1. del potovanja Gremo v Mongolijo: popolno urejena ruska dekleta

Preizkušava zmožnosti svojih meja v prevoženih kilometrih, ki se na števcu vrtijo okoli številke 5.000.

Prečkanje Madžarske, kjer si urediva še zadnje beloruske vizume, in pozneje Slovaške, Poljske gre kot po maslu. Avtoceste poskrbijo, da je potovalna hitrost visoka. Vseskozi naju spremlja dež, zato šotor ostane zapakiran v prtljažniku, midva pa preizkusiva spanje v avtu. Nimava se kaj pritoževati, izvedljivo je, seveda pa si zjutraj prileže pretegniti noge. Spanec nama ukrade le meja med Poljsko in Belorusijo, kjer obtičiva za celih 19 ur, naprej pa se podava za 30 kilogramov lažja in z novimi prijatelji, ki nama prijazno dostavijo dve škatli hrane na drugo stran meje. Ne uideva niti turistični nevednosti in zapeljeva na belorusko avtocesto brez vinjete, kar naju pozneje stane okroglih 100 bruseljskih lepotcev.

Prvo prho in posteljo dočakava v Moskvi, kjer se tudi zadrživa dva dni. Proučiva ruski okus za mesta, dočakava vročih poletnih 30 stopinj in se polna vtisov podava v osrčje Rusije ob transibirski železnici. Kljub temu da dneve preživljava v avtu, se neprestano kaj dogaja. Pogled je sicer stalno usmerjen na cesto, ki je na določenih predelih kot švicarski sir – polna lukenj. Vseeno ne gre spregledati prostranih travnikov, močvirij, tipičnih lesenih hiš, raznih stojnic, ki jih domačini postavijo ob cesti in, seveda konkurenčno z istimi izdelki, poskušajo prodati mimovozečim.

Dobrih ljudi ne manjka, neki gospod, ki sta ga fascinirala avto in Matejeva vožnja, naju je ustavil in obkrožil z vso rusko gostoljubnostjo. Ker je bil policijski nadzornik, je dal besedo, da sva v prihodnjih ruskih rajonih varna. Danes naju čakata ogled evropsko-azijske meje in postanek v prestolnici Urala, v naslednjih dneh pa se odpravljava raziskat vse mogoče Stane.