Pozabite turistične "bisere", v Istri se zanimive zgodbe skrivajo povsem drugje #intervju

Istra ima svoje mesto v zavesti vsakega Slovenca. Nekateri imajo tam parkirano počitniško prikolico, drugi so tja hodili v poletno kolonijo, spet tretji nočejo prestopiti meje na Dragonji, ker so jezni na Hrvate. Kakorkoli že - Slovenci Istro poznamo oziroma mislimo, da jo. V resnici pa je Istra veliko več kot le tistih nekaj najbolj razvpitih mestec in najbolj zanimive zgodbe se skrivajo prav v neznanem.

Potem, ko so s svojimi študijskimi turami po obskurnih delih Istre dolgo dražile svoje sledilce na Twitterju, so Agata Tomažič, Tamara Langus in Teja Kleč z ilustratorko Milanko Fabjančič izdale knjigo Ne sprašujte za pot: Blodnik po Istri. Ne vodnik, to je blodnik, poudarjajo. Blodnik po razpadajočih vaseh in njihovih legendah, reliktih jugoslovanskega in avstro-ogrskega turizma, počitniških paketih za množice in, da, tudi turističnih biserih, ki to pravzaprav niso.

V zgodbah se ne omejujejo niti pri žanrih niti pri "resničnosti" zapisanega, povedale so jih vsaka iz svojega vidika in s svojim glasom. Toda Blodnik je en in njihov, zato smo jim tokrat v pogovoru o njem dali en glas.

Istra je – ob Krku – počitniška destinacija, za katero je večina Slovencev prepričana, da jo pozna do obisti. Kako se na novo lotiš krajev, o katerih vsi vse vedo?

Foto: Bojan Puhek Tako, da najdeš res obskurne kraje z res obskurnimi zgodbami. Najlažje je iti v Poreč, Rovinj ali Premanturo, tja gredo vsi. Me pa smo hotele najti zgodbe. Nismo hotele napisati vodnika in ta knjiga nedvomno ni vodnik po krajih. Če že, je vodnik po času, vodnik po ikonografiji, ki nam je vsem skupna, po prostoru, ki ga vsi na neki način poznamo in ki počasi izginja. Ne gre za geografijo, ampak čustva.

Vodnik je le forma, po kateri smo razdelile besedila v knjigi, ki je pravzaprav neki večžanrski hibrid. Vsekakor bralec v Blodniku lahko dobi zamisli, kam iti, če ga ne zanimajo turistične destinacije, in v vsaki zgodbi začuti duh tistega kraja, pa naj bo to duh sedanjosti ali preteklosti.

Predvsem pa se bralec lahko s to knjigo osvobodi miselnosti, da mora iti v neki dizajnerski hotel, da se bo imel dobro. Ljudem smo želele razširiti pogled, da bodo prihodnjič pomislili – zakaj pa se ne bi enkrat za spremembo ustavili v Buzetu?

Kako ste izbirale destinacije? Izbor je res … eklektičen.

Sprva je bilo to zelo spontano, nato pa smo vendarle začele bolj načrtovati in izbirati, da obiščemo še kraje, ki so nam manjkali. Vse smo bile že prej toliko po Istri, da smo vedele za marsikatero zanimivo zgodbo, kot je recimo František Čap, ki je tam gojil kokoši.

Turističnih nasvetov nismo iskale in tudi če smo jih dobile, smo jih ignorirale, saj so nam v glavnem predlagali Rovinj ali Motovun. Veliko več zanimivega smo našle denimo v Buzetu, ki je običajno le mesto, mimo katerega se pelješ.

Foto: Bojan Puhek

Bolj kot je kraj razsut, bolj nam je bil zanimiv, ker imajo takšni kraji več zgodb. Če greš na potovanju v hotel s petimi zvezdicami, to pomeni, da se bodo do tebe vsi lepo obnašali, vse dobiš, nič ti ne manjka in zelo je dolgočasno. To je za ljudi brez domišljije. Kakšne Istarske toplice, Duga uvala ali Brioni, kjer vse razpada, pa so absolutno kraji, ki pripovedujejo veliko več kot dizajnerski hoteli v Rovinju.

V knjigi po vašem navdušenju izstopata dva dokaj nepričakovana kraja, Istarske toplice in Rabac. Kateri zmaga?

Oboje, nemogoče se je odločiti, ker je bilo v obeh fenomenalno. Istarske toplice so nas navdušile že ob prihodu, ko te na vhodu pričaka slavolok z napisom Dobrodošli, na katerem pol črk ne sveti, pred hotelom pa so julija viseli novoletni okraski. Na vsakem koraku te pričaka novo presenečenje, recimo samski dom, v katerega so preuredili polovico hotela.

Za Rabac pa smo se odločile, ker še nismo obdelale množičnega turizma. Tako smo šle za prvi maj tja in bilo je noro poceni. Neverjetno, kaj vse dobiš za ta denar, od animacije do varstva otrok, tudi zajtrk, če vstaneš dovolj zgodaj. In ker so v prehrambni hali mize postavljene tako zelo skupaj, se lahko vsako jutro pomenkuješ z gosti iz sosednje sobe.

Po drugi strani so najmanj pohval požele destinacije, ki veljajo za vrhunce istrskega turizma, kot sta Rovinj in Motovun.

