Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Sreda,
8. 2. 2023,
14.49

Osveženo pred

1 leto, 5 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3,58
podcast COVID-19 meditacija čuječnost David Zupančič sabljanje

Natisni članek

Sreda, 8. 2. 2023, 14.49

1 leto, 5 mesecev

Intervju z Davidom Zupančičem

Zdravnik, ki je napisal uspešnico, je v mladosti sanjal o olimpijskih igrah

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3,58
David Zupančič | Specializant infektologije David Zupančič je avtor knjižne uspešnice Življenje v sivi coni. | Foto Ana Kovač

Specializant infektologije David Zupančič je avtor knjižne uspešnice Življenje v sivi coni.

Foto: Ana Kovač

"Kar malo na silo se prizemljim. Sicer pa v našem poklicu ni prostora za to, da bi se človek počutil pomembnega ali slavnega. V zdravstvu si zato, da skrbiš za druge, sam pa ostajaš v drugem planu," pravi David Zupančič, zdravnik specializant infektologije, ki je marca 2020 potrdil prvi primer okužbe z virusom sars-cov-2 v Sloveniji, in avtor knjige Življenje v sivi coni, ki je postala najhitreje prodajana knjiga največje slovenske založbe. V pogovoru za Siol.net se je razgovoril tudi o svoji športni karieri. Kot zagret in uspešen sabljač je sanjal o tem, da bi na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru leta 2016 tudi sam dobil olimpijsko priložnost.

Pred epidemijo covida je mladega zdravnika Davida Zupančiča, sina režiserja in plesne koreografinje, poznal precej ožji krog ljudi kot njegovo ime, pisanje in razmišljanje pozna danes. Marca 2020 je na družbenem omrežju Instagram ustvaril profil Ministrstvo za nesmisel (Ministry for WTF), ki ga danes spremlja že skoraj 36 tisoč ljudi, pred manj kot štirimi meseci pa izdal knjigo Življenje v sivi coni, ki je velika prodajna uspešnica.

David Zupančič | Foto: Mediaspeed Foto: Mediaspeed Knjigo, v kateri pripoveduje o življenju mladega zdravnika infektologa v času pandemije, ki je marca 2020 potrdil prvi primer okužbe z virusom sars-cov-2 v Sloveniji, so bralci pograbili hitreje kot vroče žemljice. Po podatkih Mladinske knjige, kjer je prvenec Zupančiča izšel, je bilo prodanih že skoraj 15 tisoč izvodov (v knjižnicah je na voljo okoli 650 izvodov, na izposojo se čaka celo večnost), gre pa za najhitreje prodajano knjigo od leta 2014 v prvih tednih po izidu. "Glede na to, da sem v knjigi napisal tisto, kar sem želel, da ljudje preberejo, mi to res ogromno pomeni," pravi 31-letni Ljubljančan. Obstaja tudi zanimanje, da bi knjigo predelali v film ali serijo, je pa to zadeva na zelo dolgi rok, pravi.

Kako se mladi zdravnik specializant, očka in partner spoprijema z vsem pompom, ki se dogaja okrog njega, kaj ga prizemlji, kako nanj gledajo pacienti in kdaj je začutil, da je to, kar piše, material za uspešnico? Z Davidom Zupančičem smo se pogovarjali na enem od dogodkov, kjer smo se lahko na lastne oči prepričali, kako ljudje fenomen mladega zdravnika in pisatelja, spletnega vplivneža in ustvarjalca podcasta Umetnost lenarjenja doživljajo v praksi.

"Ljudje si želijo brati mojo knjigo in se pogovarjati o njej, kar je res super. Nočem jih razočarati, nočem zavračati povabil, a nekako moram najti ravnotežje in vse skupaj preprosto ne gre." | Foto: Ana Kovač "Ljudje si želijo brati mojo knjigo in se pogovarjati o njej, kar je res super. Nočem jih razočarati, nočem zavračati povabil, a nekako moram najti ravnotežje in vse skupaj preprosto ne gre." Foto: Ana Kovač

David, kako se spoprijemate z vsem pompom, ki se dogaja okoli vas? Fotografiranja, podpisovanje knjig, navdušeno stiskanje rok …

Pravzaprav je vse skupaj zelo prijetno, predvsem zato, ker se to ne dogaja pogosto. Morda je videti, kot da se moje življenje zdaj vrti okrog tega, a v resnici imam mogoče tak dogodek, ko se ljudje želijo fotografirati z mano ali želijo moj avtogram, enkrat na tri ali štiri tedne. V vmesnem času pa živim življenje zdravnika, ki v svoj dan stlači še družinsko življenje, pisanje in ustvarjanje podcasta. Skratka, to ni nekaj, na kar bi se navadil, še manj pa nekaj, česar bi se naveličal. Vsaj za zdaj (smeh, op. p.).

