"Velikokrat ima ravno najbolj prijetna ženska največje težave z dojemanjem lastne vrednosti"

54-letna Saša Einsiedler je bila nekoč voditeljica na radiu, kasneje na televiziji, je pevka, mati petih otrok, zdaj pa tudi uspešna komunikacijska trenerka, avtorica priročnikov in podjetnica. Kot sama pogosto pravi, so jo lastne neprijetne pustolovščine pripeljale do brskanja po tem, kaj mora spremeniti v svojem načinu življenja. V trenutkih, ko se ni počutila prav nič uspešno, je naredila korak naprej v raziskovanju osebne in poslovne uspešnosti, vse za bolj kakovostno življenje, zdrave odnose in ravnovesje v svojem telesu. 

Ali so ženske v večji meri tiste, ki si želijo narediti in potem tudi naredijo spremembe v svojem življenju?

Ženske so res v veliki večini na vseh mojih izobraževanjih, kajti ženske si lažje priznamo, da potrebujemo pomoč, da ne zmoremo vsega same. Moški rečejo, da z njimi ni nič narobe in bodo zmogli sami. Razmišljam, da je to zato, ker smo tako vzgojeni.

"Moški težje priznajo svojo šibkost, saj je to znak, da jim ni uspelo. Verjamem, da moderne mame drugače vzgajamo svoje sinove." Foto: Ana Kovač

Ali je nizka samopodoba skupni imenovalec žensk, ki pridejo k vam na terapijo?

Najpogostejša stvar in jedro pri težav je, da se ne zavedamo lastne vrednosti, da ne verjamemo vase, da se ne spoštujemo, ne cenimo tega, kar smo, da verjamemo, da takšni, kot smo, nismo dovolj. Torej to, kar ste sami predvidevali, slaba samopodoba. In to nam nakoplje težave v življenju.

Ste lepa ženska, samozavestna, iz sveta estrade, kjer je vse popolno in krasno. Težko vam verjamemo, da imate oz. ste imeli težave s samopodobo.

Ali ni to zanimivo? Leta in leta sem posvečala temu, da sem končno našla metodo pomagati sebi in drugim. Velikokrat ima ravno tista ženska, ki je videti najbolje in je v naših očeh najuspešnejša, ki se najbolj trudi ugajati, je uslužna, prijetna, največje težave z dojemanjem lastne vrednosti. Dovolj je, da je samo nekajkrat od svojih staršev slišala: "Kaj pa misliš, da ti si?" Ali pa so jo puščali samo, ker je bilo nekaj drugega pomembnejšega in so ji nehote dajali občutek, da ni vredna toliko kot služba, drugi sorojenci …

"Bolj ko nas je neki dogodek čustveno pretresel, večjo moč ima." Foto: Ana Kovač

Majhen otrok na to gleda s popolnoma drugačnimi očmi. Če moja mama zdaj reče, da nima časa govoriti z mano po telefonu, in pove razlog, to razumem in sprejmem, majhen otrok pa podobne situacije sprejema drugače. Če mu starš nekajkrat reče, da nima časa, začne verjeti, da je vse drugo pomembneje kot on. Zato pomisli, da mora biti super prijazen, super uslužen, da bo viden. Vse, kar se nam dogaja kot majhnemu otroku, se nam zapiše v naš celični spomin. Brez razmišljanja delujemo po utečenih vzorcih, ker je telo naučeno delovanja in počne nekaj brez našega zavedanja.

Ali slabo samopodobo opažate pri mlajših in starejših ženskah?

Pri vseh generacijah. Ko imam delavnice in predavanja, čutim njihovo željo po spremembah, vidim, da me poslušajo, da so ganjene zaradi tega, kar govorim. Tudi sama sem namreč zelo odprta, pripovedujem o sebi, o primerih iz mojega življenja. Potem ko drugi vidijo, da smo vsi isti, da imamo podobna doživljanja, strahove, si oddahnejo in se počutijo normalne. A ko jih začnem opominjati, da smo mnogo več, kot je naša služba, kot so zahteve okolja, da moramo malce večkrat pogledat iz sebe, velikokrat kar obsedijo v tišini. Ker vedo, da je to res.

