Nedelja, 4. 10. 2020, 12.54
3 leta, 6 mesecev
Po poti Juliana Trail, velikem hitu letošnjega poletja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,18
3
Nova daljinska pot po Sloveniji, Juliana Trail, ki v 330 kilometrih in 16 oz. po novem 20 etapah obkroži Julijske Alpe, je velika uspešnica letošnjega poletja. Ker je marsikateri Slovenec počitnice preživljal v domovini, so se številni odločili tudi za to možnost. Med njimi tudi odvetnica Urška Uranjek, ki je pohodniško pot Juliana Trail prehodila na vrhuncu letošnjega poletja. "Daljinska pot ni samo sprehod, ampak počasno potovanje, na katerem spoznavaš nove stvari in se ves čas nekaj dogaja. No, to, da si več ali manj ves čas prepoten in da vsakodnevno sopihaš v hrib, pa pač pride v paketu," pravi pohodnica iz okolice Žalca.
Divja lepota Soče. Od Kobarida do Bovca.
Kako to, da ste se odločili, da prehodite Juliano?
Odločila sem se skoraj v zadnjem trenutku. Moj načrt je bil namreč nadaljevati hojo po moji "prvi ljubezni", daljinski poti Via Francigena (gre za starodavno pot, ki poteka od Canterburyja v Angliji in poteka prek Francije, Švice in Italije do Rima) po Italiji, kar pa je letos zaradi nastalih razmer težje izvedljivo.
Ker pa sem vseeno želela prehoditi kakšno daljinsko pot in ker je bila glede na razmere najprimernejša Slovenija, sem se odločila za pot Juliana Trail.
Po podatkih, ki sem jih našla na spletu, se mi je zdela izredno lepa, ravno prav dolga ter ne preveč zahtevna v smislu plezanja po visokogorju in ker gre za novo pot, tudi ni bilo pričakovati pretirane gneče, kar mi odgovarja.
Tako sva se skupaj s partnerjem proti koncu julija odpravila na 15-dnevno peš popotovanje.
Če primerjate Juliano s potmi, ki ste jih že prehodili, kakšna se vam zdi?
Pot je res lepa, skoraj ves čas hodiš po naravi, po globokih gozdovih in dišečih travnikih, razgledi so krasni, je pa v primerjavi z drugimi potmi dokaj zahtevna v smislu višinske razlike. Po podatkih na spletu je več kot sedem tisoč metrov vzpona in enako sestopa.
Mejni kamni Rapalske meje na vrhu Bače
Nekaj odsekov je ravnih, v glavnem pa hodiš gor in dol, gor in dol, določeni deli poti so strmi, steza je ozka in je treba paziti na korak, s čimer ni nič narobe, se mi pa zdi prav, da to omenim, da se ve, kaj pričakovati.
Na nek način se Juliani pozna, da je še nova, kar se kaže predvsem v tem, da je na določenih delih slabo označena. Dobre oznake so namreč bistvenega pomena na taki poti.
Obstajajo sicer zemljevidi in aplikacije, kar pa – vsaj po mojem mnenju – ne odtehta pomembnosti dobro in pravilno postavljenih oznak. Naslednja stvar, ki se mi zdi pomembna, če primerjam pretekle izkušnje z drugih poti, je tudi iskanje prenočišč na poti.
Moram reči, da sem bila v določenih primerih negativno presenečena nad neprijaznostjo nekaterih sobodajalcev. Vedeti je treba, da smo pohodniki specifična vrsta gostov – za prenočišče pokličemo tik pred zdajci, torej kakšen dan prej ali celo na isti dan, in še to potrebujemo sobo le za eno noč.
Da ne bom delala komu krivice, večina gostiteljev je bila prijaznih, določeni pa so mi dali jasno vedeti, da ne potrebujejo takih gostov, ki pridejo za zelo kratek čas, in da kaj jih sploh kličem tako pozno, ker da se rezervacija ureja veliko prej kot šele zadnji dan ali dan prej.
Takšnih zadev npr. v Italiji nisem doživela, ravno nasprotno, pohodniki po Via Francigena smo bili povsod dobrodošli, ponekod nudijo tudi določene popuste – tako na prenočišče kot na hrano v restavraciji (t. i. pilgrim menu).
Če povzamem: Juliana – umetniški vtis: čista desetka, tehnična ocena: lahko bi bilo bolje.
Koliko časa ste potrebovali za celotno traso? Koliko kilometrov ste v povprečju opravili dnevno?
Kot da bi hodil po deževnem gozdu. Vlažna, mokra in živo zelena narava ob Soči.
Za Juliano sem potrebovala 15 dni, držala sem se že vnaprej predvidenih etap, pri čemer sem združila dve etapi, od Grahovega do Mosta na Soči (štart je bil zaradi prenočišča sicer v vasi Temljine) in od Mosta na Soči do Tolmina.
