saj jaz nisem tekel v komedijo. Videli so, da to znam narediti, in so me potegnili v komedijo. Še danes me pokličejo, ker hočejo dobro komedijo. In jo dobijo. Delal pa bi tudi resne zadeve, štejem se za razgledanega človeka in vem, da bi to znal. Ampak ne dobim resnih vlog in tu mi delajo veliko krivico. Se pa s komedijo ukvarjam tudi kot režiser in to je svojevrsten pojav, saj vem, da je težko narediti dobro komedijo, ker potrebuješ tudi dobre igralce. Potrebujejo instinkt, občutek za mero.

Kdo se bo pri nas ukvarjal s komedijo za vami, za vašo generacijo? Malce ste me presenetili s tem vprašanjem, ampak je cela serija igralcev, ki so odlični komedijanti. Zrnec, recimo. Gregor Čušin je izjemen komedijant, pa ga rinejo v druge vode. Med mladimi je veliko takšnih. Jernej Šugman je tudi odličen komedijant, Bakovič, Emeršič, če samo med moškimi pomislim.

Komedija je na repertoarju slovenskega gledališča redek pojav. Ne vem, zakaj. Morda imajo umetniški vodje težave iz otroštva. Morda so jih tepli, ko so bili majhni, in oni zdaj nas kaznujejo s stvarmi, ki jih umeščajo na spored. Komedija za današnje ljudi ni nekaj, ob čemer se nasmeješ. Če je v predstavi nekaj, kar sproža smeh, to zadnje čase dajejo ven, črtajo. To je bolno! To je za na Freudov kavč in kaže, kako nesproščena družba smo. Kaj imate raje: televizijo ali oder? Oder, nedvomno oder. Zadnjič bi moral nastopati nekje zunaj, prišlo je tisoč ljudi. Ker je začelo deževati, smo nastop preselili v bližnjo dvorano, še vedno je bilo v dvorani za 300 ljudi približno 500 glav. Pa sem jih povabil, da pridejo sedet kar na oder, saj je bil prazen. In so bili okoli mene – neverjeten občutek, zelo dober stik z občinstvom. Fantastično! Občinstvo diha s tabo, pri televizijskem delu gre pa za neko hladnost, saj rezultata ne vidiš, zaneseš se lahko edino le na svoj občutek. Stavim na gledališko prezentacijo, ker je to to! To je zagotovo to!