Kdaj se ljudje spremenimo? Značilni sprožilci sprememb so izguba službe, ločitev, smrt in bolezen. Ko te nekaj dovolj močno žuli, se premakneš.

Kateri so bili vaši sprožilci za spremembe?

Kar vsi. Najprej ločitev, ki me je potrla do kosti. Bila sem prepričana, da ko se bom enkrat poročila, bova s partnerjem zmogla s pomočjo pogovora čez vse preizkušnje. Gledam namreč svoja starša, ki letos praznujeta 55 let poroke, kako se vse dogovorita, kako sta ljubeča eden do drugega. Bila sta in sta še moj vzor.

"Zdaj precej bolj jasno izražam svoja čustva, postavljam meje." Foto: Ana Kovač

Ko pa sem ugotovila, da se to pri meni ne bo izšlo, sem bila zelo razočarana in se za poraz zelo krivila. Verjela sem, da sem slaba žena in da nisem dovolj privlačna, četudi sem bila na vrhuncu svoje lepote. Potem sem izgubila še službo ter s tem vir dohodka in izkusila finančno dno. Izkusila sem bolezen. Rak na grlu je bila ponovna preizkušnja. Smrti v družini še ni bilo in upam, da je preizkušenj za nekaj časa dovolj.

Bolezen je pokazatelj, da telo ni v ravnovesju, in rak se pojavi tam, kjer je šibka točka človeka. Ste človek pozitivnih prepričanj, ampak kako ste se odzvali na to, da je kljub vsemu posvečanju sebi prišla še ta bolezen?

Moj prvi odziv je bil res: "Kaj, hudiča, ne delam prav, da sem dobila še to preizkušnjo." Moram reči, da tudi ko sem izvedela za diagnozo rak, nisem pomislila na smrt. Najprej sem razumsko naredila pregled, kaj je tisto, da sem si nakopala to bolezen. Ugotovila sem, da je naša družina dedno zaznamovana z rakom, torej nisem vsega sama kriva.

Nato sem poklicala prijateljico Alexandro Pi Bachel, coachinjo, s katero sva šli naravnost v vzroke nastanka bolezni. Kaj je sporočilo te bolezni? Nedvoumno sporočilo je bilo, da skozi leta nisem vsega povedala, da nisem izrazila vseh svojih občutij. Verjamem, da vse pride ob pravem času in če bi rak prišel deset let prej, bi mi bilo milijonkrat težje iti skozi postopek zdravljenja, takrat pa sem imela namreč vso podporo.

Številna obsevanja na grlu so bila zame nekakšna simbolika, da sem vse slabo skurila in da sem lahko zatem vstala kot feniks iz pepela. Nastala je nova Saša.

Kako ste lahko šli naprej, ne da bi ponavljali stare vzorce? Vas zamika, da bi krenili s poti?

Velikokrat se zgodi, da greš v iste stvari, ker je um tako natreniran, da hoče delati stvari na en in isti način. Tukaj nastopi resno delo.

"Prijateljica me je spomnila, da ni pomembno, kakšno mnenje imajo drugi, temveč je pomembno, kaj sama mislim o sebi." Foto: Ana Kovač

Ko sem videla, da me zanaša v pretirano delo, v stare napake, sem se ustavila in rekla ne. Vsakič znova se opominjam in gradim nove navade. Zdaj precej bolj jasno izražam svoja čustva, postavljam meje, z lažjim srcem povem, koliko stanejo moje storitve, če mi kdo ni všeč, mu to povem ... To so moji uspehi, ki so majhni, a so zame veliki koraki.

Ste se pri vseh omenjenih neuspehih ukvarjali tudi z občutkom krivde?