V povprečju sem opravila približno od 17 do 20 kilometrov dnevno, nekatere etape so nekoliko krajše, nekatere daljše, se pa lahko ti kilometri zelo razvlečejo, predvsem, če hodiš z nahrbtnikom navkreber.
Na bolj prepoznavnih poteh se pohodniki oz. romarji vseskozi srečujejo, kako je s temi srečanji na Juliani? Ste na poti srečali veliko ljudi s podobnim ciljem?
Kar zadeva preostale pohodnike po Juliani, sem jih srečala le nekaj. Razen za pohodnico iz Celja in pohodnika iz Kranja, s katerima smo se pogovarjali in ki sta imela v načrtu prehoditi celotno Juliano, drugih "thru-hikerjev" nisem srečala.
Pogled na Rabeljsko jezero na italijanski strani.
Na nekaj pohodnikov sem še naletela na poti, vendar se z njimi nisem pogovarjala. To je še ena razlika, ki sem jo opazila. Pohodniki so bolj zadržani, po večini pozdrav in to je to. Ljudje, pri katerih sva prenočila, so sicer omenili, da jih kar precej hodi po Juliani, vendar na sami poti tega ni bilo videti.
Kaj bi izpostavili kot prednosti in kaj kot slabosti te poti? Kako je z označenostjo?
Prednosti poti: čudovita narava, lepi razgledi, odkrivanje delov Slovenije, ki jih pred tem še nisem poznala, pogovori z domačini, razgibanost terena.
Pomanjkljivosti poti: predvsem slaba označenost na določenih delih poti in slaba organizacija glede prenočišč za pohodnike (lahko bi obstajal seznam prenočišč za kraje ob poti, tako da bi vedel, kje lahko prespiš, tako pa si glede iskanja prenočišča več ali manj prepuščen lastni iznajdljivosti, kar bi lahko predstavljalo težavo za tuje pohodnike, ki ne govorijo slovenščine).
Vrhunec poti? Kaj vas je najbolj presenetilo na poti?
Dolina Koritnice. Etapa od Bovca proti Logu pod Mangartom.
Vrhuncev poti je bilo več, v bistvu se je vsak dan zgodilo kaj zabavnega in zanimivega.
Največji vtis so name naredile mogočne pokljuške smreke, temni in globoki gozdovi v Baški grapi, turkizna barva Soče in najboljša voda na svetu, zajeta v tolmunu Možnice oz. – kot ji pravijo domačini – Nemčlje.
Zanimivo je opazovati tudi spreminjanje arhitekture hiš na gorenjski in potem na primorski strani. In seveda cvetoči travniki, zeleni pašniki, zapuščene vasi in srečanja, ki ostanejo v spominu.
Jaz pravim, da daljinska pot ni samo sprehod, ampak počasno potovanje, na katerem spoznavaš nove stvari in se ves čas nekaj dogaja. No, to, da si več ali manj ves čas prepoten in da vsakodnevno sopihaš v hrib, pa pač pride v paketu.
Bi si želeli, da bi tako kot na Slovenski planinski poti ali Jakobovi poti na poti zbirali žige?
Da, mislim, da bi bilo zelo dobro, če bi se lahko na poti zbirali žigi. To vprašanje sem že zastavila snovalcem poti in sem dobila odgovor, da bodo obstajali nekakšni e-žigi.
To se mi ne zdi dobra ideja, saj je to, kot sem razumela, spet povezano z uporabo telefonov.
Vse daljinske poti, ki sem jih doslej prehodila, imajo svoje žige, ki jih zbiraš v posebni knjižici in jih imaš tako za spomin.
Tak lov za žigi pa je tudi zabaven. Nekateri so celo ponosni na svoje žige, ki jih na poseben način oblikujejo. Na Juliani je toliko lepih stvari, ki bi se prav tako lahko pojavile tudi na žigih.
Kje ste našli največ podatkov o sami poti?
Soča. Krasna si, bistra hči planin.
Največ podatkov o Juliani sem našla na spletu in na aplikaciji na telefonu (potek poti). Zdaj obstaja tudi že uradna aplikacija za Juliano, ki je v času mojega pohoda še ni bilo.
Kupila sem si tudi vodnik po Juliani, ki pa je služil predvsem neki splošni orientaciji in informacijam o zanimivostih po poti. Pogrešala sem določene podatke, ki so za pohodnika pomembni: kje se da spati, kje jesti in kje si lahko natočiš vodo.
Se boste na Juliano še vračali?
Težko rečem, verjetno, imam pa pred tem še druge načrte. Najprej si želim dokončati Via Francigeno, ki je v celoti dolga več kot dva tisoč kilometrov, vleče pa me tudi v Anglijo, na Irsko in Nizozemsko, kjer imajo res lepe daljinske poti.
Mogočna kulisa Martuljške skupine. Od Kranjske gore do Mojstrane.
3