Petek, 24. 11. 2017, 17.30
7 let
Ljubljanski tramvaj: električna kočija iz cesarjevih časov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,45
6
Po Ljubljani je začel voziti na prelomu stoletja, potnikom je služil skoraj 60 let. To je bil ljubljanski tramvaj, električna kočija iz avstro-ogrskih časov.
V teh dneh mineva 59 let, odkar je takratna ljubljanska mestna oblast ukinila tramvaj. Po ljubljanskih ulicah je vozil skoraj šest desetletij. Prvič se je po tirih zapeljal septembra 1901, leto in pol po tem, ko je ljubljanski župan Ivan Hribar zanj zastavil svojo besedo.
Najprej elektrarna, nato tramvaj
Poznavalec ljubljanskega tramvaja Tadej Brate v publikaciji Ljubljana med nostalgijo in sanjami piše, da so se zamisli o tem, da Ljubljana potrebuje tramvaj, prvič začele pojavljati že okoli leta 1870. Ljubljana je imela takrat okoli 20 tisoč prebivalcev. Mestno središče je bilo okoli Magistrata, ožje mesto se je končalo z Dunajsko cesto in na današnji Ajdovščini.
Po uničujočem potresu leta 1895 je bila prva naloga mestnih oblasti obnova mesta. Gradili so stavbe, širili ceste, tri leta po potresu je Ljubljana dobila tudi novo elektrarno.
Ljubljančani so bili do elektrike sprva nezaupljivi, niso je želeli v svojih hišah, je pa zato izgubarska elektrarna kmalu dobila velikega odjemalca: ljubljanski tramvaj. Tramvajske vozove so poleti 1901 dobavili iz graške tovarne tirnih vozil.
Začetki tramvaja segajo v leto 1860, ko so v ZDA in Angliji začeli voziti vozovi s konjsko vprego. Izum se je hitro širil, najbolj po Evropi. Leta 1879 je Werner von Siemens izdelal prvo uporabno električno lokomotivo, dve leti pozneje je prvi električni tramvaj zapeljal na tračnice Berlina. Ljubljana je tramvaj dobila pet let za Dunajem, prestolnico takratne Avstro-Ogrske.
Tri proge, pet kilometrov omrežja
Tramvaj je vozil po treh progah. Od glavnega kolodvora je šel skozi središče takratne Ljubljane, nato po današnji Čopovi navzdol. Pri Magistratu se je tir razcepil na dva kraka, eden je vodil po Stari Ljubljani do današnje Karlovške ceste na postajo dolenjske železnice, drugi mimo stolnice prek današnjega Hrvatskega trga do tramvajske remize in vzdrževalnih delavnic na Vodmatu.
Voz se je lahko gibal v obe smeri. Hitrost je znašala do 30 kilometrov na uro. Sprejel je lahko do 30 potnikov. Tramvajski sistem se je po kablu napajal na Magistratu. 13 vozov je vozilo po meter širokih tirih, ki so sestavljali pet kilometrov dolgo omrežje.
Ljudje so tramvaj pogovorno imenovali "električna", "trambulaj" in "pocestnica", ker je vozil po cesti.
Tramvaj je upravljala Splošna maloželezniška družba, ki je bila v lasti podjetja Siemens & Halske. Vodil jo je Johann Schwingenschuss, o katerem Brate piše, da je bil sposoben inženir, ki pa je zahajal v spore z delavci podjetja. Na koncu se je odselil na Tirolsko.
Podjetje, ki je dolga leta poslovalo z izgubo, tramvajskega omrežja ni redno posodabljalo. Leta 1929 ga je prevzela ljubljanska občina.
Na tramvaju je bilo prepovedano:
- med vožnjo gori in doli skakati,
- z voznikom se razgovarjati,
- v vozu kaditi,
- pljuvati po podu voza in "svinjati" vozilo z odvrženimi vozovnicami,
- prepevati in razgrajati,
- se na "pufarju" zadaj zastojnkarsko peljati,
- viseti vsled gneče med vožnjo z voza,
- obnašati se nespodobno ali biti v prekomernem vinjenem stanju,
- ne plačati vozovnice,
- ne plačati celo vozovnico za mulca ali smrkljo, ki sta zrasla preko višine 1,30 metra.
Vir: Tadej Brate: Tramvaj pripoveduje - Zgodbe ljubljanskega tramvaja
Ustavite tramvaj, prihajajo trolejbusi
Ker se je Ljubljana s priključevanjem bližnjih vasi vedno bolj širila, je to narekovalo širitev prometnega omrežja. V Šiški so za nove tramvaje zgradili še drugo remizo in odkupili nekaj rabljenih tramvajev, ki so pred tem vozili na območju Opatije.
Leta 1931 so položili nove tire do Viča in Šiške, pozneje do Rakovnika in Most. Tramvajsko omrežje je z razširitvami doseglo 21 kilometrov dolžine, imelo je 53 pogonskih vozov in 19 potniških prikolic (o tem Martin Rotovnik).
Med vojno je tramvaj vozil kot običajno, po vojni pa so ga začeli izpodrivati za tisti čas modernejši trolejbusi. Prvi je začel voziti leta 1951. Električno potratni trolejbusi so bili torej začetek konca tramvaja, čeprav se dolgo niso obdržali. S cest so jih dokončno spravili leta 1972.
Tramvaj je bil za povojno oblast spomin na stare čase in družbeni red, ki ga ni več, zato ni bil zaželen.
Več tisoč ljudi je ljubljanski tramvaj 20. decembra 1958 pospremilo na njegovi zadnji poti.
Janez Kajzer (1995): S tramovi podprto mesto
Viri za članek:
- Tadej Brate: Tramvaj - iz preteklosti v bodočnost; Ljubljana med nostalgijo in sanjami, 2013.
- Jana Pinterič: Tramvaj - še kdaj? O tramvaju od tu in tam; Ljubljana med nostalgijo in sanjami, 2013.
- Martin Rotovnik: Nekoč v Ljubljani: Ljubljanski tramvaj; Delo, 2015.
Oglejte si fotografije tramvaja pred vojno in po njej
6