Seveda. Dam primer. S trenutnim partnerjem Andrejem, s katerim sva zdaj skupaj že osem let, sva se po nekaj mesecih zveze odločila, da greva sama, brez otrok, na krajše počitnice. Ko sem prišla domov in se ustavila na črpalki, sem med revijami videla tudi sebe na naslovnici z naslovom: Ali je Saša Einsiedler res slaba mama? Ko sem to videla, se mi je sesul svet. Ugotovila sem, da je oče otrok na Facebooku napisal nepremišljeno izjavo in so jo novinarji pograbili ter obrnili v smer šokantnosti.

Jokala sem noč in dan, kajti moje najbolj osnovno poslanstvo je, da sem mama, ljubim svoje otroke. Napadena je bila torej moja najpomembnejša vrednota. Rešila me je prijateljica, ki me je spomnila, da ni pomembno, kakšno mnenje imajo drugi, temveč je pomembno, kaj sama mislim o sebi. Zase pa vem, da sem dobra mati. In to mi je dalo misliti tudi o tem, kako se velikokrat bolj oziramo na druge kot nase. Pomembneje nam je, kaj si nekdo misli o nas, skrbi nas, kaj bodo drugi rekli … Mislim, da sem v veliki meri takrat razčistila s tem vzorcem.

Ste bili jezni?

Tudi to. Jeza je pri slovenskih ženskah zelo potlačena in zaradi tega mnoge postanejo cinične, zajedljive, nikoli jim ni prav in dovolj. Zato je bolje, da poveš, da si jezen, kot da si vljuden, pod to prijaznostjo pa se nabira jeza. Ta se kopiči v telesu in izbruhne na napačne načine.

Zdaj povem, kaj mi ni všeč. Če sem jezna, to povem otrokom in partnerju. Najlepše mi je, ko mi najstniška hči reče, da ji zelo veliko pomeni, da imava dober odnos, in da čuti, da jo spoštujem. Tudi če sem kdaj jezna nanjo.

Bili ste mlada samohranilka s petimi otroki. Kako ste zmogli vse to?

Ko pogledam nazaj, se kar malce zasmilim sama sebi. Ampak takrat se nisem. Če bi padla v vlogo žrtve, bi bila povsem drugje. Sem človek, ki vzame stvari v svoje roke. V sebi imam energijo in akcijski načrt, ki me rešuje. Ko sem pred dnevi gledala posnetke svojih otrok, ko so bili še majhni, sem se držala za glavo. Stanovanje je bilo razmetano, igrače in perilo so bili povsod. To me moti zdaj, takrat me to ni obremenjevalo.

"Ko osebnostno rastemo, ko se razvijamo, plezamo po lestvi višje, boljši razgled imamo. Vidimo več in vidimo precej bolj jasno." Foto: Ana Kovač Je pa tudi druga stran zgodbe, ki ni bila prijetna. Ker nisem imela redne službe, sem imela manj denarja in sem morala dobro vijugati s tem, kar smo imeli, da sem otrokom omogočila dokaj urejeno življenje.

Kakšen je vaš odnos do staranja?

Zase si želim, da bi s tem načinom razmišljanja, ki ga imam zdaj, vztrajala do konca, da me operacije in posegi na obrazu ne bi nikoli zanimali. Zaradi bolezni se zdaj barvam z naravnimi barvami in sem spremenila barvo las, četudi sem si kot svetlolaska bolj všeč. Želim biti mladostna, ampak mladostno skoraj 55-letnici ne pristaja. Nočem soditi žensk, ki se odločijo za operacije in pomlajevanje. Če jih nekaj moti, naj popravijo.

Mogoče je celotna družba prezahtevna do žensk?

Kdo pristaja na to? Me same smo tiste, ki bi lahko rekle ne. Tega še ne zmoremo.

Če povzamem po psihologu Jungu, se vse, kar mislimo, in vse, kar čutimo, odraža v naših življenjih. Kako spremeniti svoja negativna prepričanja in vzorce v drugo smer?