Tem turističnim "biserom" smo dale priložnost, ampak so nas v veliki meri razočarali, nešteto trgovinic nas pač ne zanima, zlasti če ponujajo ene in iste kitajske plastične spominke.

Foto: Bojan Puhek

Tudi Opatija, tako imenovana eminentna destinacija, se je izkazala za popoln nateg, klasičen turistični pohlep. Kraj, kjer smo si rekle, da si bomo enkrat za spremembo nekaj privoščile, nato pa te popolnoma oskubijo, čeprav hoteli razpadajo, domnevno nobel kavarne pa so temačne, mrzle in drage.

Nasploh se je izkazalo, da kraji, ki veljajo za dobre, v resnici niso tako dobri. Zgodbe se skrivajo drugje, ne v tipičnih turističnih destinacijah. Zgodbe, pristni stiki z ljudmi in pristno okolje so tisti, ki neko destinacijo naredijo vrhunsko.

Res pa je, da si Rovinj morda zasluži še eno priložnost, predvsem tamkajšnje plaže. Med izletom z ladjico po Limskem kanalu je namreč vodnik posebej izpostavil nudistične plaže, mimo katerih smo pluli. To je bilo pravzaprav vse, kar smo na tistem izletu izvedele od njega.

Istra sicer velja za najbolj razvito turistično regijo na Hrvaškem, vam pa je uspelo naslikati precej drugačno sliko, polno reliktov iz časa Jugoslavije ali celo Avstro-Ogrske.

Uh, da, sledi Avstro-Ogrske so nas res presenetile. Brioni, recimo, so avstro-ogrski, uredili so jih za eminentne goste, izkoreninili komarja mrzličarja, pripeljali opice in uredili igrišče za golf. Ko je tja prišel Stari, mu je bilo že postlano.

Zakaj je v Blodniku po Istri tako malo Slovenije?

Me ne delamo meja, Istra je polotok, če ne kar celina, in tako jo obravnavamo. Razdelile smo jo le na zahodno in vzhodno obalo ter zaledje. No, pa Reko in Bakar smo priključile.

Foto: Bojan Puhek

Morda se bomo v ponatisu bolj posvetile slovenski Istri, vsekakor jo bo treba še raziskati, moramo pa poudariti, da je iz knjige marsikaj tudi izpadlo. Tako smo denimo sprva nameravale vključiti izlet v Koper, kamor smo šle lani na prižig Popovićevih novoletnih lučk – ki je bil v začetku novembra. Naš načrt je bil, da to popišemo, pa se je nato izkazalo, da nekako ne spada zraven. Pa čeprav smo napisale celo Odo Popotu, v kateri Popo ugrabi Urško in jo pelje na prižig lučk.

Pisati knjigo "v troje" je lahko precej zahteven projekt, vsaka ima svoj slog in svoje navade. Kako ste si razdelile delo?

S tem ni bilo težav. Nismo se omejevale, da bi o vsakem kraju lahko pisala le ena od nas, ker pišemo različno in z različnih vidikov. Povsem spontano se je zgodilo tudi, da smo pisale v različnih žanrih. Veliko smo razmišljale o tem, kaj sploh delamo, ali pišemo fikcijo, doživljajske prigode, spomine … In odločile smo se, da bomo v tej raznolikosti pretiravale in pisale tudi v različnih žanrih. Tako je nastala edina ocena gostilne, Ribarice v Červarju, pa intervju s papagajem Kokijem in psihotest Ali ste čarovnica?

Sicer pa je v tem projektu vsaka našla svoj izziv, Agatin je bil, da izda knjigo v samozaložbi, Tejin izziv je bil oblikovati knjigo, pri kateri je sama svoj naročnik in si lahko da duška, Tamarin izziv pa je bil prodaja izdelka – ker prihaja iz marketinga in pogosto sliši, da prodaja meglo.

Avtorice z ilustratorko Milanko Fabjančič, ki jim je v Blodniku dala risano podobo Foto: Bojan Puhek

Nastanek knjige je bilo mogoče ves čas spremljati na spletu, svoje študijske ture ste v živo dokumentirale na Twitterju. Ste se namerno odločile za to?

Pravzaprav se je to zgodilo povsem organsko. Začelo se je že z zamislijo za knjigo, ki smo jo najavile na Twitterju, ljudje pa so nas takoj vzeli resno. Nato je vse, kar smo tvitnile na temo Blodnika, naletelo na ogromno odziva, ljudje so nas ves čas spraševali, kdaj knjiga izide, in še preden smo me zares verjele, da bo iz tega kaj nastalo, so jo hoteli naročiti.

Blodnik je tako ves čas nastajal v povezavi s spletom, bile smo "priklopljene", objavljale vtise na Twitterju, ljudje so to spremljali in nas spodbujali, tudi svetovali, kam naj še gremo. S spletom je Blodnik tesno povezan tudi zdaj, po izidu, z izjemo Vodnikove domačije jo je mogoče kupiti le prek spleta. Potem ko smo se odločile za eksperiment s samozaložbo, smo namreč ugotovile, da so marže pri prodaji v knjigarnah zelo visoke, zato Blodnika tam ne bo.