SiolNET. Trendi Odnosi
6,14

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Intervju z režiserjem Metodom Pevcem

"Žal mi je, da nimam več priložnosti govoriti z njim" #video

6,14

termometer

Vlado Knaflič
Režiser Metod Pevec je v svojem najnovejšem celovečernem filmu z naslovom Jaz sem Frenk sodeloval s Tržičanom Vladom Knafličem, o katerem si je želel posneti film, a mu je usoda prekrižala načrte. Foto: Facebook

V slovenskih kinih se vrti najnovejši celovečerni film Metoda Pevca z naslovom Jaz sem Frenk. Poleg preizkušene igralske zasedbe z Janezom Škofom in Katarino Čas v glavnih vlogah je manjšo vlogo odigral tudi Tržičan, čigar življenjsko zgodbo in filozofijo bi režiser in scenarist Metod Pevec, avtor več nagrajenih filmov, z veseljem spravil na filmski trak. Če ju usoda ne bi prehitela ...

V kinu se trenutno vrti vaš najnovejši celovečerni film z naslovom Jaz sem Frenk. O zgodbi in glavnih igralcih je bilo povedanega že veliko, kako pa je z nosilci manjših, a kljub temu zelo pomembnih vlog? Eno izmed njih je odigral Tržičan Vlado Knaflič, ki ste se mu ob njegovi prerani smrti septembra letos poklonili z iskrenim in ganljivim zapisom v slovo ...  Glede na to, da ste v svoji karieri posneli kar nekaj močnih dokumentarnih filmov, bi tudi on postal eden od subjektov vašega filmsega raziskovanja?

Da, želel sem si posneti film o njem. Sicer še nisem vedel, kakšen, a tega sem si želel.

Vlado me je zelo fasciniral s svojo poštenostjo, naivnostjo v slogu, da je zelo verjel v določene stvari ...

Katere?

Na Hrvaško se je med vojno odpravil borit samo zato, ker je bil okužen s partizanskimi filmi, s partizanskimi bitkami …

Ker nas je po snemanju čakala postprodukcija filma in za novo snemanje ni bilo časa, sem malo odlašal. Preveč. Snemanja z Vladom žal ne bo ... smrt nas je prehitela.

Odlomek iz zapisa na Facebooku, s katerim se je Metod Pevec poklonil pokojnemu Tržičanu Vladu Knafliču:
// ... Kot prostovoljec se je pridružil HVO, bil prestreljen in preživel. Zakaj, Vlado si se boril za Hrvate? Ker je hotel z vojaškim pogumom dokazati ... Kaj? Pač, odrasel je z Bitko na Sutjeski, Bitko na Neretvi in z drugimi filmskimi bitkami, v katerih so se junaki s streljanjem in žrtvovanjem zavihteli na jugoslovanski panteon. Rad je imel jugoslovanske filme. Nekoč kasneje mi povedal, da je bil njegov prvi otroški spomin, kako ga je oče metal v zid. Da, dobesedno tako: metal v zid. Kaj naj tak otrok? Kako naj se dokaže? Mora v bitko, ampak na drugi strani so podobni otroci, ki imajo podobne travme in enake puške in tudi streljajo.

Vlado je po vseh svojih bitkah zadnjih osem let živel v betonskem bunkerju 2 x 2 metra v tržiškem gozdu, tik pod cesto, ki pelje na Ljubelj in naprej v Avstrijo. Tam seveda ni imel elektrike, ogrevanja, vodo si je prinašal v plastičnih kantah, pa vendar je zvečer vedno rekel, da gre domov. Tam se je počutil varno. Stroka v takih primerih govori o posttravmatskem sindromu. Od tam se je v Tržič vedno spustil čist, umit, z vojaško baretko na glavi in s svojim privatnim Jezusom pod srajco. Natakarice so ga imele rade. 'V vsako sem malo zaljubljen', mi je priznal. Pa vendar se nobene ni dotaknil, nobene ni nespodobno pogledal, s čimer si je v pijanskem raju pridobil status častnega človeka. //

Kako je gledal na svojo sedanjost? Je bil zadovoljen s tem, kar je imel?

Bil je človek s posttravmatskim sindromom, živel je v bunkerju na površini na 2 x 2 metra, ki so mu ga malo pred smrtjo podrli in zravnali z zemljo …

Menda so mu ponudili nadomestno stanovanje.

Res je, to je lepo, a po drugi strani se niso zavedali, da se je sam odločil za življenje v bunkerju pod zemljo. Med vojno na Hrvaškem je ogromno časa preživel v bunkerjih, kjer se je počutil varnega. Seveda, lahko mu ponudite kaj boljšega, a tam ne bi bilo domače.