Če imam vzorec, da ni dobrih moških, da so vsi najboljši že zasedeni, da so vsi pokvarjeni, je to moje razmišljanje, ki me dnevno spremlja. Ko grem ven in srečam dobrega moškega, morebitnega partnerja, zaradi svojih filtrov gledanja na svet tega moškega ne opazim, ker on ne more prodreti skozi filtre. Preprosto ne zaznam nekih priložnosti in ljudi. Ko ženska, ki bi rada dobro partnerstvo, spremeni te filtre, potem ima več možnosti, da v njeno življenje pridejo drugačni moški. Seveda pa to pomeni, da mora najprej spremeniti sebe!

Veliko moških mi je reklo, da so me v moji mladosti osvajali, a da jih jaz nisem videla. Seveda jih nisem, ker so bili predobri in preveč običajni, jaz pa sem, kot kaže, potrebovala težave (smeh, op. p.).

Kot drugo pa moramo vedeti, da naš um obožuje poznano. Če si vsak dan povem, kakšna zguba sem, je to njemu poznano in se znotraj tega počuti dobro. V trenutku, ko začnem umu risati drugačno sebe, se najprej upira. Noče sprememb. Na vse načine me želi potegniti nazaj. Če želim drugačen rezultat v svojem življenju, moram to dnevno vizualizirati, spremeniti svoj samogovor in um se bo počasi navadil na sliko mojih novih predstav. Um namreč ne ve, da tega v resnici še ni, utrjuje pa podobo, ki mu počasi postaja poznana, in na koncu je ravno um tisti, ki nam pomaga doseči želeni rezultat. Ni treba verjeti v zakon privlačnosti, ker gre dejansko za delovanje našega uma.

"Želim biti mladostna, ampak mladostno skoraj 55-letnici ne pristaja." Foto: Ana Kovač A pogosto je težava v tem, da ne vemo, kaj bi radi. Če ni jasne slike, potem ni sprememb.

Prvi korak je, da naredimo načrt, kaj bi radi na določenem področju v svojem življenju dosegli. Da bi bili srečni, to ni dovolj. Treba si je jasno napisati, kaj želimo. Jaz imam napisano: trikrat na teden hodim po eno uro, vsak dan jem lokalno pridelano hrano, vsak dan telovadim ... Konkretno.

S katerim projektom se zdaj ukvarjate? Kam usmerjate svoje znanje in izkušnje?

V projekt V plusu. To je spletna oddaja, nekakšen resničnosti šov na temo, kako iz finančne in osebne stiske, iz življenjskih minusov zlesti v plus, boljše življenje. Na podlagi natečaja smo izbrali tri kandidatke, ki so razkrile svoje težke osebne zgodbe. S finančno strokovnjakinjo Ano Vezovišek sva jim pomagali odpraviti stare vzorce in prepričanja, vzpostavili sistem optimalnega ravnanja z denarjem, okrepili samozavest in samozaupanje. Tri izbrane kandidatke so nekakšen vzgled, kako je mogoče s spremembo vzorcev in trdim delom spremeniti življenje in biti uspešen. Oddaja je brezplačno na ogled na kanalu YouTube.

"Prvi korak je, da naredimo načrt, kaj bi radi na določenem področju v svojem življenju dosegli. Da bi bili srečni, to ni dovolj. " Foto: Ana Kovač

Sicer pa delam hipno-transformativne coachinge, torej pomagam ljudem spremeniti njihov "mindset", da lahko hitreje in lažje napredujejo v življenju, ter spodbujam ljudi, da naredijo nekaj zase in za svoje telo.

Preberite še:

Planet TV S tem se danes ukvarja Saša Einsiedler #video

Trendi Mlada ustvarjalka, ki je morala izgoreti, da je našla pot do sebe

Trendi Od prvega za "hec" je nastal najbolj poslušan slovenski podkast

Trendi Podjetnica, ki lovi ravnotežje med službo in prostim časom #video