Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Sreda,
20. 11. 2013,
8.06

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

revščina Anita Ogulin

Sreda, 20. 11. 2013, 8.06

8 let

Revščina dokončno uniči otroštvo

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3
Otroci so najbolj nemočne žrtve revščine, ki jim jemlje vse, predvsem pa varnost. O stiskah revnih otrok smo govorili z Anito Ogulin, ki pravi, da moramo predvsem razbiti tabu revščine.

Lani je bilo v Sloveniji 271 tisoč revnih ljudi. Za lažjo predstavo – kaj to pomeni v denarju? Štiričlanska družina z dvema odraslima in z dvema otrokoma, mlajšima od 14 let, je morala imeti vsaj 1.273 evrov neto dohodka na mesec, dvočlansko gospodinjstvo brez otrok pa vsaj 909 evrov na mesec, da sta se dvignila nad prag revščine. Seveda se med uradnimi urami v prostore Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje, kjer kot sekretarka dela naša sogovornica Anita Ogulin, vsak dan zatekajo številni ljudje, ki o takšnih vsotah denarja lahko samo sanjajo. Ona in njeni sodelavci se vsakodnevno srečujejo s poskusi samomorov, grožnjami samomorov in detomorov, pojavljajo pa se tudi grožnje z družinomori, kot je pojav poimenovala Ogulinova, ki stiske ljudi tudi sama vedno težje prenaša.

Znano je, da otroci, ki živijo v revnih družinah, doživljajo učne in vedenjske težave, imajo slabše zdravstveno stanje zaradi neprimerne in nezadostne hrane, so ravnodušni, depresivni in tesnobni, vse to pa uničujoče vpliva na njihovo samopodobo in možnost samouresničitve. Srž težave je v tem, da otrok v revni družini nima stabilnosti, varnosti, spodbud in potrditev. Ljudje, ki imamo srečo, da živimo bolj privilegirano življenje, bi največ naredili že samo s tem, da bi poskušali odpraviti tabu, ki ga je družba prilepila revščini.

Otroci zaradi revščine doživljajo najhujše mogoče stiske. Kaj jih najbolj ogroža? V revni družini je otrok zelo ogrožen, ker nima stabilnosti, varnosti, spodbud in potrditev. To pa v celoti vpliva na samoizgradnjo, da samopodobe niti ne omenjam. Otrokova samoizgradnja temelji na predpostavki, da se otrok počuti toliko vrednega, kot so vredni njegovi vrstniki. Otrok v revni družini tega sporočila nima. Vse več otrok je izključenih iz družbe vrstnikov, ki jim sporočajo, da niso vredni in se ne morejo družiti z njimi.

Zakaj vrstniki zasmehujejo te sošolce? Ali to kaže na določeno stanje v družbi? To kaže prav na materializiranost družbe. Vreden je postal tisti, ki ima izredno bogato materialno okolje in veliko materialnih dobrin. To otrokom daje vstopnico v družbo enakovrednih. Razslojujemo se po socialnem statusu in materialnih dobrinah.

Kaj lahko starši naredijo za to, da bo otrok čim bolje prestal ogrožajoč položaj, ki mu jemlje dostojanstvo in upanje na prihodnost? Starši naj odprejo vsa tista vrata, ki jim dajejo vsaj minimalni znak, da jim bodo stali ob strani, jih slišali in jim pomagali. V šoli je treba povedati, da ne zmoremo več in da potrebujemo pomoč. To je popolnoma človeško, kdo pa se bo boril za otroke, če ne starši. Nujen je predvsem odkrit pogovor z otroki, na primer: "Poglej, pristali smo v tem položaju, zato ker ne zmoremo in ne znamo več drugače. Vsako življenje lahko enkrat pristane na dnu. Rastemo takrat, ko smo na tleh, in ne takrat, ko osvojimo goro, takrat smo samo potrjeni. Danes smo tu mi, jutri bodo drugi, skupaj se bomo trudili, ker smo vredni in se imamo radi. Jutri bo z nami drugače." Nikakor pa naj starši otrokom ne rečejo, da niso vredni, da bi imeli več. Treba je govoriti o pomanjkanju in poudariti, da nismo krivi. Revščino smo tako grdo tabuizirali. Le zakaj? Revščina je tukaj in zdaj, pol Evrope je na kolenih in žal smo ta trenutek tudi mi. Tabu je treba odpraviti.

V okviru botrstva slišimo grozovite zgodbe otrok, ki pričajo o lakoti, predvsem pa strahu zase in za svoje starše. Kaj poleg tega, da navadni ljudje redno prispevamo vsaj simbolično vsoto še lahko naredimo zanje? Razbiti je treba tabu. Potem se je treba ozreti okrog sebe. Natanko vemo, kdo nima. Tudi če sosed skriva svojo revščino, ga lahko povabimo v družino, na kavo, delimo z njim tisto, česar imamo preveč. Če imam sosedo, za katero vidim, da nima, jo povabim na kavo in ji dam še za domov nekaj peciva ali pa kak kos obleke. Vedno več poudarka je na odnosu človek človeku. Združeni se počutimo bolje, smo močnejši tudi kot civilna družba, naš glas lahko postane močnejši. Mi smo država, predstavniki države so naši poslanci, ki morajo slišati naš glas. Zadovoljstvo družbe bi morala biti njihova ocena dela.

