Turški Mardin, kjer se pije sirsko vino

Eno najslikovitejših mest turškega vzhoda je Mardin. Na hribu nad Tigrisom je eno najstarejših naselij v Mezopotamiji, menda je mesto obstajalo že 4000 let pred našim štetjem. Zgodovine – žive in kamnite – je v mestu na pretek, saj je prepredeno s starodavnimi mošejami, medresami in cerkvami, streljaj iz mesta pa so samostani, med njimi tudi najstarejši samostan na svetu Deyrü'z-Zafaran, ustanovljen v 5. stoletju, kjer je bil vse do tridesetih let preteklega stoletja sedež sirske pravoslavne cerkve, v njem pa je uradni jezik še vedno aramejščina, Jezusov jezik. Mardin je od nekdaj slovel kot multikulturno mesto.

Stare kamnite hiše Mardina so zgrajene tako, da se lahko v njih preživi peklensko vroče poletje in pasje hladne zime. Iz vseh hiš pa se razprostira pogled na mezopotamsko nižino. Ob večerih, ko nekje na koncu ravnine zahaja sonce, se zdi, kot da ste na koncu sveta. Takrat tudi popusti vročina. In kaj bi bilo bolj prijetnega kot na terasi ali strehi hiše spiti kozarec vina. Kajti verjeli ali ne, ti kraji slovijo po odličnem vinu, ki ga v teh krajih z ekstremno klimo pridelujejo sirski kristjani, glas o njem pa seže daleč v svet. Pravzaprav so od nekdaj sloveli prav po tem. Toda vzhod Turčije je do alkohola veliko manj liberalen kot preostala država. Tako tam ni več trgovin z alkoholom, da bi preprosto šli in kupili to slavno vino. Bilo je, kot da bi kupovala jedrsko konico. Na bazarju so na vprašanje, kje pa se dobi vino, le skomignili z rameni. Nekaj trenutkov pozneje je bil ob meni fant, ki je rekel, naj mu sledim. Odpeljal me je do zlatarne. Besna, da naj mi vendar ne teži, da ne bom kupila zlata, nisem hotela v trgovino. A je do mene stopil lastnik in namignil, da ima vino. In res – izpod pulta se je prikazala steklenica rdečega vina z lepo ročno izdelano nalepko. Ideja o kozarcu vina ob sončnem zahodu na terasi se je naenkrat zdela realna.

Sedem torej na teraso pred svojo sobo, prežeta z lepoto zgodovinske ravnice in legendarne reke, ožarjene s srepo oranžnim zahodom, si v plastični kozarec natočim tisto temnordeče, kot kri gosto vino polnega telesa in ravno prav trpkega okusa, ko se pred menoj pojavi hotelski lakaj. "Miss, v hotelu se ne sme piti alkohola," reče v polomljeni angleščini. Romantična glasba se zatakne, multikulturnost Mardina pa se je končala pri kozarcu vina.

A to je bilo še v starih časih. Menda je zdaj manjšina sirskih kristjanov pridobila moč in bogastvo, tako da so si izbojevali pravico, da svoje vino prodajajo v vinotekah. Posel je pač posel.