Bilo je prav ganljivo, kako je kljub temu, da je živel v bunkerju, skrbel za svojo higieno. Tržiške natakarice, ki sem jih spoznal med snemanjem filma Jaz sem Frenk, so mi rekle, da ga imajo rade ….  Da v lokal zahajajo poročeni moški, ki zaudarjajo, on pa je živel sam, in to v bunkerju, pa je bil vedno čist, nikoli zanemarjen. Sredi zime si je prinesel vodo, se polil in umil. V pogojih, ki so bili res zelo zahtevni.

Vse to po mojem mnenju kaže na to, da je vendarle imel voljo do življenja, vztrajnost, seveda pa na tak način ni bilo mogoče dolgo živeti.

Knaflič o svojem prvem srečanju s filmsko vlogo:

Film Jaz sem Frenk je odprl letošnji Festival slovenskega filma v Portorožu, slavnostno premiero pa je dočakal 20. novembra na 30. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu (Liffe) v sklopu projekta Naši filmi doma. Še prej so ga kar trikrat v enem dnevu zavrteli v Tržiču, kjer je posnet večji del filma. 

Film je nastal v produkciji Vertiga, koprodukciji Slovenskega filmskega centra, RTV Slovenija, Backroom Production (Srbija) in Trice Films (Makedonija), uspešen pa je bil tudi pri črpanju sredstev iz sklada Eurimages.

Filma v celoti si najbrž ni pogledal … Kaj pa njegov odlomek?

Svoj del je videl, da. Enkrat nas je s prijateljem obiskal v montaži na Viba filmu in je bil ob videnem zadovoljen.  

Z njim smo posneli tudi krajši pogovor o tem, kako je sam dojemal snemanje … In ga objavili na Facebooku.

Osebno mi je žal, da nimam več priložnosti govoriti z njim, saj je imel zelo iskren in intuitiven odnos do življenja. Zelo hitro je vedel, kaj je prav in kaj ni, kdo je pošten in kdo ni. Je pa imel tudi sam pestro življenje, predvsem pa mu je bilo težko v otroštvu.

Ga je bilo težko prepričati, da je sprejel vlogo v filmu?

To ne, ga je pa skrbelo, kako bo vse to zdržal. Še posebej, ko je ugotovil, ob kakšnih igralskih obrazih se bo pojavil. Od Janeza Škofa do Katarine Čas, da bo na snemanju prisotna skupina od 30 do 40 ljudi, ki se premika na njemu tuj način ...

Dobro je zdržal, mi pa smo poskrbeli, da je bilo okolje toplo, da se je počutil sprejetega. Snemanje mu je zelo veliko pomenilo, še posebej zato, ker je imel občutek, da je zmogel nekaj velikega, nekaj, kar zmorejo samo profesionalci.

Del igralske zasedbe iz filma Jaz sem Frenk na premieri v Tržiču. Vlogo Frenka Mavriča je odigral Janez Škof, njegovega tajkunskega brata Braneta pa je upodobil Valter Dragan. V filmu se pojavlja več ženskih likov, od Katarine Čas, ki je prvič zaigrala v filmu Metoda Pevca, in Mojce Partljič do Mojce Ribič, Anje Novak, Maruše Majer in Nine Valič. V manjših vlogah se v filmu pojavi cela plejada velikih igralskih imen, med njimi Radko Polič, Primož Pirnat, Davor Janjić in Uroš Smolej. Del igralske zasedbe iz filma Jaz sem Frenk na premieri v Tržiču. Vlogo Frenka Mavriča je odigral Janez Škof, njegovega tajkunskega brata Braneta pa je upodobil Valter Dragan. V filmu se pojavlja več ženskih likov, od Katarine Čas, ki je prvič zaigrala v filmu Metoda Pevca, in Mojce Partljič do Mojce Ribič, Anje Novak, Maruše Majer in Nine Valič. V manjših vlogah se v filmu pojavi cela plejada velikih igralskih imen, med njimi Radko Polič, Primož Pirnat, Davor Janjić in Uroš Smolej.

Kako ste vi doživeli premiero filma? Prva je bila pred strokovno javnostjo v Portorožu, na Festivalu slovenskega filma, ki ga je odprl prav vaš film, druga, pravzaprav kar tri v enem dnevu, pa v Tržiču, in to pred publiko, ki je večinoma dobro poznala kraje, v katerih ste snemali, in se je znala poistovetiti s težko socialno tematiko. Kako ste jo vi doživeli?

Tržiška premiera se mi je zdela zelo pomembna, saj je mesto delilo podobno usodo, kot je bila opisana v fimu. Zdelo se mi je, da Tržičanom ne moremo prodajati bučk, zato sem pred projekcijo čutil tremo. In bil sem zelo vesel, ko sem videl, da so Tržičani sprejeli zgodbo, ki smo se je lotili v filmu.