Pa znate potegniti črto, da vendarle ni preveč? Morda vas bo poneslo in se boste slave navzeli.

Ob izidu knjige sem šel na začetku res "all-in". Rekel sem si, da moram knjigi in njeni promociji nameniti vso svojo pozornost, tudi zato, da se bo knjiga sploh brala in postala prepoznavna. No, zdaj pa sem na drugi skrajnosti in pojavljanje v javnosti precej omejujem. Omejil sem se na dva, maksimalno tri intervjuje na mesec in knjižne dogodke, čeprav bi se jih z veseljem udeleževal pogosteje, saj v teh dogodkih res uživam.

Nekako mi uspeva, da imam še proste popoldneve, a jih potrebujem za družino. Morda bi potreboval nekoga, ki bi prevzel odpisovanje na elektronsko pošto (smeh, op. p.). Tudi med vizito mi namreč telefon kar naprej vibrira zaradi različnih povabil. No, dejansko so to sladke skrbi. Ljudje si želijo brati mojo knjigo in se pogovarjati o njej, kar je res super. Nočem jih razočarati, nočem zavračati povabil, a nekako moram najti ravnotežje in vse skupaj preprosto ne gre.

Med podpisovanjem svoje knjige. | Foto: Mediaspeed Med podpisovanjem svoje knjige. Foto: Mediaspeed

Vaš knjižni prvenec Življenje v sivi coni je po podatkih vašega založnika njihova najhitreje prodajana knjiga po letu 2014. V manj kot štirih mesecih je bilo prodanih že skoraj 15 tisoč izvodov. Na knjižnem sejmu so jo bralci izbrali za knjigo leta. Kdaj ste začeli verjeti, da je to, kar pišete, material za uspešnico, če ste si sploh upali verjeti v to?

Ne, kje pa. Da bo knjiga taka uspešnica, si nikoli nisem mislil, tudi zato ne, ker v našem okolju tega nismo vajeni. Če bi vsako leto kakšna knjiga, dve ali tri tako eksplodirale, kot je Življenje v sivi coni, bi si morda rekel, no, morda pa bo letos to uspelo moji. Ker pa se to ni dogajalo, v kaj takega res nisem verjel.

Spomnim se, da sem si, ko sem napisal tri poglavja in jih prebral, mislil, da bi bilo to lahko komu všeč. To je največ, kar sem si upal reči, nikoli pa si ne bi upal izjaviti, da bi knjiga lahko bila uspešnica, kaj šele, da bo rekordna uspešnica.  

Zakaj mislite, da je taka uspešnica?

Zdi se mi, da se je nekaj stvari lepo sestavilo. Eno je tema, ki je ljudem zelo zanimiva, hkrati pa smo ravno toliko iz covidne krize, da o njej lažje poslušamo ali beremo. Hkrati pisanje ni strogo resno, ampak se lahko ob njem tudi nasmejiš in mislim, da je to kombinacija, ki ljudem zelo ustreza.

Zakaj je Življenje v sivi coni taka uspešnica? "Zdi se mi, da se je nekaj stvari lepo sestavilo. Eno je tema, ki je ljudem zelo zanimiva, hkrati pa smo ravno toliko iz covidne krize, da o njej lažje poslušamo ali beremo. Hkrati pisanje ni strogo resno, ampak se lahko ob njem tudi nasmejiš in mislim, da je to kombinacija, ki ljudem zelo ustreza." | Foto: Ana Kovač Zakaj je Življenje v sivi coni taka uspešnica? "Zdi se mi, da se je nekaj stvari lepo sestavilo. Eno je tema, ki je ljudem zelo zanimiva, hkrati pa smo ravno toliko iz covidne krize, da o njej lažje poslušamo ali beremo. Hkrati pisanje ni strogo resno, ampak se lahko ob njem tudi nasmejiš in mislim, da je to kombinacija, ki ljudem zelo ustreza." Foto: Ana Kovač

Mislite, da bo, ko bo vaša eno leto in pol stara hči odrasla, spomin na covid-19 res samo še spomin?