V kakšnem stanju pa je država, kjer moramo navadni državljani prispevati svoja skromna sredstva, da številni drugi sploh lahko vsaj nekaj časa normalno živijo? Reševanje revščine ne bi smela biti skrb državljanov, ampak politike, ki bi morala spremeniti revščino v človeka vredno družbo. Ta trenutek smo ljudje solidarni, zato to tudi počnemo. Z materialno dobrino pa se ne moreš družiti, materialna dobrina je samo sredstvo na poti skozi življenje, da lahko preživimo. Zato moramo fokus z materialne dobrine, ne glede na to, koliko kdo ima, obrniti na človeka v družbi. Drugače ni zadovoljstva, povezovanja, solidarnosti in sreče. Samo za to gre in ne za to, da prisilimo družbo, da tudi tisti, ki nimajo, pomagajo. Začutiti se moramo kot družba in ta družba mora dati oceno politiki, ali so sploh vredni, da počnejo, kar počnejo. S povezovanjem lahko dobimo moč, da to spremenimo.

Ali se na zvezi srečujete tudi s primeri, ko so starši tako dobro čustveno opremljeni, da so kljub revščini sposobni doma ohraniti optimistično vzdušje? Ne. Ravno zato imamo družinski center, ne delimo samo materialne pomoči, ampak imamo tudi svetovalce, terapevte, psihologe, psihiatre, ki ljudem pomagajo zgraditi notranjo strukturo človeka, ki mora temeljiti na moči samoobvladovanja in obvladovanja položaja. Tak človek si reče: "Padla sem na tla, res nimam za hrano, ampak bom šla po kolenih do vseh, ki mi bodo dali možnost, da preživim otroka in sebe. Notranje moči mi ne more nihče vzeti." Slovencem sporočila politike jemljejo notranjo moč, zato potrebujemo še druge podpornike. Rdeči križ in Karitas nista sinonim za humanitarnost. Tam človek nima imena in priimka, samo zgrabi paket in gre. Človeka mora slišati drug človek, mora ga razumeti. Institucije države bi morale človeka slišati in mu dati zagotovilo, da ni sam. Ljudje zaradi revščine strahotno obolevajo, bolezni odvisnosti se pojavljajo iz stiske in rojevajo druge bolezni, da ne govorimo o razkroju družine. Ko je družina revna, gre med starši v vsakršen obračun, fizični in psihični ter materialni. Ker ne zmoreta notranje moči, se obmetavata, in otrok, ki že tako nima varnosti, zgubi tudi starše. In to je najhuje. Vsaka družba mora graditi sedanjost s pogledom v prihodnost, z izkušnjami iz preteklosti. Naša družba pa že dve desetletji ne gleda v prihodnost, ampak gleda v sedanjost posameznih ljudi. Ne napadam države, v kateri živim, ampak vem, koliko majhnih posegov potrebuje naš družbeni sistem, da bi človek dobil nazaj svojo moč in vrednost.

Verjetno na otroka vpliva tudi to, v katerem obdobju je družina zapadla v revščino, koliko je otrok takrat star? Šestletnik drugače dojema svet, ima drugo opremo, nima trdno zgrajenega vrednostnega sistema. Dvanajstletnik pa enači sebe z vrstniki, družba ga dobesedno potegne ali zavrže. Tudi šestletnik se že druži z vrstniki, vendar je njegov emotivni svet bolj ali manj vezan na starše. Ima druge potrebe. Če niso uresničene osnovne potrebe po varnosti ali ljubezni, iz česa naj otrok gradi svojo notranjo moč? Pri šestih letih mora imeti otrok varnost, uresničeno potrebo po ljubezni, sprejetosti in potrditvi, če je nima, se bo iskal in pri dvanajstih letih se bo izgubil. Kako se vi sami spoprijemate s stvarmi, ki jih dnevno doživljate v službi? Pošteno povedano, vse težje. Dnevno se srečujem s poskusi samomorov in z grožnjami samomorov ter celo družinomorov, ne le detomorov, s poskusi prodaje organov in sebe za osnovno preživetje. Smo v zelo težkem položaju. Tudi sama sem, zato ves čas opozarjam, da naj ljudje dobijo možnost dela in zaslužka. Družba bogati z zaposlitvijo ljudi, ne s tem, da jih z miloščino meče na cesto. Zakaj ne vzpostavljamo SOS-zaposlovanja, takojšnjega urgentnega zaposlovanja? Ljudem bi lahko ponudili družbenokoristna dela, kjer bi začutili, da so vredni in lahko prispevajo k razvoju družbe. Pogrešam politično voljo, da bi spremenili družbo teh ljudi v družbenokoristne in participativne ljudi. Namesto socialnih podpor jim dajmo delo, pa naj bo na kmetijskih ali gozdnih površinah, naj pomagajo pri trženju in izdelavi inovacij. Resursov je vendar toliko!

Ne spreglejte