Tržiška premiera je bila preizkus za film, medtem ko je bila portoroška publika pri tem precej irelevantna ...

Tam so pogosto ljudje, ki so ali precej navijaški do določenega filma ali pa je ravno obratno. To ni kino publika, ampak gre za ljudi, ki so tako ali drugače vpleteni v filmski posel.

Jaz sem Frenk

Kje običajno sedite med premiero? Se pomešate med gledalce ali vzdušje v dvorani spremljate z razdalje?

Če je le mogoče, ne. Po toliko ogledih filma v njem ne vidiš nič več lepega, ampak opaziš samo pomanjkljivosti in napake.

Vidiš samo še tisto, kar bi popravil, če bi imel še eno priložnost.

Montaža je precej avtotoksičen proces.

Koliko časa vzame?

Zelo odvisno, vsekakor pa traja več mesecev, medtem ko snemanje vzame le nekaj dni. Pri montaži gledaš ene in iste prizore in si vedno znova pozoren na nekaj drugega, filma se enostavno prenaješ. Lahko imaš nekaj najraje na svetu, a če eno in isto ješ vsak dan, se tega prej ali slej naveličaš.

Jaz sem Frenk

Torej to pomeni, da filma, ko enkrat zaživi na velikem platnu, ne gledate več?

Na premieri se spodobi, da si z občinstvom, in moraš ta pritisk nekako zdržati, čeprav si tega v resnici zares ne želiš. Je pa po drugi strani res, da si, ko slišiš in občutiš odzive občinstva, malo tudi oddahneš.

Ko vidiš, da ti je uspelo vzpostaviti komunikacijo med tem, kar smo storili, si zamislili, in ljudmi, ki to sprejemajo. Če to komunikacijo čutiš, potem imaš občutek osmišljenosti, občutek, da si dosegel svoj cilj.

V Tržiču so bile tri razprodane premiere. Ste katero od njih doživeli v živo?

Na zadnji projekciji smo se proti koncu filma splazili v dvorano, da smo doživeli tisti pravi občutek, sta si pa Janez Škof in Valter Dragan film prav v Tržiču ogledala prvič.

Jaz sem Frenk

V enem od intervjujev ste dejali, da bi kdaj pa kdaj še vedno z veseljem skočili na igralsko stran. Kdaj so te želje najbolj žive?

Bi, ampak v resnici me je tega strah. Sam izjemno spoštujem igralski poklic in včasih celo zavidam igralcem, ko delajo res dobro, ko vidim ta užitek, ko igralcu uspe prebiti led in prestopiti iz obroča svojega jaza v drugo osebo. To, da si nekaj časa lahko nekdo drug, smatram za veliko razkošje.

Če se vrnem k vašemu vprašanju ... Da, ta užitek pa jim res kar malo zavidam.

Je pa z igralstvom tako kot z vsako drugo stvarjo. Treba je delati in tako ohranjati ustvarjalno kondicijo, ki je jaz nimam in bi danes imel težave, če bi jo spet želel pridobiti.

Ste tak čudovit občutek, ki ste ga omenili, ko nekdo prestopi iz svojega jaza in se potopi v vlogo, doživeli na enem od poskusnih snemanj, ko sta Škof in Časova prvič zaigrala v skupnem prizoru? In je Katarina svoj del menda odigrala tako genialno, da je tudi Škof ostal brez besed oziroma je, po domače rečeno, zmrznil.

Da, želel sem preveriti, kakšna bo kemija med njima. Že prej sem vedel, da sta vsak posebej v svoji vlogi izjemna, želel pa sem se prepričati, kakšna bo energija med njima. Prav to je druga polovica igre. Če med dvema steče iskrena komunikacija, je dialog lahko enako prepričljiv.

Jaz sem Frenk

V poskusu, ki ga omenjate, je bil Janez izredno presenečen nad tem, da Katarina zmore odigrati tako zares. Gre za prizor, v katerem sedita pred bungalovom in se pogovarjata o njuni pretekli ljubezensko-erotični epizodi.

V tem prizoru njuna kemija najbolj pride do izraza oziroma se mora najbolj izraziti.

Jaz sem Frenk

Kakšen izziv je bilo pritegniti vso igralsko zasedbo? S Katarino Čas ste si že večkrat želeli sodelovati, pa je bila, kot ste sami rekli, ali prelepa ali premlada. Je takoj privolila v sodelovanje? Tudi ko ste ji povedali, da ne bo tako čudovita, kot je v ameriških filmih.

Katarina je zelo profesionalna. Živi na istem trgu kot mi vsi in se zaveda neizprosnosti obstoja.

Ne samo, da je nadarjena igralka, ampak je tudi velik garač. Veselje je sodelovati z njo.