Mislim, da bo to neki učbenik v zgodovini. Mogoče nas do takrat čaka še kakšna druga epidemija, seveda pa upam, da ne. Sem pa skoraj prepričan, da ne bo več epidemije, kot smo jo doživeli, da bo na primer središče mesta zaprto in podobno. Zato mislim, da bo ljudem tudi takrat to knjigo zanimivo brati. Tako kot zdaj beremo o soški fronti ali plebiscitu.

Iz knjige ste črtali dve poglavji. Kateri in zakaj?

Eno poglavje je bilo precej proticepilsko naravnano in se je sicer kar lepo umeščalo v knjigo, a se je na koncu bralo bolj kot obračun s proticepilci – pišem o vdoru na RTV, sežigu covid zabojnika –, kar se mi ni zdelo primerno. Drugo pa je bilo poglavje o spletnem nasilju – o sporočilih na Facebooku in podobnem, kar pa bom najbrž obdržal v drugi knjigi.

Menda pišete tri knjige hkrati.

Da, najprej sem se lotil pisanja knjige, ki je nadaljevanje tematike iz prve, a se mi zdi, da bom za to potreboval nekoliko več časa. Nikakor je ne bom mogel napisati letos. Bolj sem razmišljal o tem, da bi sovpadla z mojim specialističnim izpitom, da bi to bil mejnik. Če je bila rdeča nit prve knjige korona, bi bila druga lahko življenje do specializacije.

Zraven pišem še eno knjigo, ki je bolj strogo psihološka in govori o znanosti notranjega miru, tretja knjiga pa je leposlovna in je popoln odmik od drugih dveh.

"Nikoli si nisem rekel, da bo sabljanje moj poklic, sem pa zelo, ampak res zelo resno treniral. Moj cilj je bil nastop na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru leta 2016." | Foto: Ana Kovač "Nikoli si nisem rekel, da bo sabljanje moj poklic, sem pa zelo, ampak res zelo resno treniral. Moj cilj je bil nastop na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru leta 2016." Foto: Ana Kovač

Dotakniva se še malo vaše športne kariere. V mladosti ste bili sabljač, veljali ste za veliki up slovenskega sabljanja. Pri 16 letih ste zmagali na tekmi evropskega pokala in šokirali tuje trenerje. Kako visoke so bile vaše ambicije v sabljanju? Kako resno ste v mlajših letih pristopali k športu?

Nikoli si nisem rekel, da bo sabljanje moj poklic, sem pa zelo, ampak res zelo resno treniral. Bil sem državni prvak, mislim, da štiri leta zapored v dveh kategorijah (med mladinci in kadeti). Moj cilj je bil nastop na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru leta 2016.

David Zupančič je bil v mladosti obetaven tekmovalec v sabljanju. | Foto: osebni arhiv Davida Zupančiča David Zupančič je bil v mladosti obetaven tekmovalec v sabljanju. Foto: osebni arhiv Davida Zupančiča Kot mladinec sem zmagal na tekmi evropskega pokala v Nemčiji, kjer je bilo res smešno, ker so bili tam prisotni vsi največji sabljaški klubi z močno sponzorsko podporo – Nemci so na primer imeli Mercedes –, mi pa smo tja prišli kot amaterji. In na koncu sem med 150 tekmovalci zmagal prav jaz. Spomnim se, da so bili tuji trenerji povsem šokirani.

Imel sem super trenerja (Sergej Smirnovski, op. a.), nisem pa imel psihologa, ki bi ga v tisti fazi potreboval. Zmaga mi je namreč nekoliko stopila v glavo in na naslednji tekmi sem bil precej slabši. To je bilo v tretjem letniku gimnazije. Moji rezultati so zelo nihali, ni mi uspelo držati določene ravni.

Spomnim se, da sem bil po zmagi celo vodilni na evropski lestvici, da sem bil nosilec skupine 1 in da so si me začeli ogledovati drugi trenerji. Na tisti točki sem postal malo domišljav, kar je slabo vplivalo na moj nastop.

Če bi takrat imel nekoga, ki bi me nekoliko prizemljil, bi najbrž v sabljanju dosegel precej več. Ali če bi mi nekdo razložil, da bi lahko resno treniral in hkrati opravljal šolske obveznosti, bi dlje vztrajal v športu. Tega takrat nisem vedel. Kaj pa vem, bil sem pubertetnik. Prepričan sem bil, da mi bo študij medicine vzel preveč časa, zato sem šport opustil. Na žalost. Pravzaprav sem to storil na najvišji točki svoje športne kariere.

"Če bi takrat imel nekoga, ki bi me nekoliko prizemljil, bi najbrž v sabljanju dosegel precej več. Ali če bi mi nekdo razložil, da bi lahko resno treniral in hkrati opravljal šolske obveznosti, bi dlje vztrajal v športu. Tega takrat nisem vedel." | Foto: Ana Kovač "Če bi takrat imel nekoga, ki bi me nekoliko prizemljil, bi najbrž v sabljanju dosegel precej več. Ali če bi mi nekdo razložil, da bi lahko resno treniral in hkrati opravljal šolske obveznosti, bi dlje vztrajal v športu. Tega takrat nisem vedel." Foto: Ana Kovač

Rekli ste, da vas je uspeh pri sabljanju nekoliko prevzel. Ste začutili, da ste se tudi ob uspehu knjige nekoliko prevzeli? Kako se prizemljite?

Kar malo na silo se prizemljim. Sicer pa v našem poklicu ni prostora za to, da bi se človek počutil pomembnega ali slavnega. V zdravstvu si zato, da skrbiš za druge, sam pa ostajaš v drugem planu. Poleg tega sem specializant, sem mlad in se še učim, da bom nekoč specialist. Služba te prizemlji že sama po sebi in to je povsem v redu. Me je pa zadnjič neka pacientka po opravljeni viziti vprašala, ali se lahko z mano fotografira. Kar zabavno.

Menda so vaši službeni kolegi knjigo lepo sprejeli.

Da, tisti, ki so mi dali povratno informacijo, so jo sprejeli zelo lepo. Zagotovo komu kaj ni všeč, vendar neposredne pripombe z negativno konotacijo še nisem dobil. Veliko lepih komentarjev sem dobil z oddelka za intenzivno nego, kar mi res ogromno pomeni, saj sem o tej temi veliko pisal.

Imajo pacienti zdaj drugačen odnos do vas, vas bolj upoštevajo? Mislim na tiste, ki vas prepoznajo.

Ne, tega vtisa nisem dobil, še vedno me večina bolnikov ne prepozna. Nisem dobil občutka, da bi imeli več zaupanja v moje medicinsko znanje, bolj me je skrbelo, da bi ga kdo imel manj. Da bi kdo rekel, to pa je tisti tip s televizije, pa on je tako mlad, ali ima sploh kaj znanja ... Na ta način. Upam, da se to ne dogaja.

Sicer pa delam tako, kot sem delal prvi dan, to je zanesljivo in s srcem. Zdi se mi, da je zelo pomembno tudi to, da bolnik začuti, kdo se zavzame zanj, kdo ga posluša in kdo se potrudi, kdo pa gre samo na hitro čez vizito, češ da ima drugo delo.

Velikokrat nimaš časa za bolnika, a mu moraš dati vsaj občutek, da ga imaš. Tudi če je na koncu samo pet minut, je pomembno, da se ustaviš, usedeš in pacienta ne odpraviš na hitro med vrati.

David Zupančič | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Nekaj poudarkov z javnega dogodka, ki ga je vodila Betka Šuhel Mikolič

- O strahu pred naslednjo knjigo

Po eksploziji navdušenja slovenskih bralcev ob izidu knjige Življenje v sivi coni je Zupančič najprej dobil velik zagon za pisanje druge knjige, nato pa ga je popadel strah. Zaveda se, da je letvico s prvo knjigo postavil tako neverjetno visoko, da jo bo težko preseči, primerjavam pa se tako ali tako ne bo mogel izogniti. "Moram čez psihološko oviro, da ne bodo vse knjige enake. Niti enako zabavne niti enako sprejete," pravi Zupančič.

David Zupančič | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač Na Mladinski knjigi so nam na vprašanje, ali bodo Življenje v sivi coni kmalu lahko brali tudi angleško govoreči bralci, odgovorili, da so delo uvrstili v katalog za tujino v angleškem jeziku.

"Za začetek vedno pripravimo vzorčni prevod v angleški jezik, ki obsega približno šestnajst strani. Prevzela ga je izkušena prevajalka Jean McCollister. Glavna sezona trženja z avtorskimi pravicami se praviloma začne v februarju, saj v januarju založbe in agencije pripravljajo portfelj novosti za tekoče leto. Evalvacija poteka v več državah in veselimo se pozitivnih odločitev tujih založb," so za Siol.net pojasnili pri Mladinski knjigi.

- O prvem primeru covid-19 v Sloveniji, ki je bil njegova brca v rit

Zupančič pravi, da bi knjigo napisal tudi, če epidemije covid-19 ne bi bilo, bi se pa to zgodilo precej pozneje. "Čez 10 ali 15 let. Najtežje je začeti. Zame je bil brca v rit prvi primer covida v Sloveniji, ki sem ga odkril ravno jaz. Kako se je lahko to zgodilo prav meni? Od vseh ljudi? To je res bila zgodba za film. To me je spodbudilo, da sem začel pisati."

- O teži besed

Zupančič piše z ravno pravo mero distance in bližine hkrati. Kako ve, kdaj stopiti korak nazaj? Kdaj opozoriti s spoštovanjem, skromnostjo, ponižnostjo? "Malo je to stvar človeka, malo pa tudi vzgoja medicinske fakultete in naše službe. Moti me, da to ni neka splošna vzgoja. V naravoslovju in zdravstvu te učijo, da moraš zelo paziti, kaj rečeš. Tudi po telefonu. Če rečeš, da bo jutri s pacientom najbrž bolje, pa se potem zgodi zaplet, pridejo svojci in rečejo, da jim je včeraj drugi zdravnik obljubil, da bo bolje – to ni dobro. Ljudje si zelo zapomnijo, kaj jim rečeš. Še posebej na intenzivni negi. Temeljito moraš premisliti, kaj rečeš. Kaj če bi še kakšen politik tako govoril? Da bi razmislil, kaj lahko reče, kaj je primerno, česa v tem trenutku še ne ve. Bolj bi se morali zavedati, da imajo naše besede težo."

- O poslanstvu Ministrstva za nesmisel, ki ima skoraj 36 tisoč sledilcev

Zupančič ima na Instagramu že skoraj 36 tisoč sledilcev. Profil z imenom Ministrstvo za nesmisel (Ministry for WTF) je odprl na začetku covidnih razmer v Sloveniji. Njegov namen je bil, da na satiričen, humoren in pristen način ljudem popestri vsakdan, danes pa je to predvsem prostor, kjer ljudi ozavešča ne samo kot zdravnik, ampak tudi kot človek. "Najboljši zdravniki so tisti, ki jim je mar," je eden od znamenitih stavkov v knjigi. In to s tem profilom tudi dokazuje. Pomaga ljudem, ki jih je strah. Tudi po tem, ko covid ne predstavlja več take nevarnosti, kot jo je na začetku.

"To obdobje mi je bolj prijetno kot tisto prej," priznava. "Na svojem profilu še vedno mešam vtise iz življenja, humor, zdravstvo, zadnje čase s poudarkom na psihičnem zdravju, in medicino. V času covida je profil zame predstavljal stres in na neki način dodatno službo, saj sem se sproti odzival na dogajanje. Na primer, ko je po spletu zaokrožil članek, da cepljenje ubija športnike, sem dobil 16 različnih sporočil s tem člankom in željo po tem, da pojasnim svoje mnenje o tej temi. In če želiš to narediti tako, kot je treba, ti to seveda vzame čas, saj je zadevo treba pojasniti z argumenti."

"Na svojem profilu še vedno mešam vtise iz življenja, humor, zdravstvo, zadnje čase s poudarkom na psihičnem zdravju, in medicino." | Foto: Ana Kovač "Na svojem profilu še vedno mešam vtise iz življenja, humor, zdravstvo, zadnje čase s poudarkom na psihičnem zdravju, in medicino." Foto: Ana Kovač

- O umetnosti lenarjenja

Pomemben del udejstvovanja Davida Zupančiča je tudi podcast z imenom Umetnost lenarjenja. V poglavju z enakim naslovom piše, da je z leti razvil močno osebno filozofijo, da je treba lenarjenju nakloniti dovolj spoštovanja. "Karkoli vam pomaga, da v današnjem svetu ne znorite, ne prispeva zgolj k vašemu razvoju, ampak dobesedno k vašemu preživetju. Tako sem se nekega dne zavestno odločil, da bom pozornost posvečal izgubljanju časa," je zapisal v knjigi. 

Ugotavlja, da imamo običajno težavo, da ne dojamemo, da se moramo ustaviti, da potrebujemo počitek. Dejstvo je, da ne moremo biti ves čas v pogonu. Veliko da tudi na čuječnost, na dojemanje časa tukaj in zdaj, na meditacijo. Tudi o tem razmišlja v knjigi in podcastu.

Preberite še:

Tina Trstenjak
Sportal Preporod Tine Trstenjak: z žlahtno popotnico se podaja na novo pot #video
Urban Urbanc
Trendi Moški mora vedeti, zakaj se ljubi z žensko, in marsikateri tega ne ve #video

 

 

Ne spreglejte