Petek, 1. 6. 2018, 19.31
6 let, 5 mesecev
Graščina na obrobju Ljubljane, ki klavrno propada #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,25
6
Graščina Bokalce, ki se na nizkem griču nad Gradaščico vzpenja ne prav daleč iz ljubljanskega mestnega središča, a hkrati že v precej drugačnem fizičnem in družbenim prostoru, ima za sabo že stoletja. Obdana z zelenjem, z nekaj zapuščenimi objekti naokoli, par naseljenimi stanovanjskimi hišami in urejenimi vrtički ter še aktualnim nabiralnikom, čaka na svojo novo priložnost.
Graščine Bokalce na Vrhovcih ni mogoče spregledati z zahodne ljubljanske obvoznice, kot tudi ne dejstva, da ta že nekaj časa propada in je zapuščena, čeprav je v enem delu sicer še bivalna, kot je to pojasnila ena od okoliških prebivalk.
Nekoč je bil, kot o tem govorijo pisni viri, to slikovit dvorec, ki so ga v notranjosti krasila dela slikarja Almanacha, čigar umetnine hranijo v ljubljanski Narodni Galeriji. V nekaterih prostorih so bile tudi štukature.
Del gradu je bil dolgo tudi Narcisov vodnjak, ki so ga leta 1939 prestavili v arkadni hodnik ljubljanskega Magistrata. Gre za delo italijanskega kiparja Francesca Robbe, sicer tudi avtorja slovitega vodnjaka v Ljubljani. Tistega, ki je nekoč stal pred graščino Bokalce, je umetnik naredil po naročilu ljubljanskega magistrata pred cesarjevim obiskom.
V arhivu Muzeja Novejše zgodovine Slovenije je pod gradom Bokalce iz leta 1947 zapisano: Državno in bodoča gospodarska fakulteta, Ljubljana, Bokalce, 20. oktober 1947.
Na tem mestu je bila utrdba že v 12. stoletju
Na mestu sedanje graščine naj bi utrdba stala že v 12. stoletju, njena lastnica je bila plemiška rodbina Eghk. Od sredine 16. stoletja je posestvo nato večkrat zamenjalo lastnike, stavba pa tudi podobo.
Dvonadstropna stavba s pravokotnima stolpoma in kamnitim portalom v osrednji osi je bila zgrajena na mestu podrtega gradu v drugi polovici 17. stoletja, v 18. stoletja predelana. Začetni trakt je bil enonadstropen.
Dvorec novopečenega barona
Dvorec je bil od leta 1580 do prve polovice 17. stoletja v rokah Diennersbergov, dokler ga ni leta 1657 kupil poštni mojster Matija Strobl.
Novi lastnik ga je prezidal, graščine pa se je prijelo tudi drugo ime, in sicer Stroblhoff. Kar pa se je nanašalo na nov naziv Matije Strobla, ki je postal baron von Stroblhoff.
Novopečeni baron je dvorec razširil in povišal, zamenjal okenske okvirje, z opeko obokal prej leseni strop, nad pritličjem in nad vhodom pa umestil stolpič z uro.
Del gradu je bil dolgo tudi Narcisov vodnjak, ki je zdaj na dvorišču ljubljanskega Magistrata.
Valvasor, ki je graščino opisal in jo grafično tudi dvakrat dokumentiral, je zapisal, da je bila prvotna zgradba nadstropna, pravokotna, renesančna in da je imela bogato oblikovan vhod, profilirane okenske okvire, sedlasto streho na čop in stolpič v osi pročelja.
Prizidek s stolpom
V letih, ki so sledila, je dvorec doživel še dodatne preobrazbe. Na drugem od svojih bakrorezov je Valvasor upodobil vogalna stolpa, ki sta bila dozidana k stavbi. Okrog leta 1700 pa so na severozahodni strani zgradili tudi velik prizidek s stolpom.
Valvasorjev bakrorez dvorca Bokalce oz. takratnega Stroblhoffa iz leta 1679.
Dvorec iz rok v roke
Ko se je Eva Frančiška, zadnja lastnica iz rodbine Stroblhoffov, poročila z Wolfom Herbertom grofom Lambergom, je posest leta 1706 prenesla na svojega moža. V lasti njegove družine je grad ostal vse do leta 1817.
Preureditve so se na poslopju dogajale tudi v tem času. Še zadnje večje v zunanjosti dvorca pa prav v prvih desetletjih lastništva prvega Lamberga, ki je bil njegov lastnik. Takrat so dvorcu prizidali še eno nadstropje, stolpič nad vhodom je bil nadomeščen s trikotno atiko z uro.
Graščino je zajel požar
Seznam lastnikov graščine se je do sredine 20. stoletja daljšal, dokler ni bila posest leta 1945 nacionalizirana. Še prej pa je bil leta 1942 del poslopja uničen v požaru.
V naš čas je dvorec vstopil kot stanovanjski grad, o čemer je pogosto že od daleč pričalo razobešeno sveže perilo, se marsikdo spominja Bokalc v takšni podobi in funkciji.
Od protokolarnega objekta do muzeja
Grad, ki je v zasebni lasti in je zaščiten kot kulturni spomenik, že leta popada. Načrti za njegovo prenovo in oživitev pa so za zdaj še neuresničeni. Scenarijev o njegovi prenovi in vsebini je bilo v preteklih letih že več. Od zamisli, da bi dvorec lahko bil rezidenca državnikov, diplomatov, torej protokolarni objekt ali hotel, oziroma da bi v njem svoje prostore dobile kulturne in izobraževalne vsebine, kot na primer muzej, galerija, knjižnica in podobno.
S prenovo pa bi do izraza prišel tudi potencial zunanjega ambienta, če bi ob gradu uredili park kot interpretacijo nekdanjega renesančnega parka, obrobljenega z vodnimi motivi, kot je bila tudi ena od zamisli o njegovi prenovi pred leti.
6