Tudi preostali so seveda veliki garači, pri čemer pa je težava predvsem ta, da imajo preveč gledaliških obveznosti, te pa imajo vedno prednost pred filmom, saj gre za bolj redne oblike sodelovanja, zato je usklajevanje vedno velik izziv. Pri snemanju filmov gre za velika prilagajanja in vse to je precej mučno.

Jaz sem Frenk

Koliko imate pri ustvarjanju scenarija in režiranja v mislih svoje gledalce? Razmišljate o tem, kdo bo vaša ciljna publika?

Ne da bi nas kdo silil k temu, si pa seveda želimo, da bi naš film, katerikoli, videlo čim več ljudi. S tem vprašanjem se precej ukvarjamo. Še vedno pa to ni tako v ospredju kot v komercialni produkciji hollywoodskega tipa, zato sam s tem vprašanjem nisem tako obremenjen.

Je pa gledljivost pomemben kriterij.

Koga nagovarjate v filmu Jaz sem Frenk?

Pri Franku smo nagovarjali ljudi, ki imajo v spominu socialistične vrednote, ki smo jih tako zlahka odvrgli in se zdaj sprašujemo, ali še kje obstajajo ali smo jih res povsem zavrgli.

Mlajše generacije verjetno ne bodo vedele, o čem govorim, generacije vaših staršev pa bodo.

V tržiški tovarni obutve Peko so nekoč zaposleni imeli svojega zdravnika, svojega zobozdravnika, svojo trgovino ... To so bili standardi, ki jih danes noben delodajalec ne ponuja več. To so bili gradniki nekega občutka skupnosti, varnosti.

Zdaj pa smo kot družba evtanazirani na posameznike in smo kot posamezniki tudi ocenjeni. Pomembno je samo to, koliko kot takšni lahko pripomoremo k dvigovanju BDP-ja in tako naprej. Merjeni smo po svojem učinku glede na svoj prispevek k dobičku in čemurkoli.

To je danes izključno merilo za uspešnost posameznika.

Jaz sem Frenk

Ali pripravljate tudi testne projekcije in se na podlagi njihovih ocen odločate za morebitne spremembe v filmu?

Film pred javno projekcijo vedno pokažem skupini ljudi, ki niso filmski ustvarjalci, so pa obiskovalci kina in jim zaupam. Gre za ljudi, ki imajo dovolj široko filmsko izobrazbo in so poznavalci, bistveno pa je tudi, da znajo povedati, razložiti, zakaj jim je nekaj všeč in zakaj jim ni.

Ste na podlagi njihovega odziva že kdaj spreminjali razvoj zgodbe, razplet?

Da, večkrat sem že upošteval njihovo mnenje in spremenil del poteka filma … Običajno gre tako ali tako za pripombe, ki padajo na že obstoječe dvome nas kot avtorjev. Če se zgodi to sovpadanje, je treba ukrepati.

Kako gledate na prihodnost filma? Glede na to, da glasbeniki le redko izdajajo cedeje, da skladbe raje vrtijo na drugih platformah, kako je s filmom? Je treba poiskati druge kanale?

Položaj s kinematografi je v Sloveniji precej depresiven. Depresivno se mi zdi že to, da v kino zahajajo predvsem ljudje moje generacije, mladih pa ni. K temu veliko pripomore selitev vsega na pametne telefone in tablice, pa tudi povsem liberalen oziroma popustljiv odnos do piratstva v Sloveniji, ki je pravzaprav kriminal oziroma kraja.

Boli me, ko me mlajše generacije sprašujejo: "Baje imaš nov film. Kdaj ga boste dali na Partis."

Metod Pevec

In kaj jim odgovorite?

Da filmov ne dajemo na ilegalne platforme.

Da si zelo želimo, da bi si ljudje film pogledali v dvorani in za to odšteli kak evro.

Ne vem, zaskrbljen sem.

V Sloveniji je še toliko slabše, saj lastniki kinematografov filma ne jemljejo kot primarno dejavnost in se s tem ne ukvarjajo zelo ambiciozno, niti resno.

Film Jaz sem Frank je v kino prišel dve leti po snemanju … Je to predolga doba?

Da, želel bi si, da bi vse skupaj prej končali. Tako dolgo je trajalo tudi zato, ker je naš film koprodukcija Hrvaške, Makedonije, Srbije, Črne gore, kar je pomenilo, da sem imel skladatelja v Zagrebu, montažerja v Beogradu, postprodukcijo zvoka v Skopju. Potem pa potuješ in vse skupaj precej dolgo traja …

Jaz sem Frenk

Finančno konstrukcijo zaprete pred začetkom snemanja?

Da, absolutno. Zame ni večjega strahu ali groze kot pa biti ljudem dolžan za njihovo delo. Zato je treba biti prepričan, da je finančna konstrukcija zaprta in izvedljiva, sicer si ne bi upal snemati filma.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 23
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin